Joseph Heath v Razsvetljenstvu 2.0 predstavi Manifest za počasno politiko. Njegov sistem zavor in ravnovesij in večplastna obravnava predlogov in idej nam omogočata nadaljevanje razsvetljenskega projekta. Nova različica za današnji čas.

Sodobne družbe se spoprijemajo s krizo racionalnega razpravljanja. Razumno presojo izpodrivajo čustva, alternativne resnice tekmujejo z znanstvenimi spoznanji. Politične kampanje, družbena omrežja in javni govor so polne pozivov k hitremu ukrepanju “po zdravi pameti”. Cilj takšnega komuniciranja je nagovoriti človekovo srce in ne toliko njegovo pamet: prebuditi človekov spontani občutek za to, kaj je res(nično) in kaj je prav(ilno). A za sodobnega (liberalnega) človeka, ki ceni pridobitve sodobne (parlamentarne) demokracije, hitenje ni najboljša pot do dobrih odločitev. 

Joseph Heath je kanadski filozof, predavatelj na Univerzi v Torontu, od leta 2013 član Kraljeve družbe Kanade. Študiral je na Univerzah McGill in Northwestern pod mentorstvom Charlesa Taylorja in Jürgena Habermasa. Njegovo raziskovalno področje vključuje politično in moralno filozofijo, kritično družbeno teorijo in ekonomske vede. Objavil je vrsto odmevnih del, med njimi Umazano bogastvo: Ekonomija za ljudi, ki ne marajo kapitalizma (2009) in nazadnje Razsvetljenstvo 2.0 (2014). Ta je v slovenskem prevodu Urbana Tarmana in s spremno besedo Ksenije Horvat Vidmar izšla pri Mladinski knjigi.

Joseph Heath: Manifest počasne politike

Protestniki, ki so grozili, da bodo Shod za povrnitev zdravega razuma spremenili v shod za obuditev vljudnosti, so imeli prav glede več stvari. Upadanje racionalnosti v javnem življenju je zelo podobno vse nižji omikanosti, ki pada že več kot 40 let. Zdi se, da ljudje postopoma postajajo vse bolj grobi, medtem ko popularna zabava postaja vse bolj vulgarna. Težava tega upada je v tem, da je skoraj v celoti kulturni pojav, zato ga je zelo težko zaobrniti. Zanj lahko krivimo medije, vendar so očitno samo del veliko širšega trenda. Težava je v tem, da je v boju za pozornost žaljivost (ali vulgarnost) način iskanja vidnosti. Da to deluje, morate biti bolj žaljivi kot vsi drugi. Vsi ostali, seveda, ne nameravajo mirno gledati in dopustiti, da požanjete vso pozornost. Zato se bodo odzvali. Rezultat je klasična dirka proti dnu, kjer se raven nesramnosti nenehno povečuje. Toda kaj je mogoče storiti v zvezi s tem? Pritoževanje zaradi tega ali onega očitnega primera je popolnoma samouničujoče, saj kršiteljem daje ravno tisto pozornost, ki jo hočejo. In tega ni mogoče preprečiti z zakonom. Olika se vzdržuje z neformalnimi družbenimi normami. Ko se norme začnejo krhati, je zelo težko ugotoviti, kako je mogoče proces zaustaviti.

Ta problem — kako zaustaviti ali zaobrniti dolgotrajno kulturno nazadovanje — je problem, ki je včasih skrbel tradicionalne konservativce (in verske konservativce še vedno skrbi). Zdravorazumskih konservativcev dogajanje sploh ne skrbi (morda zato, ker “pravi ljudje” govorijo vulgarno), v javnem diskurzu pa so konservativni komentatorji tisti, ki nesramnost dvigujejo na novo raven (da ne omenjamo, da je nasilna retorika vse bolj sprejemljiva).

Racionalnost ohranja tudi sistem neformalnih norm. Te ne vključujejo le zavezanosti k skupnemu iskanju resnice, pripravljenosti sprejeti moč boljšega argumenta in priznavanje možnosti razumnega nestrinjanja, temveč tudi bolj podrobne norme, kot so pripravljenost poslušati druge (včasih dolgo), sposobnost osredotočanja na eno samo temo in sposobnost koraka naprej, ko nesoglasje postane nerešljivo. Racionalnost ni strojno vgrajena. Če smo izolirani drug od drugega, nismo posebno dobri v razmišljanju. Toda kot priznava celo Jonathan Haidt, “če posameznike povežete tako, da jih nekaj uporabi svojo razumsko moč za zavrnitev zahtev drugih in da vsi občutijo skupno vez ali usodo, jim bo to omogočilo, da se bodo sporazumevali hladno in vljudno. Tako lahko ustvarite skupino, ki jo bo konec koncev odlikovala nova lastnost: trezno razmišljanje na višji ravni organizacije socialnega sistema.”

