Pri Mladinski knjigi je izšla knjiga Marijana Ruperta o igralki in pesnici Mili Kačič pod naslovom Nič več te ni. Njeno življenje je bilo od samega začetka zaznamovano s samoto, zapuščenostjo in posledično nenehnim, pogosto pretresljivim in ganljivim iskanjem ljubezni in topline za vsako ceno. Včasih tudi za ceno bolečine in ponižanja. Njena največja ljubezen je bil kipar Jakob Savinšek. Njun odnos je sicer verodostojno dokumentiran v pesmih in še posebej v njuni korespondenci, ohranjenih je tudi precej fotografij. Ljubezen do Savinška je bila tako globoka, sama je pravila, da tudi večna in neumrljiva, da je postala kar neka vera, ki jo je dojemala izrazito subjektivno.

Marjan Rupert je skrbnik rokopisnega oddelka NUK.

Drugi o knjigi

“Mila Kačič je odkritosrčno razodela svoja ‘stanja erotične vrtoglavice’, ki jih je doživljala ob kiparju in življenjskem sopotniku Jakobu Savinšku — njemu je posvetila vse ljubezenske pesmi. Prav njuna, pogosto zapletena, boleča in včasih problematična zveza je postala glavna, tako rekoč edina vsebina njene poezije.” — Marijan Rupert

“Osnovni problem Milinega angažmaja v Drami je bil, da je vseskozi dobivala večidel komične in epizodne vloge. Največkrat je bila služkinja, sobarica, dekla ali kuharica. Zlepa pa ni prišla do resnih, tragičnih vlog, ki si jih je zelo želela. Za vlogo Veronike v Celjskih grofih je julija 1950 celo pisno zaprosila Direkcijo in umetniško vodstvo Drame z besedami: ‘Junakinja je po karakterju in po poreklu taka, da sem prepričana o svojem uspehu.’” — Malina Schmidt Snoj

“Pesniški prvenec Neodposlana pisma Mile Kačič je doživel skoraj podobno usodo kot Senca v srcu Ade Škerl, ki je bila šele v zadnjem obdobju v literarni zgodovini rehabilitirana kot polnopravna začetnica — in ne zgolj predhodnica — intimizma pri nas. Javna podoba in recepcija obeh ustvarjalk se v določenih potezah prekrivata, kljub temu pa sta njuni ustvarjalni poti precej različni.” — Tanja Petrič

“Na spletu sem našla črnobel posnetek odlomka iz neke uprizoritve, kjer Mila poje. Gromko, iz trebuha, z mestoma počenim glasom. Vlogi primerno najbrž, Mila sedi v neki pivnici za šankom. Poje scela, s celim telesom. Kot zmorejo največji.” — Katja Šulc

“David, sin Mile Kačič, je bil navzven svetovljan, umetniški otrok, karizmatičen in očarljiv, a znotraj je razpadal. Razklan med podobo, ki jo je kazal svetu, in negotovostjo, ki ga je tiho razjedala že od ranega otroštva.” — Črt Kanoni

“Vedno sva se veliko smejali, in četudi se je najino srečanje začelo resno, po dveh, treh stavkih sva se že obe držali za trebuh. Tvoje bistvo sta bila radost in veselje do življenja! Naj sva bili sami, naj je bila okoli tebe večja skupina ljudi, vedno si znala ustvariti sproščeno, veselo vzdušje.” — Vesna Arhar Štih

Mila Kačič: Nikar me ne imenuj mama!

