Jaz sem ful tečen človek. Tko, resno tečen. Vprašte moje starše, brata, frende ali jebača. Cepetam z nogami, zganjam histerijo in se derem na vse. Al pa ne govorim z nobenim. Kot moja 21-mesečna nečakinja. Ta je tud svojga keša vredna. En dan se je odločla, da nas ne jebe več. Sam mamo svojo si je pustila (preračunljiva po teti), vse ostale, če jo vsi ostali pokličejo po imenu, pa se obrne stran. Čudakinja po teti, I guess.

In ker sem tečnoba, noben ne upa pridet k men na vrata nenajavljen. Še po telefonu se me ne upa noben poklicat. Ker boš dobil tak fuck off nazaj, da ti ne bo nč jasno. Ker jaz pač ne odpiram vrat in ne shranjujem cifer na telefonu.

Aha, v Ljubljani. Kaj pa na vasi?

Na vasi so druga pravila. Kle kr vsak uleti na vrata direkt. Lahk si stokrat izklopiš telefon, ti bojo pa pozvonili al pa po oknih bajte butali. Če ne, bo pa soseda čez cesto scinkala, a si doma al ne.

Dve vreči las

In jaz vstanem par dni nazaj, si navijem en joint pa muzko do fula. In ob pol desetih zjutri komi zaslišim zvonec na vratih. Odprem vsa presrana, pa en čiča na drugi strani vrat, ga gledam, WTF je pa ta.

“Ja?”

“Lase sem prinesel.”

“Kakšne lase?”

“Ta prave. Dve vreči. Dejte tistmu pa tistmu.”

Mirno sem zaprla vrata. Lasje? Okej, pa lasje. Pol sem mogla ven iskat ne vem koga in ne vem zakaj, da ma kle dve vreči las. Ta pravih. Sem mislila, da misli kdo lasulje delat, pa se je izkazalo, da so lasje zato, ker odganjajo divjad. E, to može. Une divje svinje na konc brajde mi grejo na kurac.

Pri Mehotu

In pol mi včer spet en pozvoni. Sin od sestrične, star 14 let. In mulc je tok prefrigran, da je šel učiteljici slovenščine nabijat, da ma eno pisateljco v žlahti in da če lahk sam moj življenjepis prinese, pa ma slovenščino zaključeno 5. Učiteljica njemu, da okej. Se je pa v knjižnici namatrala nekak do zadnje knjige pridet in jo prebrala. In pol je mulc poslušal: “Ta tvoja žlahta je ornk odbita. Ti si premlad za brat take stvari.” Pff, pojma nima. Mi pa ne vemo, kaj bomo zdej s to petko za slovenščino.

Zvečer mi je en z eno palco nabijal po oknih, pa sem dojela da je bratranec. “Kej hreš na enu biru do Mehota?” Meho se reče enmu lokalu minuto od mene, k ga ma en Albanec, odkar sem živa, pa skoz ma folk. Italijane ma najrajš. Jih obira od spred in od vzad.

Slaba v matematiki

In ker sem slaba v matematiki, sem narobe skalkulirala, kok ganje rabim za s sabo na Primorsko. No, tud če bi bla genij matematike, bi vse takoj skadila. In zmanjka. Kaj zdej? Pišem dvema v Gorico, če poznata koga. En mi je rekel: “Naredi en krog po vasi. Tko se dobi vse.” In res. Nardim en giro in dobim. Spet penziči. Tuki majo očitno vse penziči pod kontrolo.

Po poti sem spoznala še ene modele, k so se zakajali pred trgovino. Valda sem šla takoj do njih. In debata na debato, pa en reče: “Ma sej, ku bratje Karamazovi.”

Ga gledam: “Kaj majo pa Karamazovi zdej kle?”

“Ma, sej jih poznam, sem delal za njih. Natehuni natehunov.”

“Ma kdo?”

“Bratje Karamazovi, sej ti hovorim.”

“Kaj teb dogaja? Si po tvojem živel v Rusiji leta p. m.?”

“Ma ne, mona, kakšni Rusi. Brici so.”

Pol sem izvedla, da v Goriških Brdih živijo eni bratje, k se jim reče Karamazovi. Ko sem hodila proti naši hiši sme razmišljala, da majo kel penziči predobro vutro. In da bi rajš unga z lasmi na vratih.