Zbigniew Herbert (1924–1998), eden največjih poljskih pesnikov vseh časov, se tokrat predstavlja z izborom svoje esejistike Hotel sem opisati. V knjigi najdemo izbrane eseje iz njegovih osrednjih esejističnih zbirk. Barbar v vrtu (1962) nas popelje po slikovitih evropskih mestih kot Siena in Arles, najbolj pa se zadržuje v srednjem veku in renesansi. Tihožitje z žvalo (1993) se ukvarja z različnimi fenomeni, recimo z razcvetom in popularnostjo tulipanov ter holandskimi slikarji. Labirint ob morju (2000, posthumno) pa prinaša razmisleke o antični kulturi in pohajkovanja po Grčiji in Sredozemlju.

Herbert (rojen v Lvovu v Ukrajini) je kot pesnik in esejist širšemu občinstvu postal znan, ko sta Czesław Miłosz in Peter Dale Scott v angleščino prevedla njegove Izbrane pesmi. Živel je v Parizu, Berlinu in ZDA, kjer je poučeval na Kalifornijski univerzi v Los Angelesu. Je eden izmed najbolj prevajanih poljskih avtorjev. Eseji Hotel sem opisati so v prevodu Jane Unuk in Jasmine Šuler Galos izšli pri Beletrini.

Zbigniew Herbert: Hotel sem opisati | Poskus opisa grške pokrajine | I.

Magdi in Zbyszku Czajkowskima

V Grčijo sem prišel, da bi se srečal s pokrajino. Grško umetnost je mogoče dovolj dobro spoznati po evropskih muzejih. Zadušljiva noč na krovu ladje, ki je plula po klasični poti iz Brundizija v Pirej, je bila polna spraševanja o barvi neba, morja in gor.

Pričakoval sem, da bo grška pokrajina nadaljevanje italijanske. Toda že zarana, ko so se na obzorju zarisali prvi otoki, strmi breg Peloponeza in nazadnje Korintski zaliv, sem ugotovil, da mi bo dano spoznati nekaj, česar ne bom mogel z ničimer primerjati.

To je pokrajina, ki se že po svoji naravi izmika opisu. Nemogoče je najti kraj, ki bi bil vsaj približna vsota, sinteza vizualnih vtisov popotnika, nemogoče je iz te štrene sinjine, gora, vode, zraka in svetlobe ukrojiti kak razgled in reči — to je Grčija. Seveda bi lahko kdo rekel, da je tako z vsako pestro, raznoliko pokrajino, toda tukaj nimamo opraviti samo z bogastvom. Eno izmed najmočnejših doživetij, ki me v Grčiji ves čas ni zapustilo, je bilo doživetje gibanja, kot bi imeli vedno znova pred očmi bolečo dramo rojstva sveta.

Gore bi morale pokrajino navdajati s slovesno tišino. Toda drugače kot v Alpah imamo tu pred seboj nemirno kopičenje, nasilno trenje zemeljskih gmot, ostre prepade, nenadne prelaze, med njimi pa doline, redko prostrane, najpogosteje ozke, kačaste. V strma pobočja sta vklesala svoji imeni nasilje in moč.

Geolog bo rekel: v Grčiji prevladujoči apnenci in dolomiti pričajo, da je to deželo stotine milijonov let oblivalo morje, imenovano Tetida. To morje je ločevalo severni celinski blok, imenovan Angara (srednjo Evropo, Azijo in severno Ameriko), od južnega bloka, Gondvane (Afrike, južne Azije in južne Amerike). Vse, kar je ostalo od nekdanje Tetide, je današnje Sredozemsko morje.

Iz njenih globin je z močjo vulkanskih izbruhov vstala današnja Grčija. Obrisi celin in morij so se izoblikovali šele v zadnji dobi zemeljske zgodovine. To je eno izmed najbolj potresnih področij vse zemeljske oble. Na polotoku in otokih Helade je bilo v zgodovinskih časih več kot tristo potresov.

Skorajda z vsake vzpetine se vidi morje. Zaključuje obzorje s tanko črto, ki naj bi vlivala tolažbo. Toda celo kadar je mirno, kadar valovi ne butajo ob kopno, nas njegova globoka barva spominja na to, da je samo brezno, prevlečeno z zrcalom.