Toda kaj se zgodi, ko ljudje začnejo spodkopavati “skupne vezi”, ki omogočajo dobro presojanje? Erozija je precej razvidna v političnem svetu, kjer se je uveljavila dinamika, ki spodkopava racionalnost prav tako vztrajno, kot je tekma za pozornost spodkopala omikanost v popularni kulturi. V tem primeru je gonilo procesa tekma za volilne glasove. Odkrili smo zelo učinkovite strategije pridobivanja glasov, ki žal kršijo osnovne norme racionalnega diskurza.

Naraščajoča demagogija predstavlja resen izziv za politični sistem: morda pomaga pri zmagi na volitvah, vendar slabša demokracijo in ovira sposobnost države za oblikovanje razumne politike, ne le kot odziv na krize (kot je finančna kriza leta 2008 ali dolgoročna kriza globalnega segrevanja), temveč celo v zvezi z vsakodnevnimi vladnimi dejavnostmi (kot je vzdrževanje infrastrukture ali ohranjanje odprtih šol in tam zaposlenega osebja). Tako politiki kot strategi volilnih kampanj se obnašajo, kot da demokratičnega sistema ni mogoče pokvariti. To je očitno v primeru taktik, ki vključujejo odvračanje volilne udeležbe, enako pa velja tudi za strategije, ki vključujejo namerno kršenje norm resnice in omikanega dialoga. Tovrstna lahkomiselnost je morda posledica prepričanja, da demokracija ni nič drugega kot izraz individualnih svoboščin državljanov in zato ne potrebuje posebne “etike” za preživetje. A to očitno ne drži. Demokracija vključuje natančno uravnotežen sklop institucij, ki so se razvijale več sto let. Ohranjanje tega ravnovesja zahteva od vseh vpletenih strani ogromno mero samoobvladovanja. Nikakor ni samoumevno, da bi demokracija lahko preživela v sistemu neomejene volilne tekme.

Ko ljudje vstopijo v tekmovalni odnos, se jim ponuja misel, da je vsakršno ravnanje upravičeno, ker “prispeva k zmagi” — in da je opustitev ravnanja, ki lahko pomaga zmagati, neumna ali naivna. Vendar to ne velja za vsa področja družbenega življenja. Samo dejstvo, da je interakcija tekmovalna, še ne pomeni, da je vse dovoljeno. Vse uprizorjene tekme — in demokracija je tako kot šport skrbno uprizorjena tekma — ne urejajo le eksplicitna pravila, ampak tudi implicitni “kodeks”, ki omejuje, kako daleč lahko gredo ljudje, da bi zmagali. Celo vojno, morda najbolj skrajno obliko tekmovanja, urejajo pravila. Kodeks časti v vojni je v zadnjem stoletju postal precej okrnjen. Vendar dejstvo, da je sploh obstajal — kljub odsotnosti kakršnega koli resnega pravnega izvrševanja —, postavlja na laž predstavo, da se ljudje v tekmovalnih odnosih ne znajo omejiti. Tudi ko se ljudje poskušajo pobiti med seboj, so še vedno sposobni spoštovanja neformalnih norm, ki omejujejo destruktivnost tekme.

Tovrstni kodeks je seveda veliko lažje uničiti kot ustvariti. Eden najresnejših ugovorov ameriški uporabi mučenja v “globalni vojni proti terorizmu” je, da je kršila duha, če ne celo črke niza norm o ravnanju z zaporniki, ki se je izoblikoval mukoma in postopoma. V večjem delu ameriške javne razprave je zgolj dejstvo, da so bila “na kocki življenja”, zadostovalo za upravičevanje najbolj nezaslišanega ravnanja. Christopher Hitchens, najglasnejši britanski zagovornik vojne, je moral ljudi spomniti, da je mogoče ravnati častno, četudi gre za življenja. V nepozabni izmenjavi mnenj z Billom O’Reillyjem je pripomnil, da “so imeli Britanci med drugo svetovno vojno poseben zapor za ujete nacistične vohune. V tem zaporu so te odpustili, če si samo dvignil roko nad zapornika ali mu grozil z nasiljem. To je bilo v času, ko so London vsako noč bombardirali.”

