Roman Obračun pesnice in pisateljice Kaje Teržan je ostra družbena kritika — razredna in spolna —, ki daje vedeti, da je gladina licemerne družbe zamrznjena. V iskanju resnice in v prizadevanju, da bi spoznala samo sebe, najde neponarejeno zatočišče na poti skozi gozd in srečevanju z drevesi in živalmi. Ali kot ironično pravi avtorica sama: “Obračun je to, kar od njega pričakujete. V njem boste kot v vodni gladini videli sebe.”

Kaja Teržan (1986) je odraščala v Škofji Loki in v Stockholmu. Študij umetnostne zgodovine in sociologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je zamenjala za sodobne plesno-performativne prakse. Po rojstvu otroka je začela delati v vrtcu in na kmetiji. Njen pesniški prvenec Delta (2015) je bil nominiran za Veronikino nagrado. S svojo poezijo se je udeležila številnih branj po Sloveniji in tujini. Za svojo drugo pesniško zbirko Krog (2018) je prejela Jenkovo nagrado. Obračun je njeno prvo prozno delo po tretji zbirki Nekoč bom imela čas (2021). Roman je izšel pri Beletrini.

Kaja Teržan: Obračun • (1. del) Močvirje

Zbudim se na svojem pomolu; vmes med močvirjem in deščicami, ki me držijo na varni razdalji … Od česa? Od črnorjave vode?

Mogočna drevesa ležijo v močvirju. Njihov padec je moral biti veličasten, kajti življenje po njem se zdi še naprej enako plodovito, le da se je navpično spremenilo v vodoravno. Ležijo in rastejo. Njihove korenine stremijo kvišku. Čutim jih kot svoje telo. Tudi moje noge visijo kvišku, ko se z rokami stegujem daleč navzdol za čvrst oprijem ročke na avtobusu človeške civilizacije, da me ne odnese, ko naredi ovinek ali zapelje čez kucelj te ali one stranpoti.

K sreči nihče ne izvleče teh dreves, da bi jih razsekal, osušil in iz njih naredil kaj koristnega. Postala so dekadentni turizem mojih misli; čista nostalgija.

Med koreninami, ki poganjajo navzgor, in tistimi, ki so iz istega drevesa pognale na novo, navzdol, da bi oskrbele drevo z vsem potrebnim za njegovo nadaljevanje, je nastalo novo življenje; mikroorganizmi, ličinke žuželk, ribja zatočišča in razne živalce, ki jim korenine služijo kot most ali pomol. Mnoga tanka debelca mlajših dreves, ki so se zarasla gosto skupaj, so naravna senčila živo oranžnim in rdečkasto srebrnim ribam, ki bi jih z lahkoto zamenjala za zlate ribice, če ne bi bile tako velike …

Vodna pokrajina, ki se razpira pred mano, me vedno globlje srka v svojo maternico. Postanem del nje in spomini življenja, ki se ima zgoditi, prihajajo na platno mojega notranjega pogleda. Doživljam jih še enkrat, tukaj in zdaj, v samosvojem zaporedju. Kot bi nekdo razbil vazo ali razrezal sliko, potem pa bi jo zlepil nazaj, kakor bi se mu zdelo najbolj logično. Na koncu bi tako ostali deli, ki nikamor ne pašejo. Stlačil bi jih v vmesne prostore, ki potrebujejo zapolnitev, da tekočina ne steče v brezno; da restavrirani predmet obdrži svoj prvotni namen in ne le estetsko vrednost. Grobi robovi vmesnih zatlačenih delov ostanejo grobi, dokler jih ne zmehča voda, toda to lahko traja celo večnost …

Padel je mrak, shladilo se je in pričeli so me pikati komarji. Kljub temu obsedim na svojem pomolu, ki se je zdaj ponotranjil, in iz nastajajoče noči prepoznam sebe v majhnem bitju, ki se premetava v svoji postelji.

