Dan po državnozborskih volitvah, v ponedeljek, 23. marca, je francoski predsednik Emmanuel Macron na omrežju X čestital predsedniku Gibanja Svoboda Robertu Golobu za volilno zmago, ki da potrjuje zaupanje Slovencev v evropsko, demokratično in napredno usmeritev. “Skupaj si bomo prizadevali za Evropo, ki bo ostala zvesta svojim vrednotam ter bo bolj suverena in močnejša,” je sporočil v slovenskem jeziku.

“Not so fast/Ne tako hitro”, se je v angleščini na to odzval drugouvrščeni Janez Janša. Vsaj še dva tedna po volilni nedelji je sicer javno razlagal, da SDS vlade ne sestavlja. Zgodba tistih dni so bile pritožbe in očitki o nezakonitostih med predčasnim glasovanjem.

16. vlada

Dobra dva meseca kasneje je Slovenija dobila 16. vlado. Četrto Janševo. Robert Golob odhaja v opozicijo. Skupaj s trojčkom, ki je bil na oblasti zadnja štiri leta.

Dolgoletni predsednik SDS je operacijo vrnitve na oblast — ki se seveda ni začela po volitvah 2026, ampak že veliko prej — uspešno zaključil. Prejšnji teden so potekala zaslišanja ministrskih kandidatk in kandidatov. Toda še preden je vlada zasedla fotelje, je že ustvarila vtis, da je pripravljena na prevzem oblasti. Desna koalicija — SDS, Demokrati, NSi-SLS-Fokus (43 glasov) skupaj z zunajvladno ali nadvladno partnerico Resnico (5 glasov) — je v Državnem zboru zavladala, še preden je bila vlada sestavljena in postavljena. Začelo se je s konstitutivno sejo in z gladkim imenovanjem Zorana Stevanovića za predsednika DZ.

Razvojni zakon

V tem času je Janševa koalicija uskladila in sprejela temeljni dokument, ki določa programski kurz vlade in ideološko podstat. Gre za tako imenovani interventni zakon o razvoju Slovenije. Ta je v vsebinskem smislu morda celo bolj odločilen kot koalicijska pogodba, ki je kot ponavadi v marsičem precej generičen in splošen dokument. Sindikati so zahtevali razpis referenduma in zbrali zadostno število podpisov za začetek postopkov. Toda DZ je zavrnil zbiranje overjenih referendumskih podpisov in označil ljudsko izrekanje za nedopustno, ker da zakon ureja davke in odpravlja protiustavnosti. Zadeva se je preselila na Ustavno sodišče.

Kakorkoli že se bo to razpletlo, interventni ukrepi ne brišejo samo nekaterih odločitev Golobove vlade, ampak imajo močne reformne nastavke in predstavljajo velik premik v družbeno-ekonomski strukturi države. Razvojni zakon te vrste in takega obsega, sprejet še pred formalnim začetkom vladnega mandata, ni samo simbolika. Je signal. “Ni popuščanja,” ponavlja Janša novi slogan. Nova oblast želi pokazati, da ne prihaja samo menjat ljudi. Prihaja spreminjat pravila in posegat globoko v družbeno strukturo.

Podobna je zgodba z zakonom o parlamentarni preiskavi, za katerega se prav tako zbirajo podpisi, da bi o njem svojo sodbo izrekli volivci in volivke. Zadnji test ideološke konsolidacije, še preden je bila rešena kadrovska križanka, pa je bila novela zakona dnevu spomina na žrtve komunističnega nasilja in njihovem pokopu. Tudi odkljukano.

