Letos je trideset let, odkar smo v Sloveniji ponovno uvedli maturo. Bojda z namenom, da bi postala — in z njo vred univerzitetni študij — dosegljiv cilj večjega dela slovenske mladine.

Načeloma je bila matura uvedena zaradi boljših standardov ocenjevanja, pripravljenosti dijakov za nadaljnje izobraževanje, razvijanja akademskih veščin, pa tudi zaradi spodbujanja socialne pravičnosti.

V kolikšni meri so ti cilji doseženi?

Standardizacija

Standardizacija preverjanja je uspela. Primerljivost znanja med različnimi šolami je omogočena. Toda ali matura res meri znanje in sposobnosti dijakov, ki jih pričakujemo za nadaljnje izobraževanje? Verjetno je izboljšala tudi ocenjevanje sámo, saj centralizirano organizirani izpiti zmanjšujejo pristranskost in zagotavljajo objektivnejše ocenjevanje znanja dijakov.

Toda drugih kakovostnih premikov ne vidim. Po zaslugi mature se dijaki nič lažje ne vpisujejo na študij. Možnosti niso enake za vse, saj je za vse treba doseči določeno število točk.

Stres

Kar je matura res prinesla, pa je stres. Negotovost, pritisk staršev in vrstnikov, izgorelost učiteljev. S stresom se otroci srečajo že v osnovni šoli, saj so ocene edino merilo. Naša družba zelo rada postavlja preproste, merljive kriterije za ocenjevanje vsega. In seveda je želja mnogih — še posebej staršev —, da bi otroci nadaljevali šolanje na gimnaziji. Vstopni kriterij so točke in ocene.

V srednji šoli je podobno. Tekma za ocene se ponovno razvname, saj točke štejejo tudi ob vpisu na fakulteto. Pred maturo so težave še hujše in se pri mnogih zavlečejo še v študij. Mnogi pedopsihiatri opozarjajo na hud stres, ki polni oddelki z otroki in mladimi, ki so podlegli pritiskom.

Je to edina pot?

Tudi akademsko leto se zaključuje. V izpitnem obdobju srečujem utrujene študente, ki na različne načine iščejo želene rezultate. Izčrpanost na obeh straneh — tako pri študentih kot profesorjih —, je ob koncu šolskega leta stalnica. Je to edina pot?

Stres smo doživljali vsi, ki smo šli skozi izobraževalni proces. To je del tega sistema še danes. Težko pa bi se strinjala, da je zaradi tega šolanje bolj kakovostno. Vpis na fakultete je bil podvržen uspešno opravljenemu sprejemnemu izpitu. Po možnosti tudi s preverjanjem, ali imajo bodoči študentje ustrezen talent za izbrano profesionalno pot. To je bilo korektno in smiselno, saj so mladi kar hitro dobili informacijo, kaj v določenem poklicu šteje.

Ključno merilo

Danes pa je ključno merilo matura. Recimo, da se zaradi neuspešno opravljene mature pri slovenščini nekdo ne more vpisati na študij medicine. Po drugi strani pa prihajajo zdravniki iz tujine, ki rešujejo naš zdravstveni sistem. Ali obratno: dijak na maturi zbere dovolj točk in se vpiše na medicino, potem pa že med študijem ugotovi, da mu postane slabo ob pogledu na bolnika.

Vpis na fakultete je sicer možen z mnogimi prilagoditvami. V nekaterih primerih točke ne veljajo toliko. Ne predstavljam pa si, kako te prilagoditve — recimo podaljšan čas — zagotoviti v profesionalnem življenju po študiju. Bi se pustili operirati kirurgu, ki je imel podaljšan čas?

Sanjske službe

Letošnja matura se preveša h koncu. Izgorelost maturantov in profesorjev je na višku. Še slab mesec, pa bodo znani rezultati, ki bodo mladim dali vstopnice za fakultete. A naj bo to tudi vstopnica za delo, ki si ga želijo in zmorejo. Matura in ocene bodo pozabljeni, ostali pa bodo prijetni spomni na srednješolsko in študentsko obdobje. Pri čemer ostaja odprto vprašanje, ali bodo v tem procesu dobili znanje in veščine za sanjske službe.