Imam največ tri leta. Sanjam, da sem ostala sama v vrtcu, da so me pozabili … Še vedno je mogoče zaznati duh iz kuhinje po pristni slovenski hrani, meni ogabni repi (ali zelju), ki so jo nametali v velik lonec, razkuhali in razdelili na manjše enote, ki so jih naložili na vozičke in odpeljali v različne barvne pike, ki so povzemale po tri oddelke hkrati. Moj ležalnik še ni pri Petelinčkih — tja bom prišla leto pozneje in tistega se bom bolje spominjala. Zdaj se spominjam le vonja po hrani, ki je nisem hotela jesti. In v tem vonju sem ostala, ko so vsi šli domov.

Na sredi hodnikov je boksarski ring — ne vem še, kaj je to boks, toda podobo bom jasno prepoznala mnogo let pozneje, ko ga bom videla na televiziji. Borba, napad, obramba, umik, napad, nokavt … ali groza točk, ko se dvoboj konča brez predaje. Moje telo je podvrženo vsiljivim tretmajem, s katerimi se ne strinjam; koščki hrane se dotikajo mojih ustnic in derejo po požiralniku povsem nepovabljeno in mi potem kot kepa obležijo v črevesju, dokler jih ne izločim po sili svojega telesa …

Še vedno se mi dogaja porod. Ne akt poroda, pač pa vsakokratno prodiranje na plan v vsem, kar moram storiti ali biti. Občutim breme prediranja membrane, ki me ločuje od zunanjega sveta in ki prav s tem vzpostavlja to ločnico. Ta membrana se ne začne in ne konča z mojim telesom. Včasih je to kovinska utež zunanje pogojenosti, drugič pa je sestavljena iz hipnih občutij ali misli, ki se v svojem množičnem (na)valu zdijo neprehodne. Je kot smrt — nekaj, kar bi moralo biti končno, toda to ni, saj je gravitacija mogoča tudi v druge smeri. Kakorkoli že, smrt tega telesa še dolgo ne bo na sporedu. Nanjo se moram pripraviti. In vse tiste majhne smrti, ki to niso, pretvarjam v sanje. Vse, česar mi ni uspelo realizirati, se kot po premici preslika v skladišče skritih biserov nezavednega … Biserov, ki se včasih zagnojijo … Hotela sem postati plesalka, pa se ni izšlo.

* * *

“Gremo, gremo, je že pet čez …”

Velikanska ura na steni spominja na tiste stare, pokončne, na železniških ali avtobusnih postajah. Verjetno z razlogom. Vsaka plesna ura je hitri, prehitri vlak, ki drvi mimo pogledov na postaji. Pravzaprav tam lebdi le moj. Preostali se nemudoma vržejo na vagone kot kaskaderji.

“Prosto hodiš po prostoru, pozoren si na razdalje med telesi, pogled je usmerjen navzven — ne se skrivat. Če koga srečaš, ga pogledaš v oči, lahko se nasmehneš, samo brez besed, prosim …”

Začetke sem imela rada, kadar smo subtilno vstopili v prostor in odnose med telesi. Toda slej ko prej je večina plesnih klasov s tem na silo presekala in zgodila se je ločitev med umom in telesom … telo je bilo samo še sredstvo, ki uboga ukaze in hotenja uma. Koreografija. Besedilo, ki naj se ga naučimo na pamet. Brez osebnega odnosa. Na horuk! Kar tam, pred vsemi.

Bili so gibi. Najprej eden, dva, trije … Potem pa je v nekem trenutku čas pospešil — šel sam od sebe naprej in me pustil zadaj. Ostala sem sama z drugim ali tretjim gibom, ki mi je obtičal v rokah kot predmet; orodje, ki ga ne znam uporabljati. Študirala sem njegove koordinate, ki se niso skladale z nobenim od prekatov, ki jih je ponujala praznina dvorane.