Kdor bi prišel sem s paleto italijanskega krajinarja, bo moral zavreči vse sladke barve. Zemlja je požgana od sonca, ohripela od suše in ima barvo svetlega pepela, ki včasih prehaja v sivo vijolično ali silovito rdečo. Pokrajina ni samo pred očmi, ampak tudi ob strani, za hrbtom, čutiti je njeno napadanje, obleganje, njeno intenzivno navzočnost. Visoko drevje je redko; samo tu pa tam ponosni hrast — Zevs med drevesi. Pobočij se tiščijo kepe zelenja, majhni grmiči, ki se zagrizeno borijo za preživetje. Ob poteh, na blažjih gričih raste divja oljka z ozkimi, prstom podobnimi, živahnimi listi, ki so od spodaj zeleno srebrne barve. Tik nad zemljo materina dušica, timijan, meta — vonji pripeke.

Svetlobo in senco ločuje ostra, z diamantom potegnjena črta, brez celotne lestvice sivin in polsenc, ki jih poznamo iz severnih dežel. Grki so kamenje svojih templjev prekrivali s freskami, da ne bi oslepeli. Toda preden so njihova svetišča vstala v soncu, je srce Grčije bílo pod zemljo. Popotovanje bi bilo treba začeti od votlin, labirintov, zemeljskih razpok.

To bo poskus opisa pokrajine in tistega, kar, kot se zdi, vznika neposredno iz nje.

Vasica se imenuje Psihro. Leži ob vznožju Dikte, ene izmed najvišjih kretskih gor. Na redke prišleke čaka vodič, postaven, temen možakar; po ozki serpentinasti poti jih odpelje navzgor, vse do kraja, kjer se odpre votlina, v kateri naj bi se po eni izmed legend rodil Zevs.

Od sonca obsijano gorsko pobočje nenadoma zazija v kot oglje črno jamo. Vodič prižge sveče. Strmina je silovita. Že po par korakih se tema še zgosti; objameta nas mraz in predirljiva, kamnitna vlaga. Črni stalaktiti — stebrišče zmedenega arhitekta, ozki hodniki in skrita zakotja krepijo vtis lepljive biološke skrivnosti rojstva.

Votlina se deli na dva dela in višji od njiju je bil prizorišče žrtvovanj. Ohranile so se ostaline nečesa, v čemer arheologi vidijo sledove oltarja. Naravne stopnice vodijo v drugi del, ki leži nekaj več kot deset metrov globlje in na dnu katerega se je umirila temna voda. Tukaj so odkrili ex vota, ki izvirajo iz minojske in mikenske dobe.

Ko se spustiš navzdol, vse do majhnega podzemnega jezerca, od katerega se trdo, kot od črnega marmorja, odbija soj sveč, se tema zgosti, zatiska se okrog telesa, vse bolj snovna, zadušljiva, da bi človek njeno strašno navzočnost najraje pregnal s krikom.

Zakaj so ravno ta kraj izbrali za zibelko boga neba? Ali se ne bi moral roditi prej vrh gore ali v prostrani dolini, ožarjeni od sonca? Čemu so njegov začetek stlačili v globino skalne dupline?

Grška vera je bila sinteza zemlje in neba. Vsrkala je predgrške — kretske, azijske, egipčanske — elemente. Prevzela je staro sredozemsko izročilo poljedelskih kultov z močnim pečatom misticizma, s celo plejado boginj zemlje in Veliko materjo — varuhinjo plodnosti in dobre letine. Zevs — kot bi se zdelo, najbolj grški vseh grških bogov — ni bil čisto neodvisen od teh vplivov. Rodil se je v zemeljski razpoki, vzgojila ga je nimfa ali koza Amalteja in je bil sprva postransko božanstvo. Njegov poznejši kult in dejstvo, da so ga posadili na olimpski prestol, sta povezana z novo, že grško versko strujo, ki so jo uvedli pastirji (in ne poljedelci). Značilnosti tega kulta so bile, če že ne izginotje, pa zagotovo omejitev poljedelskega mističnega elementa, prevlada moških bogov in preselitev bivališča gospodarjev sveta iz globin zemlje v nebesne sfere. Zevsova votlina (Diktaíon antron) je temna zibelka nove vere svetlobe.

