To je naporno. Zato ljudje tiščijo glavo v pesek povsod, kjer bi konec stare situacije in začetek nečesa novega zahtevalo resen razmislek. Posledice so ponavadi negativne. Držanje glave v pesku še nikoli ni rešilo nobenega problema. Pogosto ga je še povečalo. Tudi takrat, ko se je zdelo, da ne more biti slabše, kot je. 

A vedno je lahko še slabše. Žal. Tega bi se morali zavedati predvsem, ko v zvezi z družbenimi problemi izvajamo tehniko noja. Tudi zato, ker se to dotika veliko ljudi. Da pred resnimi problemi tiščimo glavo v pesek, ne vodi niti k izboljšanju družb niti k izboljšanju položaja njihovih članov. Prej nasprotno.

Strukturni genocid

V Zablodah feminizma sem pisala o tem, kako sodobni zahodni beli feminizem ignorira dejstvo, da vedno večje vključevanje žensk v sodobni globalni kapitalizem — ki velja za emancipacijo, osvoboditev žensk — pomeni v resnici to, da ženske vedno več svojega časa, talentov, moči, znanja in drugega vlagajo v današnji globalni kapitalizem. S tem mu omogočamo obstoj in reprodukcijo. Današnji globalni kapitalizem je preživitveno odvisen od tega, da ženske svoj čas, energijo, znanje, denar in drugo vanj vlagajo. Tako kapitalizem ohranja sebe in svoje značilnosti.

Ena od teh je strukturni genocid. Ena od populacij, ki je v globalnem  kapitalizmu strukturno izpostavljena genocidu, smo namreč ženske. Kaj torej počnemo ženske, ko v sistemu sodelujemo? Po ovinku same nad sabo izvajamo strukturni genocid.

Tega seveda ne smemo videti. Tega ne smemo razumeti. Bolje se je delati, da se nič ne dogaja.

Kolonija

Druga takšna stvar je dejstvo, da je Slovenija — tako kot vse postsocialistične družbe — v resnici kolonija. O tem sem pisala v Zablodah postsocializma. Strukturna odvisnost Slovenije od zahodnih ekonomij (zlasti od Nemčije), ne obeta nič dobrega. Zato to dejstvo raje preskočimo. Ker se še da. 

Isto počnemo, ko nočemo videti, kaj dejansko počne Ursula von der Leyen. Njeno vodenje Evropske komisije ne preferira samo interesov in koristi kapitala, ampak na dominantno pozicijo postavlja interese in koristi nemškega kapitala.

To logiko je ustoličila sicer že Merklova. A Ursula jo zdaj razvija v neslutene razsežnosti. Pred dnevi sem zasledila podatek, da je EK od februarja do danes za nakup orožja za vojno v Ukrajini potrošila več kot tri milijarde evrov. Zdaj so skladišča evropskih proizvajalcev orožja že skoraj prazna.

Kaj počnejo, počnemo?

Kaj torej počne Ursula? Celotno EU instrumentalizira v korist vojaške industrije in kapitala. Še posebej v interesu nemške vojaške industrije in kapitala.

Kaj počnemo, ko v Italiji na volitvah zmaga Giorgia Meloni s svojo fašistično stranko? Delamo se, da se ne dogaja nič. Ker to je pač zahodna demokracija. V kateri lahko vlada vsak, ki na volitvah dobi večino. Pa čeprav fašisti. 

Kaj počnemo po napadu na Niko? Delamo se, da gre za sovražni govor. Da je treba nekoliko dodelati predpise na tem področju. Pa bo vse v redu.

Ampak ne bo. Ker napad na Niko ni samo rezultat sovražnega govora. Ampak opomin, kam se lahko premaknejo meje dopustnega, če Logar zmaga na predsedniških volitvah.

Tudi Grimsa

Komu je v interesu, da Nika ne bo več živela v Sloveniji? Janšizmu. Ona je tista oseba, ki zna intuitivno zorganizirati slovensko družbo proti janšizmu. In to tako, da ta izgubi. Referendum o vodi. Parlamentarne volitve. Janšistom je jasno, da je treba Niko odstraniti. In to prikriti z napadom na enega od njihovih. Mi je povedala modra oseba. Šokantno. A ne nemogoče. 

Vlada bi zato morala razmišljati ne o tem, kako spremeniti predpise o sovražnem govoru. Ampak takoj zaščititi vsako žrtev osebnega napada. Tudi Grimsa. Stalno osebno varovanje je najmanj, kar je treba narediti takoj. In ne dovoliti, da se ključni politični akterji izseljujejo iz Slovenije. Zato, da nekdo lažje zmaga na volitvah.

Bumerang

Vlada ga sicer že nekaj časa lomi. Ne gre samo za to, da je aktivistični Golobov stavek, da “ne bomo dovolili, da se desnica zavihti na predsedniški položaj”, netaktna. Aktivizem gor ali dol. Tudi plakati, ki nagovarjajo volivce, naj glasujejo “za” — seveda za Pirc Musarjevo —, znajo postati bumerang. Ker po eni strani minirajo strankarsko nevezanost kandidatke, ki je bila doslej ena od njenih pomembnih prednosti. Po drugi pa zato, ker kažejo na napačno razumevanje, da je mogoče levo volilno telo zmanipulirati. Prav lahko se zgodi, da bo zato pomemben del levega volilnega telesa na volilni dan ostal doma. In da bo zmagal Logar.

Razumem, razumem. Golob bi rad komuniciral z volivci. A to se dela tako, da kot predsednik vlade en dan v tednu nameni delu na terenu. S konkretnimi ljudmi. To prepriča. Plakati pa odvračajo.