Mirna Bosna
Sploh si ne predstavljam naše primorske hiše brez nje. Vsa moja otroška poletja sva preživeli skupaj. Od mojega rojstva. Eni mi pravijo, da sva z bratom lahk srečna, da bova podedovala tak spodnji del hiše in park okol. Sam kaj če men dediščina. Jaz hočem svojo nono za forever. Isto velja za moje starše. Ne jebem nobenih dedovanj, jaz hočem njih za večno.
Sam kaj, ko ne gre tko. Človek ne more doživet dvesto let, pa če bi si še tako želel. In veste kok ljudi poznam, k od dedovanja med sabo ne govorijo več? Ratajo hijene in se jebejo po sodiščih. Zato sva se midva z bratom že kr vse zmenila. Kar se sliši grozno glede na to, da smo še vsi živi. Sam nočva ratat dve hijeni, zato sva povedala staršem, kako bi midva, da bi blo najbolj fer, in onadva sta bla za. Pa mirna Bosna. Čeprov upam, da tega momenta nikoli ne doživim.
Preživela je pol vasi in vse brate in sestre. Vse frende. Sina. Z bratom jo sicer prcava, da mora mirenski rekord podret, sam ona pravi, da ne misli živet 103 leta, ker je v vasi ena zdej tok stara. In leži tam v bolnici in čaka mojo knjigo. Vsakič ma nek cilj, da še živi.
Bister mozak
In tko gledam nono, kako počasi usiha. Kaj če ti čist bister mozak, če telo ne dela več? Ona sicer pravi, da je ni strah umret. Ne vem, če bi ji glih verjela. Sam to je njej normalno. Preživela je pol vasi in vse brate in sestre. Vse frende. Sina. Z bratom jo sicer prcava, da mora mirenski rekord podret, sam ona pravi, da ne misli živet 103 leta, ker je v vasi ena zdej tok stara.
In leži tam v bolnici, zadeta od vsega in čaka mojo knjigo. Vsakič ma nek cilj, da še živi. Poleti je blo to, da je dočakala obisk pravnukinje. (O svoji nečakinji bom drugič, ker ta je tud od hudiča. Luštna k slika, zna bit pa tečna k driska. In ne ve več, kako ji je ime, niti v kerem jeziku govori. Pet jezikov znat iz prve je kr težka. Zato pa ne mara vrtca, ker se ne morjo sporazumevat, razen če koga zlasa. Že ime: po naše je Julija, po anglešk Đulija, po špansk Hulja, po katalonsk pa Žulja. Pa se pejd pol.
Upajoč na čudeže
Je pa zanimivo, da smo tri Vukice na kupu, pa vse na razliko 50 let. Ena bolj trmasta k ta druga. Ker nona se kr budalo dela, ko ji omenim, da pa zdej res ne bo mogla bit več sama. “Ma daj, naslednji teden sem doma,” je njen odgovor. In noben jo noče dat v dom ostarelih. Ker tam bo res umrla. Od žalosti. Bomo vidli jutr po operaciji.
Čudeži se dogajajo. Predvsem ta, da bom v torek stara 46 let. Kako the fuck je men ratalo do sem pridet, ni nobenmu jasno. Moji noni se zdi to pičkin dim od let, sam ona ni živela tko k jaz. Če je ona preživela pol vasi, sem jaz pol frendov.
Nč, pejmo v nove zmage. Eni operirani, ta drugi zblojeni. Ampak vsi upajoč na čudeže.