Izhod iz špilje nas osvobodi iz zatohlega mraka. Pred očmi se razprostira velika ravnica Lasiti — vesela geometrija obdelanih polj. Razpeta platnena krila mlinov na veter se kot bele sončnice obračajo v soncu. Intenzivno migljanje bele, rumene, zelene. Dolina življenja, z vseh strani vklenjena med jalove gore.

II.

Epidaver so na zemljevidih — bogve zakaj — narisali na morski obali. V resnici je od nje oddaljen tri ure hoda. Preden prispeš do Asklepijevega sanktuarija, moraš skozi zeleno preddverje, vrt z visokim drevjem in sočno zeleno travo, ki si ga je v tej požgani deželi komajda mogoče zamisliti. V vsej Grčiji najbrž ni koščka zemlje, ki bi bil primernejši za kraj čaščenja najdobrotljivejšega boga grškega Olimpa, ki se je, če sodimo po upodobitvah kiparjev, smehljal in polagal čudodelno roko na čelo potrtim, bolnim in potrebnim pomoči.

Sanktuarij je prostran; v gosti travi, v senci dreves so razsuti preostanki oltarjev, portikov in svetišč. Najzanimivejša in najbolj skrivnostna zgradba je thólos, ki stoji v bližini Asklepijevega svetišča. To je bila bogato okrašena rotunda iz raznobarvnega apnenca in marmorja, ki sta jo podpirala dva kroga stebrov (26 dorskih stebrov na zunanji strani in 14 korintskih stebrov, ki so tvorili notranji krog). Prava uganka je globoki labirint, ki se nahaja pod tolosom, zapleteni podzemni del.

Prečni prerez tega labirinta spominja na krtino. Vemo, da so plazilci in pod zemljo živeče živali za Grke utelešali htonične sile. Asklepij je bil, preden je privzel blagi človeški obraz, krt. Labirint pod tolosom v sončnem Epidavru predstavlja temne korenine tega mita.

Obred, ki so mu bili podvrženi bolniki, ki so iskali božjo pomoč, je bil preprost. Potem ko so darovali bogu, so jih pospremili v svetišče, kjer so morali preživeti noč na še krvavih kožah žrtvenih živali. Najpomembnejši del zdravljenja je bila inkubacija — čakanje na sanje, med katerimi je bog stopil v neposredni stik z bolnikom. Pred tem so priporočali post in telesno zdržnost, da bi zagotovili karseda primerne pogoje za inkubacijo.

V Epidavru se je hkrati zadrževalo tudi do osemsto bolnikov. Šele v 3. stoletju pr. Kr. so povečali portik, ki je bil nekakšno preddverje svetišča. Najbližja vasica je bila oddaljena uro hoda. Romarji so torej spali sub Iove. Šele v 2. stoletju pr. Kr. so zanje postavili gostišče.

Besedila antičnih piscev Epidavra ne omenjajo veliko. Klasikom ni bilo veliko mar za individualne zadeve in zdi se, da neznatnim boleznim malih ljudi niso posvečali kaj prida pozornosti. Preostanejo nam potemtakem neposredni viri — ex vota, zahvalni napisi — toda do teh gojijo novejši raziskovalci precejšnje pridržke.

Težko je namreč — vsemu dolžnemu spoštovanju do čudežev navkljub — verjeti v petletno nosečnost Kleo, ki se je končala s srečnim porodom, po katerem se je novorojenka sama okopala v studencu in šla povrhu vsega s presrečno materjo še na sprehod. Verjetnejša je ozdravitev neme deklice, ki je, ko je zagledala kačo, zakričala od groze in spregovorila. (V okolici Epidavra je mrgolelo velikih rumenih, nestrupenih kač — Asklepijevih pomočnic — ki so se plazile vsepovsod in gnezdile v inkubatoriju). Zgodbe v zahvalnih napisih so popisane s precej humorja in dokaj zanimivo. Tako je neki suženj razbil najljubšo kupo svojega gospodarja. Ves trd od groze se je s črepinjami dragocene posode v culi podal v Epidaver. In dobri Asklepij je tokrat ozdravil kupo.

