V parku stoji mogočen kip sedmega ameriškega predsednika Andrewa Jacksona na konju. Na piedestalu je napis "Naša federalna zveza mora biti ohranjena". Ni znano, ali je Trump med sprehodom utegnil prebrati ta napis. A tudi če ga je, ta očitno ni naredil vtisa na slovenskega zeta.

Že pred tistim dnem, še posebej pa po 6. januarju 2021, ko so njegovi privrženci vdrli v ameriški parlament in poskušali preprečiti razglasitev Bidnove zmage, je Trump namreč počel in še vedno počne natanko to, pred čemer je svaril Jackson: razdira državo in deli državljane z lažmi in širjenjem sovraštva in z napadi na ustavne institucije. In vse to brezobzirno dela samo zato, da se vrne v Belo hišo — pa naj stane, kar hoče.

Močno segregirana družba

Andrew Jackson je besede, vklesane v marmor spomenika, izrekel na neki večerji leta 1830 kot odgovor na zahteve južnih ameriških držav, da bi zvezne države imele pravico razglasiti za nične tiste zvezne zakone, za katere menijo, da so v nasprotju z ustavo.

Šlo je — kaj pa drugega — predvsem za pravico do pobiranja davkov. Jackson je v prvi rundi zmagal, potem pa je dobro desetletje kasneje umrl. Če bi vedel, kaj se je z njemu tako ljubo zvezo dogajalo kasneje, bi verjetno padel s konja.

Petnajst let po Jacksonovi smrti se je začela krvava državljanska vojna (1861–1865). Takrat pa ni več šlo samo za davke, ampak za odcepitev južnih držav, ki se niso strinjale z omejitvami suženjstva, ki se jih je odločil vpeljati predsednik Abraham Lincoln.

Tistim, ki verjamejo, da je pravica do samoodločbe že po defaultu pravična in plemenita, ta primer morda ponuja priložnost za ponoven razmislek.

Potem pa se je 175 let kasneje mimo njegovega spomenika sprehodil še Trump. Predmet spotike dandanes ni suženjstvo. Čeprav bi efektivna realizacija programa, s katero Trump podžiga in deli ameriško javnost, neizogibno pripeljala do močno segregirane družbe. To bi bila družba, v kateri bi bile nekatere skupine — ženske, nižji sloji, etnične in družbene manjšine, priseljenci — potisnjene v položaj, ki mu ne bi mogli reči drugače kot popolna podrejenost in marginalizacija brez osnovnih človekovih pravic. Z eno besedo … — suženjstvo.

Cinizem ustavnega prava

Odločitev Vrhovnega sodišča — v katerem prevladujejo sodniki, ki jih je imenoval Trump —, s katero je bila odpravljena ustavna zaščita pravice do splava, je samo zadnji, a ne edini korak v to smer. Trump ni sam. Podpira ga, očitno, tudi "njegovo" vrhovno sodišče.

Poleg pravice do splava je zame grozljivo tudi stališče do smrtne kazni. Čeprav je večina ameriških državljanov nenaklonjena pravno sankcioniranemu ubijanju ljudi, so bile zadnje pritožbe nekaterih na smrt obsojenih glede nehumanosti in krutosti usmrtitve s kemikalijami gladko zavrnjene. Prevladalo je stališče Trumpovega nominiranca Bretta Kavanaugha, da 8. amandma k ameriški ustavi, ki prepoveduje kruto kaznovanje, "ne zagotavlja pravice do neboleče usmrtitve". Tak nečloveški cinizem je v Združenih državah del ustavnega prava.

Trumpa podpira velika večina Republikancev, ki jih je prisilil v slepo pokorščino in ponavljanje njegovih eklatantno butastih laži o "ukradenih" volitvah. V stranki lahko politično preživijo le njegovi vazali. Kdor se upre, je izobčen.

Beli krščanski nacionalizem

Ena zadnjih, ki so izkusili posledice upora proti Trumpovim lažem in napadom na ameriško ustavo in institucije, je Liz Cheney, vplivna in hiperkonservativna, kmalu bivša republikanska predstavnica Wyominga v predstavniškem domu. Zdaj namiguje, da bo za predsednico kandidirala sama.

Še eden od možnih republikanskih kandidatov, guverner Floride Rick de Santis, pa po drugi strani prepoveduje knjige in šolske programe o enakosti in spoštovanju človeškega dostojanstva vseh v družbi. Napoveduje, da bo pokojninskim fondom prepovedal, da pri odločanju o investicijah upoštevajo vplive na okolje. Podpirajo ga vplivne konservativne verske organizacije.
Vera — natančneje rečeno nazadnjaška, hujskaška in agresivna distorzija krščanstva, ki se ga je prijelo ime beli krščanski nacionalizem —, je pomembno orožje Trumpovega ponovnega pohoda na vrh ameriške politike.

Trump in trumpi

Trump in trumpi, v latinici ali cirilici, se ne ozirajo na posledice svojih dejanj. Šteje samo oblast. Nagovarjajo samo svojo bazo. Tiste, ki se iz različnih razlogov počutijo izigrane in pozabljene. Ljudi, ki jih je strah in ki kupujejo laž, da sovraštvo, nacionalizem, sebičnost in diskriminacija prinašajo varnost in stabilnost.

