Italijanski pisatelj in novinar Matteo Strukul si je dolga leta želel povedati zgodbo zgodbo o Benetkah — in se brez obotavljanja vrnil v 18. stoletje z zgodovinsko srhljivko Beneško pokopališče.

Skratka: Serenissima, 1725: mesto prežema razuzdanost in razžirajo spletke, zdesetkala ga je epidemija koz, doleti ga najhladnejša zima v zgodovini, a kljub temu je veličastnejše kot kadarkoli. V tistem času se v Benetkah srečujejo geniji kot Antonio Vivaldi, Carlo Goldoni ter Giambattista in Giandomenico Tiepolo. Canaletto se uveljavlja kot eden največjih slikarjev vseh časov, njegovi pogledi na Benetke osupnejo svet.

Toda mesto nenadoma pretresejo brutalni umori, ki v vrtinec dogajanja potegnejo tudi slikarja samega, ki je osumljence in prizorišče zločina po naključju ovekovečil na svojih novih delih. Ali poskuša Canaletta nekdo okriviti? Ali mu kaj sporočiti? 

Canalettov prispevek k preiskavi je zato ključnega pomena. Naloge se loti pod krinko. Tako se začne dirka s časom po labirintih ulic in kanalov, v svetu ljubosumja, zlobe in moralnega bankrota.

Matteo Strukul (1973, Padova) — sicer gostujoči predavatelj interaktivne naracije na malteški Link Campus University v Rimu — je avtor tetralogije zgodovinskih romanov o dinastiji Medičejcev, ki je v Italiji uspešnica, in drugih zgodovinskih romanov, prevedenih v mnoge jezike, in dobitnik nagrade Bancarella.

Matteo Strukul: Beneško pokopališče | 2. | Canaletto 

Pogledal je, kaj je nastalo. In sploh ni bil nezadovoljen. Menil je, da bo s to tehniko, ki jo je počasi izpopolnjeval, lahko Benetke prikazal v novi luči in perspektivi. To ni več preprosta veduta, zamrznitev trenutka na platnu, temveč nova predstavitev dela mesta, preoblikovanega z igro perspektiv in pogledov, ki slavi veličino Serenissime. 

Antonio Canal je dolgo opazoval podrobnosti slike. Prostor je interpretiral svobodno, čeprav je bila reprodukcija, tako kot je želel, skrben posnetek resničnosti. Privoščil si je debele, močne, barvite poteze čopiča, prepustil se je chiaroscuru, da bi zagotovil očiten dramatičen učinek. 

Seveda so tradicionalisti menili, da se je odrekel gledališču, še več, da ga je izobčil. A sploh ni bilo tako! Slikati Benetke in samo pomisliti na to, da bi jih ločil od gledališča, je bila čista izdaja. In čeprav se je res odločil, da si bo pri scenografijah za Alessandra Scarlattija vzel premor, je bilo prav tako jasno, da je preučeval način, kako s svojimi načrti kar najbolj povzdigniti novo delo Antonia Vivaldija Izdana in maščevana vera. 

Zaenkrat še ni bilo nič javno, kar je bilo glede na skoraj subverzivni značaj dela, ki ga je napisal veliki glasbenik, tudi bolje, toda kar zadeva njegovo ljubezen do gledališča, se ji ni odrekel. Nasmehnil se je. Odkar so njegova platna postala najbolj iskana v celotnih Benetkah, so vsi postali poznavalci umetnosti in ocenjevalci njegovih del. Toliko bolje! Imel bo več naročil in tak obet je zagotovo potreboval. Računi se prav gotovo niso sami plačevali. In ni šlo za čopiče, lpila in osnovne barve za temeljni premaz, barve in platna, sploh ne. Najprej so bile tu leče za kamero obskuro. Če si želel nekaj dobro izdelanega, so bile cene zelo visoke. In potem hiša. In ra širitev delavnice. Stara hiša ni bila več primerna, zato so se odločili za nakup manjše zgradbe v Castellu. Stala je celo premoženje, in ko jo je plačal, je ostal brez prebite pare. Če niti ne omenjamo dejstva, da je moral mesec zatem popolnoma prenoviti streho. K sreči je dobil novo naročilo po zaslugi svojega prijatelja Alessandra Marchesinija, slikarja iz Verone, ki ga je zelo cenil in je njegove vedute priporočil bogatemu trgovcu iz Lucce, Stefanu Contiju. 

Poleg tega se je moral, če je želel narediti dober vtis na stranke in pridobiti nova naročila, kazati v spodobnih oblačilih. Potem so bili tu še služabniki. Saj ni imel cele vrste ljudi, ki bi skrbeli za njegove potrebe: le kuharja, služkinjo in hlapca. Vendar jih je bilo treba plačati! Skratka, sploh ni bilo preprosto. Toda dela se ni bal; pravzaprav je bil popolnoma zatopljen v svoje delo, v brezkompromisno prizadevanje, da bi človeškemu očesu ponudil nov način videnja Benetk ali da bi jih morda prvič videlo takšne, kot so v resnici, četudi poveličane z barvo in svetlobo. 