Nova paradigma

Nova konservativna koalicija — SDS, Demokrati ter trojček NSi-SLS-Fokus (plus Resnica) — ne deluje kot improvizacija ali produkt povolilne matematike. Deluje kot projekt, ki se je na oblast pripravljal dolgo časa. In ki dobro ve, da ima na začetku mandata odprto okno priložnosti. Poenostavljeno povedano: Golobova vlada je številne reforme napovedovala, Janševa pa je nekatere izvedla, še preden jo je DZ de iure ustoličil. Vse v skladu s taktiko, da je najtežje, najbolj kontroverzne in najbolj konfliktne projekte mandata treba vreči na mizo takoj. Doktrina šoka. Javnost se šele pripravlja na menjavo oblasti, izgubljena opozicija šele išče nove nastavitve za delovanje v drugi vlogi. Vladanje brez (formalne) vlade, torej med tem, ko odhajajoča oblastna garnitura opravlja tekoče posle, je nova paradigma tudi v politološkem smislu, kot je dejal politolog dr. Marko Hočevar v podkastu Umetnost možnega.

Istočasno so skrbno programirane poteze in manevri povezali nove vladajoče v blok. Morda celo najbolj monolitnega do zdaj. Koalicija bo manjšinska samo formalno. Stevanovićeva Resni.ca se ta hip v ničemer ne zdi vprašljiva kot del vladajoče mašinerije, niti ne daje vtisa, da bi lahko bila večji faktor nestabilnosti ali pretresov. Čeprav so pri skrajno desnih populističnih strankah vedno mogoči hitri manevri, presenečenja in obrati, gre za politične skupine, ki v pomembni meri delujejo na refleks javnega mnenja in jahanja aktualnih sentimentov v družbeni klimi. Resni.ca kot na nek način digitalna, modernizirana verzija Jelinčičeve SNS, predstavnica populistične desnice, kot jo poznamo marsikje po Evropi, celo odpira SDS nekaj prostora za repozicioniranje bližje sredini. Prvi nastopi poslancev Resni.ce omogočajo mehčanje radikalnih podob in pristopov prvoborcev SDS, ki lahko ob Resničarjih lahko izgledajo in izpadejo drugače.

Polja konfliktov

Kaj nam še pove kadrovska kombinatorika Janševe ekipe, kot se je izrisala v zadnjih tednih? Na prvi pogled je v ministrski ekipi nekaj novih imen, obenem pa manjka nekaj pričakovanih. To ni ekipa najbolj udarnih kadrov, rekrutiranih večinoma iz SDS in njenega političnega profila zadnjih let. V DZ so ostali Aleš Hojs, Zvonko Černač, oba nekdanja ministra v tretji Janševi vladi, in Žan Mahnič, državni sekretar za nacionalno varnost v letih 2020/22). Iz Bruslja se ne vrača Romana Tomc, četudi je bilo o njej veliko govora kot možni zunanji ministrici.

Kot je Janša povedal ta teden na strankarski Novi24TV, bo pomemben del političnih spopadov tega mandata prevzela ekipa v DZ, kjer da bodo potekale ključne bitke. Torej na odborih, pri zakonodajnem tempu in pri obrambi reform. Vlada bo izvršna fronta, parlament pa politični bunker. In front ne bo malo. S tem je premier vsaj v prvi fazi nekoliko razbremenil novokomponirano vladno zasedbo. Večji del fokusa politične in splošne javnosti bo usmerjen v parlament, kjer ostajajo izkušeni, izpostavljeni, retorično in politično bolj gromovniški člani prve lige SDS. Verjetno bodo ti prevzeli tudi pomemben del medijskega komuniciranja in s tem morda ministrom omogočili nekaj več miru.

