Karma je prasica. Zgodovina včasih tudi. Kdo bi si lahko predstavljal, da se lahko Putinov krvavi pohod za “demilitarizacijo in denacifikacijo” Ukrajine, ki se je začel z okupacijo Krima pred osmimi leti, konča po receptu, ki ga je pred 77 leti, na tem istem Krimu, pomagal pripraviti njegov zloglasni predhodnik in vse bolj vzornik Josif Visarionovič Stalin.

Ad hitlerum v cirilici

Primerjave med Putinom in Stalinom so se morda zdele še pred nekaj leti precej površne, nekakšna cirilična verzija redukcije ad hitlerum. Zdaj ni več tako. Vladimir Vladimirovič je naredil vse, da bi takšne primerjave — ne le v cirilici, ampak tudi v germanskih runah —, postale še kako relevantne.

V intervjuju s svojim hollywoodskim občudovalcem Oliverjem Stonom iz leta 2017 je tako opozoril, da “pretirana demonizacija Stalina predstavlja napad na Sovjetsko zvezo in Rusijo”. Je pa ob tem dodal, da seveda ne smemo pozabiti na grozote, ki jih je povzročil stalinizem. Washington Post je ob tem še pred tremi leti ocenil, da te izjave kažejo na to, da Putin sebe vidi kot mehkejšo, Stalin light varianto svojega avtoritarnega predhodnika — z vsemi njegovimi vrlinami, a brez grehov. Patriotizem in kult močnega voditelja, a brez paranoje.

Od te mehkobe danes ni ostalo veliko. Putin svojega vzornika tudi v grehih dohiteva na polnih obratih. Vse bolj odkritem občudovanju Stalina je sledila tudi ruska javnost. Po podatkih neodvisnega centra za raziskovanje javnega mnenja Levada se je število Rusov, ki so do Stalina čutili “spoštovanje”, povečalo z 29% leta 2018 na 41% v 2019. Stalinov osebni rating glede njegove vloge v ruski zgodovini je prav tako naraščal in dosegel 70% pozitivnih mnenj. Šestinštirideset odstotkov vprašanih se je v isti raziskavi strinjalo, da uspehi, ki naj bi bili doseženi v sovjetski dobi, upravičujejo človeške žrtve stalinizma.
​{embed_info_box}197023{/embed_info_box}

Ne samo Putinova vojna

Zgornji podatki izpred treh let so zanimivi tudi za razumevanje današnje visoke javne podpore Putinovi “specialni vojaški operaciji”. Ne moremo spregledati, da so številke identične odstotku tistih, ki Stalina vidijo v pozitivni luči. Šokantne in mnogim zunaj Rusije težko doumljive navijaške podpore bombardiranju ukrajinskih mest in pobijanju civilistov torej niso samo posledica pomanjkanja informacij od začetka agresije, ampak tudi učinka dolgoletne propagande, pritiskov in dezinformacij.

Prav imajo tisti, ki trdijo, da je v Rusiji veliko posameznikov, ki nasprotujejo vojni, in da so se mnogi med njimi zato tudi pripravljeni izpostaviti velikim osebnim tveganjem. A po drugi strani imajo prav tudi tisti, ki menijo, da to ni samo Putinova vojna. Bistveno več kot nasprotnikov vojne je v ruskem javnem mnenju tistih, ki to agresijo podpirajo. Pa ne samo zato, ker nimajo prave predstave o tem, kaj se dogaja — razen glede števila žrtev na ruski strani —, ampak zato, ker se strinjajo z njenimi cilji, kot jih je opisal Putin v svojem zloveščem nagovoru na jutro napada na sosednjo državo. “Demilitarizacija in denacifikacija” Ukrajine kot evfemizem za kaznovanje in uničenje naroda, ki po mnenju fanatika v Kremlju nima pravice do obstoja, saj — “zgodovinsko gledano” —sploh ne obstaja.

“Specialna agrikulturna operacija”

Obstaja še ena vzporednica med Putinom in Stalinom. Kar gledamo v zadnjih tednih (pravzaprav letih), seveda ni prvi poskus pokoritve in kaznovanja Ukrajincev s strani kremeljskih imperialistov. Stalin je v začetku 30. let s pomočjo “specialne agrikulturne operacije” povzročil smrt več milijonov sovjetskih državljanov, večinoma Ukrajincev. Umrli so zaradi lakote. Tako kot danes zaradi lakote umirajo preživeli prebivalci Marjupola. Čeprav se med zgodovinarji še danes krešejo mnenja, ali je šlo pri holodomoru za zločin proti človeštvu ali celo genocid, je dejstvo, da je šlo za naklepno dejanje sovjetskega vodstva oziroma Stalina, da z izstradanjem pokori ne dovolj disciplinirane in sovjetskemu režimu zveste Ukrajince.