Demokracija potrebuje veliko različnih pogledov in stališč, pa tudi nek skupen racionalen in civilizacijski okvir. Načela in vrednote, ki jih neglede na politična stališča sprejemajo kot temelj demokratične in civilizirane družbene ureditve.

Trump in trumpi teh vrednot ne samo ne sprejemajo, ampak so njihovo rušenje postavili v središče svojega političnega delovanja. Sredstvo je cilj in cilj je sredstvo.

Odkod si in kam greš

Ravno sem se vrnil s popotovanja po ameriškem vzhodu. Američani so po pravilu izjemno vljudni in prijazni. A pod to masko vljudnosti vre. Napetosti in polarizacija so vidne na vsakem koraku. Na političnih transparentih, ki jih ljudje obešajo pred svoja domovanja. V napisih na majicah in kapah. V reakcijah na odgovore, odkod si in kaj počneš. V naključnih opazkah o tem, kaj si mislijo o situaciji v državi.

V univerzitetni, posthipijevski Ithaci na severu države New York je ob vhodu v vsako prodajalno ali restavracijo napis, da so reprodukcijske pravice žensk človekove pravice. Toda ko me je prijazna stara gospa v obcestni restavraciji v Pensilvaniji samo tri ure vožnje proti zahodu pobarala, kam smo namenjeni, in ko sem rekel, da v Washington, se je zgrozila. "Tam so sami kriminalci," je zabrusila — in odhitela kolegicam pripovedovat o Evropejcih, ki so namenjeni v močvirje, za katerega jim je Trump obljubil, da ga bo izsušil.

Jesenske volitve

Jeseni bodo v Pensilvaniji​ volili guvernerja. Na vsakem koraku vidiš plakate in parole v podporo skrajnemu desničarju in Trumpovemu podporniku Dougu Mastrianu, ki ga obtožujejo še antisemitizma — seveda ob standardni stoodstotni podpori najbolj skrajnim postavkam v Trumpovem "političnem" programu glede splava, pravic manjšin, migracij.

Vse to seveda ni poglobljena analiza, temveč samo skupek osebnih vtisov in anekdot. A vtisi so, kakršni so. Med vožnjo ob ličnih hiškah s perfektno zelenico na ozadju pensilvanskih hribov, pa tudi drugod, sem večkrat pomislil na prizor iz filma Kabaret, v katerem nedeljski popoldan v idilični pivnici na nemškem podeželju, kjer se ljudje prijazno smehljajo in pogovarjajo, prekine fanatična pesem svetlolasega in modrookega fantiča, ki se mu na koncu pridružijo še vsi ostali dobri ljudje. "Jutrišnji dan pripada nam," doni iz vseh grl.
Pa tako prijazni so bili videti.

Nemoč in izgubljenost

Če zadnje vtise primerjam s tistimi s popotovanja pred leti, na začetku Trumpove vladavine, je na videz paradoksalno, da sem tokrat odšel iz Amerike bolj zaskrbljen kot prejšnjič. Kljub Trumpovi zmagi je bilo takrat na vsakem koraku čutiti angažiranost in odločnost za upor proti nesprejemljivim idejam in politiki.

Kljub novemu stanovalcu Bele hiše so te ideje danes etabliran del realnosti. Med kritiki je čutiti resigniranost. Pobudo prevzemajo tisti, ki prihodnost zahtevajo zase. Ne morem se izogniti občutku, da je demokracija v konfliktu z avtoritarnostjo nemočna in izgubljena. Uveljavljanje demokratičnih pravil in vrednot je smisel in namen demokracije — toda avtoritarci kujejo politični profit prav iz naklepnega spodkopavanja teh pravil. Zato se pogosto zdi, da vodijo igro. Tudi kadar (začasno) niso na oblasti. Ne samo v ZDA.

Razlogi za zaskrbljenost

Kot mnogi rad potujem in se vedno vračam poln doživetij, vtisov in občutkov. Tokrat je bila med njimi tudi otožnost. Ne vem, kako bo s potovanji v prihodnje. To je strast, ki obremenjuje tako žep kot okolje. Rad potujem po Združenih državah Amerike. Verjamem, da se bo kdo zato obregnil obme in v tem videl dokaz za moja proameriška stališča — kar pa seveda ni res.

Atraktivnost potovanja po ZDA je zame predvsem v množici kulturnih referenc, prizorov, krajev, običajev, mest, glasbe, osebnosti, zgradb, s katerimi smo že vse življenje preplavljeni skozi filme, glasbo in literaturo. Potovanje po Ameriki je kot potovanje po teh referencah, kot sprehod v filmu.
A niso vsi filmi veseli in zabavni. Včasih so tudi žalostni, včasih pa te spravijo v strah. Ta zadnji obisk je bil glede prihodnosti te države — in tudi prihodnosti sveta — še posebej zaskrbljujoč.