Matoz, Rončević, Šircelj in IFJ

Minister za notranje zadeve in javno upravo Franci Matoz, dolgoletni Janšev odvetnik in figura številnih kontroverz, bo gotovo v marsičem strelovod javnih kritik. Toda Janša je očitno ocenil, da Matoz ne bo vzbujal toliko spominov na kovidno obdobje in nasprotovanj, kot bi jih Hojs. Zaupanje, ki ga tako Hojs kot Matoz uživata na vrhu piramide SDS, ni vprašljivo, vendar je Ministrstvo za notranje zadeve in javno upravo ključna točka prihodnje oblasti. Ne gre samo za to, da pod ta resor spada represivni aparat države. Ker pod ta resor po novem spada tudi digitalizacija, bo to najbolj obsežno in tudi zahtevno, razvejano ministrstvo. Matoz je napovedal tudi široko razformiranje plačnega sistema po stebrih. Matoz bo v vsakem primeru kontroverzno sidro te vlade. Pa eni strani izjemno pomemben (za Janšo), po drugi pa z visokim tveganjem, da postane eden od šibkejših členov.

Drugo osrednje ime SDS-ovega dela ministrskega zbora je izkušeni Andrej Šircelj, ki bo bdel na javnimi financami. Že interventni zakon bo za njih, če bo obveljal, precejšnji šok, na kar je opozoril tudi fiskalni svet. Borut Rončević in Ignacija Fridl Jarc sta s kulturo in šolstvom zasedla ideološko bolj jasno profilirana resorja, sploh v šolstvu je pričakovati redefiniranje linij med javnim in zasebnim, enako kot v zdravstvu.

Homogenizirani in konsolidirani

Tudi pri drugih članih vlade — četudi so nekateri brez ministrskih izkušenj — gre za ljudi, ki razumejo delovanje države, birokracije in politične moči. To ni zasedba, ki bi se učila na napakah. Vladna posadka deluje že na prvi pogled politično in administrativno bolj operativna, kot je bila v uvodu Golobova, ki je dolgo lovila ritem. Janši se vidi, da ga po premierskem stažu v državi prekaša samo pokojni Drnovšek.

Janševa četrta vlada bo izrazito desna. Toda bolj zanimivo vprašanje je, kako desna. To ni več klasična, četudi nekoliko mešana konservativna koalicija iz obdobja prvih treh Janševih mandatov. Takrat je Janša manjkajoči člen vedno iskal na levi sredini, pri Desusu, SMC ... Zdaj pa gre za vlado, ki je tudi personalno konsolidirana, homogena. Ta vlada ne nastaja na podlagi pluralnosti pogledov, ampak na podlagi politične kohezije. Močno povezane ekipe sprejemajo hitrejše odločitve, lahko pa tudi počasneje zaznavajo lastne napake.

Janez Cigler Kralj se je ta teden celo pohvalil, da so on, Suzana Lep Šimenko in Anže Logar izobraženi in trenirani v istem mislišču krščanske demokracije, na inštitutu Roberta Schumana. Novoslovenci bodo imeli v vladi najbolj na udaru Valentina Hajdinjaka, ki je človek z izkušnjami iz politike in gospodarstva, a prihaja v vlado s hipoteko ovadb iz afere DARS. Tudi kadrovske izbire kažejo, da si bo NSi prizadevala za oblast z zelo jasno politično identiteto in agendo. Najbrž se zavedajo, da je to mandat, v katerem se ne bo borila samo za resorje, ampak za dolgoročni obstanek kot relevantna desnosredinska sila.

Šibkejši členi

Logar bo glede na svoje izjave, obljube, zaveze iz predvolilnega časa ter kasnejše zasuke in pričakovano vrnitev v Janševo naročje vsaj v startu koalicijski partner z najnižjo politično verodostojnostjo in posledično najlažja tarča za zbijanje rejtingov. Četudi bo zdravstveni resor pod Tadejem Ostrcem bolj naklonjen zasebniški liniji zdravništva in zdravstvenega posla, ostaja v vsej svoji kompleksnosti nevralgična točka tudi naslednje vlade. Precej enotna ocena po zaslišanjih v DZ je bila, da bo dosedanji diplomat, veleposlanik Mihael Zupančič, zdaj minister za pravosodje, eden bolj ranljivih, manj prepričljivih členov vlade.