Gotovo so bili primeri in bolezni Asklepijevih bolnikov različni in ne nujno namišljeni. Med njimi so bile tudi hude bolezni, o čemer priča molčeča galerija v kamnu upodobljenih delov človeškega telesa, darovanih bogu.

Pravilna se zdi domneva, da je terapija nasmejanega Asklepija temeljila na razumni zvezi dietetike in higiene, ki ni imela nič skupnega z magijo. Bog je bolnikom svetoval, naj si zavarujejo glavo pred soncem, pijejo mleko z medom v odvajalne namene, hodijo na sprehode, skrbijo za telesno snago. »Klinatas iz Teb,« se glasi eden izmed napisov, »je imel po vsem telesu ogromno število bolh; prišel je v hieron, kjer je imel naslednje videnje: sanjalo se mu je, da ga je bog slekel, vzel krtačo in mu telo očistil bolh. Klinatas je naslednjega dne inkubatorij zapustil ozdravljen.«

Vsesplošno prepričanje je, da se je grška medicina rodila v svetišču. Toda veliko dokazov govori za to, da sta se obe disciplini — čudodelnost in zdravniška veda — razvijali neodvisno, lahko bi rekli, v okoliščinah miroljubnega sodelovanja. Saj je Hipokrat, ki je sicer svaril pred šarlatani, priporočal daritve in molitve, zlasti proti melanholiji in nočnim moram. Asklepiejon v Epidavru je imel vrsto podružnic v številnih grških mestih in vemo, da je v atenski podružnici zdravniku ob strani delal tudi svečenik. Ne, Aristofan, ki je zasmehoval grške zdravilce, bržkone ni imel prav. Komedija in njeno neizogibno pretiravanje nista najboljši vir za spoznavanje problemov časa. Nekaj je gotovo: Asklepij ni bil bog mazačev. Iz Grčije se je Asklepijev kult razširil v Rim, kjer se je vulgariziral, skalile so ga egipčanske in azijske magične prakse. Svojo prvotno čistost si je ponovno pridobil — lahko bi se zdelo, da je to nekaj paradoksnega — v časih krščanstva. Vlogo inkubatorijev so začeli opravljati grobovi mučenikov. Spremenila so se imena, toda metoda, ki so jo uporabljali svetniki: Tekla iz Selevkije, Janez iz Egipta ali Kozma in Damijan, je v osnovi ostala ista.

V Epidavru stoji najlepše gledališče antičnega sveta. Dejstvo, da stoji v najtesnejši soseščini z Asklepijevim svetiščem, po vsem videzu priča o zdravilni moči grške drame.

Najbrž ni znal nihče bolje od Grkov spremeniti arhitekture v del pokrajine, njeno dopolnitev in okras. Če lahko svetišče primerjamo s skupino dreves, potem gledališče spominja na skalno kotlino. Arhitekt ni vdiral v naravo s topo geometrijo in mrzlim merilom. Gledališče v Epidavru, s hrbtom oprto na gorsko pobočje, je stvaritev, ki bi bila vredna Partenona.

Da bi se izognili enoličnosti ritmov, so tudi tukaj, podobno kot na Akropoli, uvedli rahle optične popravke. Polkroga dvorane so razdelili na dva dela s prehodom, imenovanim diazoma. Gornji del dvorane je zato nagnjen pod drugim kotom in je, da tako rečemo, bolj strm od spodnjega. Tudi spodnja meja koilona s krogom orchestre ne tvori koncentričnega kroga, kot da bi hotela ublažiti trčenje dveh enakih geometrijskih likov.

Vodiči trgajo papir, šepečejo v polkrogu odra, da bi ponazorili popolnost akustike stavbe; ko ta hrup potihne, se je treba zatopiti v vroče kamenje in prepustiti večnemu prazniku gor, dreves in oblakov. Več ko deset kilometrov daleč je videti argolidsko ravnico, vzvalovano od gričev, ki postajajo vse blažji v slutnji bližnjega morja.