Milo je dodatno globoko bolelo in poniževalo še dejstvo, da je v tem času njena prava mati, ki se je bogato poročila, živela v dobrih razmerah, a je nanjo pozabila in jo zapustila. Verjetno je med službovanjem na Reki srečala svojega bodočega moža, Madžara Daniela Nemetha, s katerim sta se poročila na Madžarskem in imela skupaj še svojega otroka. Vse življenje je iskala racionalna opravičila in razumevanje za njeno dejanje. Zavedala se je sicer, da je tudi njena prava mati živela v težkih razmerah, bila že kot sedemnajstletna postavljena pred osnovno eksistencialno izbiro preživetja v nemirnem krutem svetu in da ne bi nikjer dobila primerne službe kot samska ženska z nezakonskim otrokom. Vedela je, da jo je bila takrat prisiljena oddati, nikoli pa ni mogla razumeti, da je kasneje, ko se je ponovno poročila in živela lepo življenje, ni nikoli poklicala k sebi, da bi živeli skupaj. Da bi pokazala vsaj malo zanimanja zanjo in njeno življenje. Mamo je srečala le še dvakrat: po koncu vojne, ko je le-ta pribežala v Jugoslavijo pred sovjetsko vojsko, ter nato še zadnjič leta 1956, tik pred sovjetsko invazijo na Madžarskem. To je bila ena njenih najbolj grenkih preizkušenj: takrat je prišla obiskat mamo s sinom Davidom v Debrecen, kjer je mati živela po poroki. Na postajo ju je prišel počakat njen mož in ju utrujena po dolgi, naporni vožnji z vlakom odpeljal domov. Mati ji je ob prihodu na uho zašepetala, naj je nikar ne imenuje mama, ker nihče drug od sorodstva razen moža ne ve, da ima od prej otroka, in naj ji reče teta. Takrat se je hotela obrniti in se vrniti domov, če David ne bi bil tako utrujen. V napetem ozračju je ob stalnih nesporazumih ostala na obisku teden dni in komaj čakala, da odide. Z mamo ves čas ni mogla vzpostaviti nobenega človeškega stika. Povrhu vsega ji je mati ob odhodu skušala očrniti njene krušne starše, češ da so krivi, da je Milin oče ni poročil, kar je bilo povsem izmišljeno, saj krušna starša nista imela nobenih tovrstnih osebnih stikov z družino Mahr, niti ju ta ni nikoli spraševala za nasvete. Mama, ki je verjetno na ta način poskušala opravičiti in racionalizirati svoj odnos do Mile, pa je bila v svojih iluzijah prepričana, da je krušna mati, ki jo je slabšalno imenovala baba, z intrigami pri Mahrovih dosegla, da se nista poročila. Mila ji je takrat dokončno in mirno odgovorila naslednje: “Ta baba, kot ji rečeš, je prevzela prostovoljno vse tvoje dolžnosti in jih je do svoje smrti opravljala, pa ni bila za to nikdar plačana in ji nisi rekla niti besede zahvale. Zato ti prepovem, da ji rečeš baba.” Mama je ob teh besedah po njenem pričevanju pobesnela, Mila je čakala samo še to, da jo bo udarila, in prosila je Boga, naj ji da moči, da bi to lahko prenesla in ji ne bi vrnila udarca, ker se v tistem trenutku ne bi mogla zadržati. Tega si po lastnih besedah kljub maminemu grozljivemu obnašanju ne bi mogla odpustiti, čeprav “mi ni nikoli kruha rezala, me ni naučila ne govoriti, ne hoditi, ne nobene stvari, zdaj me bo pa tepla? Jaz sem se pustila tepsti od ljudi, ki so mi krožnik napolnili pa dali žličko v roke pa me naučili jesti.”  Bolje kot z mamo se je razumela celo z njenim možem, s katerim sta si celo dopisovala in ji je na koncu sporočil tudi novico o materini smrti.

Popolnoma razumljivo je, da sta bili z materjo čisto odtujeni, saj nista imeli nič skupnega. Ob omenjenih izredno redkih srečanjih pa je mama nerazumno zahtevala, naj ji Mila izkazuje ljubezen in jo objema, česar Mila seveda ni bila navajena in zmožna. Mila je v nasprotju z mamo, ki je vendarle našla srečo v novi družini, ostala v krušni družini z grenko izkušnjo sirote. Mama je zanjo ostala tujka, čeprav je globoko v sebi vedno hrepenela po njeni ljubezni in prisotnosti. Kljub zavedanju, da zakonca Kovačič nista bila njena rodna starša in da je imela trdo vzgojo, se je čustveno navezala nanju in ju ni želela zapustiti, saj ju je kljub občasnim nesporazumom imela srčno rada. Z njima je preživela vso svojo mladost in je vedela, kako sta morala marsikaj žrtvovati, da sta jo vzgojila, čeprav jima ni bilo lahko in je morala marsikaj prispevati tudi sama ter bila zaradi tega oropana brezskrbnega otroštva. Vendar tistega dokončnega občutka družinske navezanosti, bližine in pripadnosti ni nikoli izkusila in je zaradi tega pogosto podoživljala travmatična stanja, ki so ji pustila posledice tudi v odrasli dobi. Dokončne ali vsaj izpolnjujoče sreče ni doživela ne v ljubezni in ne materinstvu. Vse življenje, prav do smrti, jo je ves čas zaznamovalo obupno iskanje ljubezni, človeške bližine in topline — to je našlo svoj pravi modus vivendi šele v njeni poeziji. Ves čas, od prvih začetkov ustvarjanja pa do zadnjih napisanih pesmi, skoraj do tik pred smrtjo, sta v njeni poeziji — kot boleč odmev otroške bolečine in zapuščenosti — prisotna klic in prošnja po ljubezni. Bližini. Dotiku. Poljubu. Združitvi.