Na platnu, ki ga je naslikal po naročilu Stefana Contija, ga je najbolj prepričal lesk, ki je ožarjal vodo Velikega kanala in ji dajal bleščeče zelene odtenke. In potem žarki na fasadah palač, zlasti lesketanje na Fondaco dei Tedeschi, jasno in natančno na levi strani platna, ki predstavlja idealno protiutež sijočemu vodnjaku na trgu Erbaria, ki s svojim kvadratom ločuje Palazzo dei Camerlenghi in Fabbriche Nuove, ki ostajata v senci. To harmonijo chiaroscurov je ustvaril na podlagi risbe s svinčnikom, čez katero je šel nato s peresom in rjavim tušem, nazadnje pa je z izdatno uporabo kamere obskure ujel most Rialto s strani, ki gleda proti Fondaco dei Tedeschi. 

S pomočjo luknjice in leče mu je uspelo ujeti podobo pokrajine, pogled na neki kotiček, piazzo, campo ali kanal, ki se je vtisnil v posmirkano zrcalo in jo je bilo mogoče izpisati na list prosojnega papirja. S to napravo je rad določil obrise arhitekture in krajev. Vendar se ni omejil na reprodukcijo, saj je z množenjem perspe tiv in posledičnim širjenjem prostora po zaslugi drzne uporabe barv in chiaroscura na novo izumil resničnost, njegova platna pa so bila nič več in nič manj kot njegovo videnje mesta, ki je bilo edinstveno na svetu. 

Zavzdihnil je. Skozi okna svoje male palače je videl, kako v drobnih kosmičih pada sneg. Zaradi svinčeno obarvanega neba se je to popoldne že prevesilo v večer in zdelo se je, da mraz prejšnjih dni ne bo popustil. Antonio je stopil k mizi z ukrivljenimi nogami in vzel skodelico vroče čokolade. Pripravila mu jo je njegova kuharica Flora. Recept je dobil pri Tomasu Albinoniju, ki ga je nadvse občudoval. Skladatelj je bil tako prijazen, da mu je navodila poslal v pismu, v katerem ga je vabil na premiero ene od svojih novih oper. Prvi poskusi niso bili popolni, vendar je kmalu nastala čudovita pijača: topla, kremasta, tolažilna. 

Ko jo je srkal in opazoval bele snežinke, ki so padale z neba, je imela okus prepovedanega užitka. 

Tako se je grel, s čudovito skodelico iz meissenskega porcelana v rokah in zaprtimi očmi je okušal grenko-sladko aromo čokolade in stopal proti kaminu, ko se mu je najavil služabnik Alvise. Vstopil je v delavnico, brž ko mu je Antonio dovolil. 

Če ga je Alvise prišel motit, medtem ko se je posvečal delu, se je moralo zgoditi nekaj zelo resnega. 

In zagotovo je bilo tako, saj je bil Alvise bled, njegov obraz je bil spačen v grimaso, tanke ustnice pa so bile sklenjene v rdečo režo. 

“Moj gospod,” je dejal spoštljivo.

“Alvise?”

“Torej …” je omahljivo začel služabnik. “Kaj se je zgodilo?” je vprašal Antonio, ko mu je Alvise izročil list. Na listu je bil pečat Republike Serenissime: krilati lev svetega Marka. 

“Kaj to pomeni?” 

“Moj gospod, nimam pojma,” je odgovoril Alvise. “Lahko vam povem le to, da vas pred vrati čaka poveljnik biričev.” 

“Zakaj, kaj hoče?” “Rekel je, da vas mora odpeljati v Doževo palačo.” Antonio je brez obotavljanja pobral dolgo ogrinjalo, ki ga je od

ložil na naslonjalo fotelja, in temen trirogeljnik. Obut je bil v trpežne čevlje in malodane v hipu prišel do vrat. 

Spustil se je po stopnišču. Potem še po enem. Končno je prišel na dvorišče. Tu je izpod trirogeljnika videl, kako ga je poveljnik biričev ošinil s pogledom. 

“Gospod Antonio Canal, znan tudi kot Canaletto, sledite mi,” je rekel jedrnato. 

“Kam in zakaj?” je vprašal Antonio, ki prav gotovo ni želel oporekati ukazom, vendar je želel vsaj približno vedeti, kaj se dogaja. “V Doževo palačo,” je dejal poveljnik in potrdil, kar je napovedal že Alvise. “Kot je zapisano na listu, ki ga držite v rokah, se Njegovo blagorodje Matteo Dandolo, rdeči inkvizitor, želi z vami pogovoriti o določeni zadevi.” To je bil odgovor, ki ni dopuščal ugovora. Tako se je Antonio v spremstvu dveh biričev brez besed pridružil poveljniku in mu sledil proti Trgu svetega Marka. Ko je Antonio hodil pod migetajočim snegom, ob zgodnjem večeru poklican na odgovornost za kdo ve kakšna dejanja, ga je preveval občutek, da ga najhujše šele čaka.