Zdaj je potrjeno, da ima najnižjo težo v koaliciji SLS, ki je ostala brez ministra ali ministrice. Kljub nejevolji in osebni prizadetosti nekaterih — beri predsednice Tine Bregant — to ne bo sprožilo viharja. Vsaka politična grenkoba, sploh pa če gre za stranko s tako bogato zgodovino lastnih problemov, nima resnega destabilizacijskega potenciala.

Profil in samozavest JJ 4.0

Pri JJ 4.0 gre za kombinacijo ekonomskega liberalizma, družbenega in kulturnega konservativnosti, poudarjene varnostne politike, skepticizma do dela regulatorne države in izrazitejše identitetne politike. Pričakovati je močnejšo izvršno oblast, ostrejši odnos do nekaterih institucij, intenzivno kadrovanje — kar je sicer značilnost vseh vlad, tudi levih — in večjo pripravljenost na redefiniranje razmerij med državo, mediji, kulturo, univerzami in regulatorji.

Mnogi bodo vlado označevali kot iliberalno. Ni vprašanje, ali bo prišlo do širših družbenih konfliktov, temveč kako hitro in kako obsežno. Zgodovina dosedanjih Janševih mandatov kaže, da si je SDS vedno ustvarila močnega nasprotnika: nekoč Zorana Jankovića, nazadnje pa Roberta Goloba. Slednji je pol mandata Janševe kovidne vlade povsem solidno kohabitiral s tedanjo oblastjo.

Potencialno tveganje vlade — kot se kaže tudi javno — je njena samozavest. To najbolj izrazito demonstrirata v Novi Sloveniji Jernej Vrtovec in Aleksander Reberšek, ki kar pokata od končne zmage. NSi demonstrira visoko motivacijo, operativnost, vendar je pogosto zamaskirana v agresivnost, ki med Slovenci ni ravno priljubljena in lahko postane kontradiktorna. Operativne vlade pogosto začnejo verjeti, da je hitrost vladanja isto kot legitimnost in učinkovitost. S tem si odpirajo fronte. Tretjo Janševo vlado so pogosto definirali konflikti. Četrta pa vendarle želi delovati pripravljeno, disciplinirano in profesionalizirano.

Opozicija in nato še svet

Začetno prednost Janševi vladi daje tudi dejstvo, da se je v opozicijsko vlogo razmeroma hitro vklopila samo stranka Levica. Pričakovano. Tega je vajena bolj kot SD in predvsem bolj kot Svoboda, ki je nastala kot stranka, predestinirana za vladanje. Vprašanje politične perspektive Golobove stranke bo v prihodnjih mesecih zelo aktualno. To je v veliki meri odvisno od predsednika samega, saj je stranka njegov personalni projekt.

SD kljub številnim menjavam vodstva v dobrem desetletju ne najdejo formule za večjo stabilnost in rast. Tudi po teh volitvah delujejo prej izgubljeno kot pa prepričljivo in odločno glede njihove poti najprej. Sicer pa so lokalne volitve blizu. Te bodo za vse novo tehtanje.

Janša ve, da takšno stanje opozicije povzroča vakuum. Tudi zato ga je zapolnil z vsebino, ki razburja. Dokler se sindikati in civilna družba ne organizirajo, kolikor se pač bodo.

Še bolj nepredvidljiv faktor za JJ in vlado bodo zunanje okoliščine: zaradi menjave oblasti je bilo marsikje po Evropi nekaj privzdignjenih obrvi. Slovenija bo gotovo na radarju bruseljskih in še nekaterih centrov moči. Evropska konkurenčnost pada. Nemško gospodarstvo se ohlaja. Obrambni izdatki rastejo. Vojna v Ukrajini traja. Odnosi med Evropo in ZDA niso več samoumevni. Migracije ostajajo politično eksplozivne. Kitajska postaja sistemski tekmec. Vse to je treba upoštevati pri slovenskem političnem obratu.