Plesalci so bili vedno spretnejši in hitrejši. Priključili so glasbo. Čas je postal mogočnejši; dvigoval se je nad mojo majhnostjo in statičnostjo. Šteli so si: “Dva, tri, štiri …” Ali pa: “Pet, šest, sedem, osem …” Medtem so se moji gibi vrteli okoli svoje osi kot samosvoji planeti — povsem neusklajeni z zakonitostmi galaksije … Tu in tam sem prestregla sočuten ali naveličano vzvišen pogled — odvisno od primarne (ne)naklonjenosti moji kompleksni osebnosti, ali bolje: ne-osebnosti.

Ta, ki je vodila klas, je dobro vedela, kaj zmorem in kdaj ne vem niti tega, kako mi je ime. Pustila me je, da sem tavala, dokler ni bil sram zaradi nedostopnosti do povezave med umom in telesom tako močan, da sem pričakovano (še stotič) zapustila dvorano, počepnila v lasten trebuh in padla v neskončne vice svoje nesposobnosti v premišljevanju o tem, kaj se je pravkar zgodilo.

Na neki točki sem pristopila k priprtim vratom in opazovala diagonalo, ki so jo zdaj izvajali ne več kot vajo, pač pa kot del dejanske koreografije. Horizontalno kompozicijo prvotne koreografije so nekako preslikali, da bi dobili novo dimenzijo. Del te linijske dinamike so bila tokrat povsem običajna kolesa, ki jih sicer izvajajo gimnastičarji in drugi telovadci. Pomislila sem: uf, še dobro, da sem šla; le kako bi se soočila s tem?! Vse, kar je obrnilo telesno os — da sem torej visela z glavo proti tlom, medtem ko so bile moje kilometrske noge nekje daleč v Vesolju, me je spravljalo v apokaliptično občutje brez odrešitve …

Neverjetno, sem vsakič znova pomislila, da se kljub ponavljajočim frustracijam, ki jih doživljam na plesnih klasih, še vedno vračam v dvorano. Samo mazohisti počnejo kaj takega. 

Toda v resnici sem vedela, zakaj to počnem. Na ta način sem se izravnala z občo družbeno stvarnostjo. Kar je bilo že skoraj blizu občutku nekakšne pripadnosti … Po drugi strani pa sem ljubila ples, kot se naivno dekletce zaljubi v prijatelja svojega starejšega brata. Še ne spolno zrela bi se združila z njim, da bi se končno povezala s tistim oddaljenim konceptom, ki mu ljudje pravijo Zemlja, naš dom.

“Ajde, gremo še enkrat! Vem, da ste utrujene, pardon — Aleš — utrujeni … samo še zadnji del zvadimo. Super vam gre. Pripravite se …”

Ta sladko prigarani konec klasa, to zmagoslavje dela in inteligence telesa, me je naravnost zasvojevalo. Torej takrat, ko je steklo, ko me moja nemoč ni porazila. Kot tokrat, ko sem se ji popolnoma predala in priznala, da ne zmorem …

Kolesa, ki so jih nizala telesa, so se zdaj pričela preobražati v spirale. Opazila sem, da je ena od plesalk — tista, ki se je pravkar vrnila s salzburške akademije za sodobni ples, postala še bolj spretna in zelo hitra … Ne vem, kako je to naredila, toda v neki točki je iz stranske linije kolesa preusmerila fokus naprej, se pokrčila v trebuhu in ga obrnila tako, da je trup uprla direktno proti stropu, nato pa spet nazaj v stransko, a vzvratno linijo … In takrat se je zgodilo. Namesto da bi z zgornjo roko segla čez glavo proti tlom, se ji je roka nekako izmaknila, spremenila smer in se ji zapičila globoko v usta …

Nastala je tišina. Vsi smo gledali, kaj bo zdaj. A njena roka je nadaljevala svojo pot skozi usta, kakor da bo pogledala ven na drugi strani pri vratu. Toda ne, Sanja jo je jedla. Kos za kosom je grizla in jo pojedla.