Petra Pogorevc pojasnjuje: "Joži je nastajala štiri leta. To je bilo potovanje v neznano, na katerega sem se podala z vrhunsko igralko in edinstveno osebo, ki sem jo pred tem dolgo spremljala s take ali drugačne razdalje. Najprej na televiziji, filmu, radiu in v gledališču, kjer sem jo lahko občudovala v raznih vlogah, nato pa še v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer sem jo imela veselje in čast opazovati v zaodrju ter z njo sodelovati med nastajanjem različnih likov oziroma uprizoritev."

Knjiga, ki je nastala v sodelovanju založbe Beletrina, MGL in Festivala Borštnikovo srečanje, je poklon igralskemu poklicu in spremlja Joži vse od prelomnih in kontroverznih predstav, ki so dvigale prah, kot sta Spomenik G in Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, pa do zasluženih sedmih Borštnikovih nagrad za igro in Borštnikovega prstana za življenjsko delo.

Petra Pogorevc je komparativistka in anglistka. Od 1993 in 2007 je bila novinarka, kritičarka, publicistka in prevajalka, potem pa se je zaposlila v MGL kot dramaturginja in urednica zbirke Knjižnica MGL.

Petra Pogorevc/Jožica Avbelj: Stati sama zase

Po tistem, ko smo na Akademiji odlično zvozili tretji letnik s Poldetom Bibičem kot edinim mentorjem, nas je v četrtem želel prevzeti režiser France Jamnik. Uprli smo se in dosegli, da je Polde, s katerim smo se dobro razumeli, še zadnje leto ostal z nami. Ves osmi semester smo nato z njim pripravljali diplomsko produkcijo. Lotili smo se Evripidovih Bakhantk, ki jih je v prevodu Kajetana Gantarja režiral Matija Logar, dramaturginja pa je bila Mojca Kreft.

Bakhantke govorijo o tem, kako se iz Azije v svoje rojstno mesto Tebe vrne Dioniz, bog trte in vina, pa tudi obredne zamaknjenosti in gledališča. Dioniz je sin Zevsa in že umrle Semele, hčerke starca Kadmosa, ki se je v grško mitologijo zapisal kot ustanovitelj Teb. Mesto zdaj vodi Pentej, sin Semeline sestre Agave, ki zanika Dionizovo božanskost in preganja čaščenje njegovega kulta. Kadmos in videc Tejrezias ga svarita, naj tega ne počne, a zaman. Užaljeni Dioniz nad ženske pošlje blaznost, Penteja pa prepriča, da v ženski preobleki z njim odide na goro, češ da ga bakhantke tam slavijo. Ker Penteja ne prepoznajo, ga raztrgajo na kose.

Dioniza je odigral Srečo Špik, Penteja Tomaž Pipan, Kadmosa Marko Okorn, Tejrezia pa Vladimir Jurc, ki se je na Akademijo vpisal eno leto pred nami, a je pavziral zaradi turneje s pevskim zborom po Ameriki. Nina Skrbinšek je vodila zbor, v katerem so bile še absolventke Bara Levstik, Nika Pirjevec, Polona Vetrih, Nevenka Vrančič in Nadja Strajnar. Za produkcijo, ki smo jo uprizorili leta 1974 v Mestnem gledališču ljubljanskem, je sceno zasnoval Matjaž Vipotnik, kostume je po skicah Alenke Bartl spletla Nina Skrbinšek, glasbo je napisal Lojze Lebič, gib je oblikovala Lojzka Žerdin, šminkali pa smo se sami ob pomoči Maksa Furijana.

Meni je pripadla vloga Agave. Čeprav se bakhantkam pridruži med zadnjimi, postane najbolj krvoločna izmed vseh. Ko z drugimi ženskami ujame Penteja, je tako zaslepljena, da v njem sploh ne vidi človeka, ampak leva. Omamljena od vina, ki jo uroči in v njej prebudi morilski nagon, skruni truplo lastnega sina, se baše z njegovim mesom in loka njegovo kri, nato pa z domnevno živalsko glavo v naročju zmagovito vkoraka v mesto. Šele ko jo Kadmos pozove, naj si vendarle malo bolje ogleda, koga razkazuje kot trofejo, se strezni in prepozna Penteja. Ko dojame, kaj je storila, je za vse že prepozno. Zločin je storjen in ga ni mogoče vzeti nazaj.

Agava pooseblja tolikšno poblaznelost, iracionalnost in okrutnost, da za igralko nujno pomeni spopadanje z nepredstavljivim. Že ko sem jo študirala kot komaj triindvajsetletna študentka, mi je bilo jasno, da je to ženska, ki je v nobenem primeru ne moreš dovolj dobro, polno in iskreno zaigrati. Spraševala sem se, kako bi se Agava skupaj z mano spreminjala, če bi mi jo bilo dano igrati vsakih deset let. Toda kljub igralskim in življenjskim izkušnjam, ki bi jih vmes pridobila, bi se glede na skrajnost lika vsakič znova morala opreti tudi na domišljijo.