Ameriška odločitev, da bo vojno proti terorizmu vodila nečastno, ni bila nesrečna nuja, ki so jo izsilile okoliščine. To je bila odločitev. Enako lahko rečemo za odločitev mnogih istih ljudi, da se bodo na volitvah borili nečastno, z vsemi mogočimi vrstami demagogije. Upad časti je velika izguba za politični sistem. In tako kot pri upadu vojaške časti ni jasno, kaj je mogoče storiti, da jo popravimo, ko se pokvari. Neformalne norme so po svoji naravi neizvršljive in pogosto neizvedljive. Ljudje so pripravljeni upoštevati pravila, dokler jih upoštevajo vsi ostali, zato lahko, ko jih preneha spoštovati ena oseba, ostali hitro sledijo. Prepričati vse, da naredijo korak nazaj, je lahko velik izziv, čeprav se zavedajo, da bi bilo tako vsem bolje.

V primeru političnega sistema je del problema v tem, da so ljudje sami sebe prepričali, da rezultat pravzaprav ni tako škodljiv in da je “vsa demagogija ves čas” povsem naraven način delovanja demokracije. Argumentacija v tej knjigi je namenjena vsaj spodkopavanju te predstave. Toda ko gre za odpravo škode, ni hitre rešitve.

Popolnoma jasno je, da pisanje knjig o zatonu razuma ni stvar, ki bi lahko upočasnila zaton razuma. To je preprosto prepričevanje prepričanih. Kdor se prebije do konca tristo strani dolge knjige na to temo, očitno ni del problema. Poleg tega je projekt, ki naj zaobrne trend, preobsežen in prezapleten za katerega koli posameznika. Že delo samo, kot je dejal Burke, zahteva pomoč številnih umov. V prvi vrsti potrebujemo kolektivno delovanje za vzpostavitev družbenih pogojev, ki omogočajo racionalno politiko. Zato ne bom končal z nizom predlogov, temveč z manifestom, pozivom k ukrepanju za tiste, ki želijo izboljšati mentalno okolje. Če imamo lahko Manifest počasne prehrane, se zdi razumno, da imamo lahko tudi Manifest počasne politike:

Naša doba, ki se je začela in razvijala pod zastavo razsvetljenstva, je najprej izumila liberalno demokracijo in jo nato sprejela za svoj politični ideal.

Vendar nas je hitrost zasužnjila in vsi smo podlegli istemu zahrbtnemu virusu: hitremu življenju, ki uničuje naše navade, zmanjšuje našo koncentracijo in nas sili, da informacije sprejemamo v vse manjših paketih.

Da bi Homo sapiens ostal vreden svojega imena, bi se moral znebiti hitrosti, preden nas spremeni v vrsto, ki ji grozi izumrtje.

Odločna obramba mirnega in razumnega razmisleka je edini način, da se upremo vsesplošni norosti hitrega življenja.

Naša obramba razuma mora temeljiti na treh stebrih. Prvič, bolje moramo razumeti pogoje, ki ga omogočajo. Drugič, razmisliti moramo o tem, kako pogoje izboljšati. In končno, angažirati se moramo v skupnem delovanju s ciljem doseči izboljšave. Samo tako bomo lahko odpravili uničujoče učinke hitrega življenja.

Hitra politika je v podivjani tekmi za pozornost spremenila naš način odločanja in iz nas naredila plen demagogov. To ogroža našo demokracijo in naš način življenja. Počasna politika je danes edini resnično napreden odgovor.

Politika bi morala biti usmerjena v razvijanje inteligence in ne v njeno poniževanje, v grajenje na izkušnjah in ne v sledenje lastnim spontanim občutkom. Kaj je boljši način za to kot mednarodna izmenjava izkušenj, znanja in projektov?

Počasna politika obljublja boljšo prihodnost.

Počasna politika ne more uspeti kot individualni projekt. Gre za idejo, ki potrebuje veliko predanih podpornikov, ki iz nje lahko razvijejo mednarodno gibanje.