Seveda pa vsi stavijo na prepoznavnost in popularnost, na človečnost, simpatičnost, priljudnost. Celo sedanji predsednik se v teh dneh rad pohvali na družbenih omrežjih, kako ljudski je znal biti v kampanji pred desetimi leti, in ponovno objavlja fotografije, ko je kvačkal, delal na kmetiji, prodajal na tržnici in pobiral smeti. Kandidati se zanašajo na ljudskost in prepoznavnost kot na preverjena koncepta.

Seveda pa je s tistimi, ki se potegujejo za najvišje pozicije, lahko tudi drugače.

Predsedniški zakon

Naslednji petek bo na TV+ štartala nova dokumentarna serija Gutsy [napovednik], v kateri nastopata Hillary in Chelsea Clinton, žena — tudi Obamova državna sekretarka — in hči bivšega predsednika ZDA Billa Clintona. Hillary med drugim omenja, da predsedniški par težko preživi svoj zakon, saj sta oba neprestano na očeh javnosti. Še več. Obstajajo stvari, ki jih običajni smrtniki ne bi naredili. Recimo vztrajati v zakonu tudi po partnerjevi nezvestobi — kar se v običajnih zakonih le redko dogaja.

Prav tako te dni polarizirajo javnost posnetki finske predsednice vlade, na katerih se prepušča sproščeni zabavi z alkoholom in plesom. Ker je na posnetku bilo govora tudi o drogah, je Sanna Marin pod pritiskom pristala tudi na testiranje na droge in bila negativna. S tem je pomirila javnost, da drog ne uživa. Sicer pa ne vidi težave, če se zabava kot mnogi pri njenih letih.

Usklajeni plesni gibi

Finska premierka se je opravičila tudi za posnetek dveh svojih prijateljic v predsedniški rezidenci — na katerih se ženski zgoraj brez poljubljata in si zakrivata oprsje z napisom "Finland" —, vendar načeloma ne odstopa od svoje pravice do zabave, kot si jo sama predstavlja.

Odobravanje je požela tudi z razlago, da je samo pozitivno, če se tudi politiki zabavajo — očitno pa na drugačne pripombe ni bila pripravljena. Recimo na to, da v situaciji, ko so razmere s sosednjo Rusijo precej napete, kot predsednica vlade razposajeno žurira — kar naj bi pomenilo, da ni v vsakem trenutku sposobna držati države na vajetih. Po drugi strani pa mnogi hvalijo njeno vedenje in občudujejo njene usklajene plesne gibe.

Kako šarmirati volilce

Naši predsedniški kandidati pa se medtem ukvarjajo z mislijo, kako šarmirati volilce. Kaj najbolj vžge. Preračunavajo deleže bolj ali manj konservativnih volilcev. Analizirajo, kako se bodo čim več ljudem prikupili in se pustili ustoličiti v predsedniški fotelj.

V teh dneh si slovenski kandidati in kandidatke si ne želijo biti finska premierka na zabavi. Niti si ne bi upali javno govoriti o zakonskih težavah in morebitni nezvestobi, kot nekdanja prva dama ZDA. V predvolilnem obdobju so videti kot idealne osebnosti. Nasmejane in skorajda apolitične. Da bi čim bolj prirasli k srcu čim več ljudem.

Žal pa v tem primeru iskrenost ne šteje največ. V želji, da bi izpadli všečni, prikrivajo svoje slabosti in težave, ki bi jih lahko naredile bolj človeške. Kandidati se bojijo, da bodo izvrtali mračna poglavja iz njihove preteklosti — čeprav bi bilo bolj pošteno, če bi volilcem to svojo plat pokazali še pred volitvami.

Dvojna merila

Seveda je pa jasno, da se potegujejo za položaj, na katerem je treba biti tako rekoč 24/7 v službi državljank in državljanov. Ravnanja, ki so pred volitvami še dovoljena in celo zaželena, so drugačna od tistih, ki so dovoljena, ko so enkrat v predsedniški palači. Pravila igre se spremenijo. Izvoliti hočemo prijaznega, človečnega, popularnega predsednika oz. predsednico. Toda ko sta kandidat ali kandidatka enkrat tam, jih želimo občudovati in od njih pričakujemo same idealne lastnosti.

Latinski pregovor "quod licet Iovi, non licet bovi" v bistvu pomeni, da so pravila za predsednika drugačna kot za ljudstvo. Ali obratno: kar smemo mi, predsednik ne sme — in obenem kar sme on, ne smemo mi.

Le redki so sposobni takšno službo res prevzeti. Prepričanih, da bi to zmogli, je očitno precej več. Množica predsedniških kandidatk in kandidatov pa dokazuje samo, da si mnogi med njimi ne predstavljajo, kako bi to službo dejansko opravljali.