Putinova psihopatološka evolucija od Stalin light v polnokrvnega Stalina je bila zelo očitna v njegovem govoru 16. marca, v katerem je izjavil, da bo “ruski narod vedno znal ločiti prave domoljube od izmečkov in izdajalcev in jih preprosto izpljunil kot muho, ki jim je po nesreči priletela v usta”.

Ob tem je izrazil svoje globoko prepričanje, “da bo tako naravno in potrebno samoočiščenje družbe samo okrepilo našo državo, našo solidarnost, kohezijo in pripravljenost na odzivanje na kakršnekoli izzive”.

Konec citata. Konec iluzij.

Na trhlih nogah

Na kako trhlih nogah so ruske moralne reference za denacifikacijo kogarkoli, je lepo ilustrirala nedavna karikatura, ki jo je objavilo rusko veleposlaništvo v Parizu. Na njej so v najboljši antisemitski tradiciji, vredni naslovnice Der Stürmerja, ZDA in Evropska unija prikazani kot možakarja s kljukastima nosoma, ki v onemoglo truplo Evrope zabadata injekcije z rusofobijo, neonacizmom, sankcijami in — saj ni res, pa je — covidom-19. Je pa res, da ruski veleposlanik ni edini v Evropi, ki očitno ni dobil okrožnice o tem, kaj sporočajo karikature s kljukastimi nosovi, lutkami in podobno klasično antisemitsko ikonografijo.

Čas je, da se vrnemo na Jalto. V nameri, da z ustanovitvijo mednarodnega kazenskega sodišča demilitarizirajo in denacificirajo Hitlerjevo Nemčijo, so Stalin, Roosevelt in Churchill naleteli na pravno zagato. V mednarodnem pravu je do takrat obstajala podlaga za pregon zločinov proti miru in za vojne zločine, ni pa bilo jasnih pravil in standardov, ki bi omogočali mednarodni kazenski pregon političnih in vojaških voditeljev za zločine, storjene nad civilisti.
​{embed_info_box}197024{/embed_info_box}

Churchill se je zagate baje hotel lotiti pragmatično in predlagal, da nacistične veljake postavijo pred zid. Stalin načeloma ni bil proti, odprt pa je bil tudi za druge možnosti. Roosevelt pa je vztrajal pri sodnem postopku, kar je bilo edino pravilno. Tam, kjer so bili postopki izvensodni, še danes trpimo posledice.

Londonska listina

Sodno podlago in s tem tudi sojenje v Nürnbergu je omogočila Londonska listina iz avgusta 1945, sprejeta na podlagi dogovorov, sklenjenih na Jalti. Ti so zločinom proti miru in vojnim zločinom dodala še eno, do tedaj neobstoječo pravno kategorijo — zločine proti človeštvu.

V mednarodno pravo je bila uvedena kazenska odgovornost za politične in vojaške voditelje za dejanja, storjena proti civilistom. Šesti odstavek Londonske listine, na podlagi katere je potekal proces v Nürnbergu, je vojnim zločinom dodal tudi dejanja, storjena nad civilisti, pri čemer je kot zločin proti človeštvu kvalificiral “umor, iztrebljanje, zasužnjevanje, deportacije in druga nečloveška dejanja, storjena nad katerimkoli civilnim prebivalstvom, pred ali med vojno …”

Če koga zanima, kako je ta zlovešča, a suhoparna pravna terminologija videti v praksi, naj si ogleda, kaj ruska vojska in njeni plačanci počnejo v Marjupolu. Če Putin in njegovi vojaški in politični pajdaši in sostorilci po grozljivih zločinih, ki smo jim priča med agresijo nad Ukrajino, ne bodo končali pred mednarodnim sodiščem in odgovarjali za svoja dejanja, to gotovo ne bo zaradi pomanjkanja dokazov.

Če se bo to vendarle zgodilo, pa bo moral biti izpolnjen cilj, ki ga je navedel kot razlog za napad — drugače, kot si ga je Putin sam sicer zamislil. Ne denacifikacija, temveč destalinizacija. Rusije, seveda.
​{opomba}197022{/opomba}