Najbolj doživeto in podrobno je spomine na starše opisala v intervjuju s Sandijem Čolnikom. Njene iskrene prvoosebne spomine bi bilo z vidika avtentične izpovedi velika škoda izpustiti ali jih kakorkoli spreminjati, zato jih izjemoma navajam kar v dobesednem prepisu:

“Nekega dne je nekdo potrkal. Krušna mama je rekla: ’Herein,’ in vstopila je lepa mlada ženska. Vsaj zame zelo lepa, velika, s krasnim klobukom, čez obraz je imela pajčolan s črnimi pikicami. Naenkrat poklekne predme, me začne objemati in jokati: ‘Mein Kind, mein Kind.’ To je bilo meni nekaj čisto nerazumljivega … Potem mi je pa krušna mama rekla: ‘Mili,’ je rekla, ‘vidiš, to je pa tvoja mama, ta prava.’ Potem je bila moja mama en teden pri nas, smo se šle fotografirat, potem je šla in je ne vem koliko let ni bilo. To je bilo leta 1916. Potem je bilo pa leto 1923, ko sem hodila v šolo; v enajstem letu sem bila. Neko popoldne sedim in pletem na pručki, sem morala delati ročno delo. Pri nas je bila stroga vzgoja, se nismo smeli nič potepati. Spet potrka, pa stopi noter mlada ženska. Jaz jo pogledam, pa pravim Tinci, krušni sestrici: ‘Moja mama.’ Čeprav je toliko let nisem videla, sem jo spoznala oziroma uganila. Ona je medtem rekla: ‘Welche ist mein?’ pa naju je gledala. Pravi: ‘Diese,’ in je spet pokleknila k meni in je spet jokala. Krušna mama se je pa od štedilnika nazaj obrnila in je rekla: ‘O, se zdaj pride? Še mačka skrbi za svoje mladiče. Kje ste pa bili toliko let?’ Moja mama je takrat rekla, da je bila prepričana, da sem umrla, da je hodila tam, kjer je živela, na Madžarskem, po pokopališču, in če je videla kakšen zapuščen otroški grob, da je zmeraj lučko prižgala, ker je bila prepričana, da sem umrla. Ampak to je bilo čudno. Peljala me je popoldne v Gosposko ulico, to je komaj petsto metrov zračne črte od tam, kjer sem stanovala. Tam je pa živela njena starejša sestra z družino, s kupom otrok, pa nihče nikoli ni za mene vprašal. In jaz sploh nisem vedela, da imam tete, da imam sploh koga. Pa sem imela sedem tet in stricev. Potem sem začela pa premišljevati. Sem rekla: ‘Kako pa je to? Saj če bi kdo šel na policijo in vprašal, kje ta punčka stanuje, pa bi takoj zvedeli. Me ne bi bilo treba nič objokovati pa svečke prižigati.’ Dva popoldneva sem bila z njo, popolnoma zbegana. Potem je bila spet tišina. Dobila sem kakšno pismo, pa kakšno sveto podobico v pismu, da naj bom pridna in pobožna. Dokler nisem bila stara šestnajst let. In ravno na svoj rojstni dan sem spet dobila obisk. Dobila sem obisk v pavzi ob desetih v šoli; obiskovala sem četrti razred meščanske šole. Bil je že oktober. Prileti učiteljica v razred: ‘Kačič, pojdi ven!’ Nisem vedela, zakaj; me postavi tja v gručo, kjer so bile vse učiteljice zbrane; naenkrat se pojavi tam mlad par, zelo ‘nobel’ gospod, mlad je bil, in mlada gospa z briljanti, zelo ‘nobel’ oblečena. Učiteljica pravi: ‘A poznaš to gospo?’ Jaz jo pogledam, in preden sem lahko kaj rekla, je že učiteljica rekla: ‘To je vendar tvoja mama.’ Mama me je objela, me poljubila in rekla spet: ‘Mein Kind,’ tako kot zmeraj. Poljubil me je tudi njen mož. Vzela sta me za dve uri iz šole, peljala k Souvanu, kjer sta mi kupila blago za obleko, pa k Peku, kjer sem dobila čevlje; potem mi je dala tale prstanček pa eno urico. Ta prstan je dobila od mojega očeta. Pa sta spet šla. In je spet nisem videla nekaj let. To so bila moja srečanja.”

“Očeta sem videla pa takrat, ko sem bila majčkena, štiri leta. Ko sem imela enajst let, je pa prišel zjutraj ob šestih, ko sem še spala. Zbudili so me, češ da je prišel papa. Usedel se je na posteljo, imela sem staro soldaško železno posteljo, noter pa koruzno ličkanje. Tam me je gledal in rekel, kako lepa punčka sem, kako je vesel, da ima tako lepo punčko, pa je nekako pol ure sedel in šel. Veste, kaj je otrok. Meni je najprej šlo skozi glavo, da mi tudi enega piškota ni prinesel. Bil je ves mesec v Ljubljani, v Tržiču, tam pri tistih graščakih, pri tistih bogataših, ki so imeli tovarne. Je bil njihov gost. To so bili še stari prijatelji iz Avstrije. Potem sem ga pa še enkrat videla, ko sem bila stara že dvajset let, ko je prišel v Ljubljano, ves zgrbljen, čeprav ni bil star. Govorila sva kakšno uro. Potem pa nikdar več. Leta 1936 je umrl, star 52 let.”

“To so bila moja srečanja z mojimi starši.”