Obstajajo namreč liki, katerih dejanja je nemogoče razumeti dobesedno ali si jih pojasniti le na podlagi konkretnih izkušenj. Takrat sem se veliko ukvarjala z razlogi, zaradi katerih Agava omahuje, preden se pridruži bakhantkam, istočasno pa sem vztrajno iskala tudi odgovor na vprašanje, zakaj je nazadnje najbolj željna sejati smrt. Ukvarjanje z njo je v meni porodilo veliko vprašanj o sočasnem obstoju treznega razuma in uničujočih strasti v človeku.

Zakaj se včasih izjemno dolgo upiramo nečemu, kar nas nezavedno privlači, potem ko želji enkrat popustimo, pa se spustimo z vajeti bolj, kot bi si smeli dopustiti? Ali oklevamo zato, ker se globoko v sebi bojimo tega, do katere mere bi lahko izgubili običajen nadzor nad sabo in praktično postali nekdo drug? V kakšnih okoliščinah bi tudi sama postala zmožna ubijati?

Veliko pozornosti sem posvetila temu, kako se Agava giblje. Navdih za poze in gibe, ki sem jih uporabljala v vlogi, sem poiskala na poslikavah z grških vaz in posod. Izbrala sem tiste, ki so se mi zdeli najbolj zgovorni in polni, ter se potrudila, da so se večkrat ponovili. V prizoru, ko se Agava steguje proti domnevni levji glavi, v resnici pa mami v smrt svojega sina, sem se premikala v diagonali. Idejo za to mi je dal asimetričen kostum, ki mi je bil v veliko pomoč. Diagonala na kostumu je vplivala na diagonalo v gibu in prostoru. Mirna, poševna Agava!

Z Bakhantkami smo nastopili v Ljubljani, Središču, Kranju, Zagrebu in tudi na Borštnikovem srečanju v Mariboru, kjer mi je strokovna žirija podelila že drugo Borštnikovo nagrado za igro. Strašno se mi je dopadlo, ker mi ne za Spomenik G ne za Bakhantke niso dali nagrade za mlado igralko, ampak kar taveliko igralsko. A čeprav je bila uprizoritev uspešna in sem bila za vlogo nagrajena, sem imela v zvezi z njo celo vrsto pomislekov, pa tudi zares uživala sem med igranjem samo v dveh ali treh prizorih. Bala sem se, da se to predstavi pozna.

Pravzaprav ni nič čudnega, da so me v zvezi z Agavo navdajali mešani občutki, kajti ta vloga je zares težka. Ob njej sem prvič razmišljala o tem, da se to, kar o svojem delu mislim sama, ne prekriva vedno s tistim, kako ga doživljajo, razumejo in vrednotijo gledalci. Pri Spomeniku G in drugih predstavah, v katerih sem dotlej igrala, sem bila v svojem svetu, ukvarjala sem se s tem, kar sem sama mislila in čutila na odru. Zaznavala sem prisotnost občinstva in slišala polglasen šepet v dvorani, ampak vseeno sem bila pozorna predvsem nase. V vlogi Agave pa sem se zavedela, da me gleda veliko različnih ljudi, ki predstavo in mene vidijo vsak po svoje.

Na Akademiji so nas učili, da je treba na odru vedno vse povedati natančno in dovolj glasno, kajti če je v dvorani en sam človek, ki te ne sliši ali ne razume, svojega dela nisi opravil. Za to, da se v dvorano prebijejo slišne, razločne in pravilno naglašene replike, poskrbiš z izdelanim dihom in dikcijo. Tehnične vaje, ki smo se jih na Akademiji naučili, so bile namenjene temu, da bi učinkovito posredovali vsebino in smisel izgovorjenih replik. Manj se da naučiti vpliva na to, kakšen učinek bodo imeli čustva in misli, ki jih polagaš v svoj lik. To lahko dosežeš le do neke mere, kajti gledanje predstave je odvisno od tega, kakšno vednost in pričakovanja je posameznik prinesel s sabo v gledališče. Gledanje predstave je zmeraj osebno dejanje.

Takšne misli in vprašanja sem vključila v diplomsko nalogo, v kateri sem pojasnila svoj način spopadanja z Agavo in vanjo vključila več odlomkov iz strokovne literature, ki mi je bila pri delu najbolj v pomoč. Doživela sem hladen tuš, ker jo je eden od članov komisije zavrnil. Rekel je, da ni vse skupaj nič, in dosegel, da je več mesecev nisem smela zagovarjati, čeprav sem opravila vse izpite. Očital mi je, da pišem v stavkih z nemško strukturo, se jezil, ker sem namesto hrvaškega režiserja Branka Gavelle citirala srbskega poznavalca antičnih študij Branka Gavelo (kot da ne bi vedela, da gre za dva človeka!), ter zahteval, da odlomek iz njegove knjige Istorija umetnosti, ki sem ga navedla v izvirniku, prevedem v slovenščino.

Ker sem veliko brala, sem vedela, da pretirava, kajti raba citatov v izvirniku je v strokovni literaturi pogosta praksa. Še zdaj ne razumem, zakaj naj bi bila naloga boljša s prevodom tistega odlomka, ki sem ga nazadnje seveda naredila sama in je bil verjetno slab. Čeprav so mi vsi drugi profesorji stopili v bran, je trajalo, preden sem leta 1975 končno diplomirala.