Biografija Kardelj: socialistični utopist na oblasti zgodovinarja dr. Jožeta Pirjevca razgrinja najbolj ustvarjalno in hkrati najbolj sporno obdobje v življenju enega ključnih snovalcev jugoslovanskega socializma. Pirjevec se osredotoča na Kardeljeva leta na oblasti, ko se je iz discipliniranega agenta Kominterne po razkolu s Stalinom preobrazil v vodilnega ideološkega revizionista stalinizma in arhitekta sistema samoupravnega socializma. Kot predvojni revolucionar, osrednji jugoslovanski ideolog in vpliven politik je Kardelj verjel, da je poklican, da Marxovo doktrino dogradi s praktičnim načrtom, kako naj se socializem po uveljavitvi diktature proletariata razvije v komunizem. Skozi dramatičen in intelektualno zahteven prikaz spremljamo njegovo prizadevanje, polno porazov, ponižanj, sporov s tovariši in teoretskih obratov, ki se na koncu zalomi v spoznanje, da Jugoslavija ni bila zrela za njegovo utopijo. Kardelj je opremljen z znanstvenim aparatom in slikovnim gradivom ter nudi poglobljen vpogled v dogajanje, ki je zaznamovalo 20. stoletje. Knjiga je izšla pri Beletrini.

Ob objavi zadnjega dela ponatisa portreta dr. Jožeta Pirjevca objavljamo tudi odlomek iz tega monumentalnega dela. Izbrali smo poglavje, v katerem avtor opisuje Kardeljevo in Titovo kominternovsko obdobje v Moskvi (1934–36) in Kardeljevo vrnitev z nalogo, da ustanovi Komunistično partijo Slovenije.

Jože Pirjevec: Kardelj • Kominterna

Z odhodom v Sovjetsko zvezo sta tako Broz kot Kardelj prišla z dežja pod kap. V Leningradu je bil namreč 1. decembra 1934 ubit lokalni sekretar Komunistične partije Sergej Kirov, ki je s svojo popularnostjo delal senco Stalinu. Ta je njegov umor izrabil za objavo izrednega dekreta, ki je legaliziral naglo sodišče, in takojšnjo usmrtitev osumljenih “teroristov”. S tem je ustvaril pogoje za čistko svojih resničnih in namišljenih nasprotnikov, predvsem starih boljševikov, ki je v naslednjih letih zadobila zastrašujoče razsežnosti. V vrtincu krvave orgije, ki je zajela Sovjetsko zvezo, so se znašli tudi številni jugoslovanski komunisti, ki so se zatekli v Moskvo pred preganjanjem kralja Aleksandra — ali Mussolinija, če so prihajali s Primorske —, pa tudi tisti, ki so živeli v tujini.

Teror, v katerega sta padla, je Tita in Kardelja močno povezal. Oba sta živela v hotelu Lux, na centralni Ulici Gorkega, kjer so bili nameščeni tuji sodelavci Kominterne. O svoji dveletni moskovski izkušnji je Kardelj pozneje pravil, da se je počutil kakor v puščavi. “Bilo me je strah NKVD. Edini človek, h kateremu sem hodil, da se potožim, je bil Tito. Jasno je bilo, da tudi on isto misli.” Razumljivo je bilo tudi, da o svojih strahovih nista upala govoriti, ker so bile prisluškovalne naprave povsod. Še več, tudi o svojem delu si nista vsega povedala. Kardelj je sodeloval z Walterjem v balkanskem sekretariatu, nekaj časa obiskoval Mednarodno leninsko šolo in po končanem kurzu predaval na Komunistični univerzi narodnih manjšin zahoda (KUNMZ), na svoji matični ustanovi pa tudi zgodovino delavskega gibanja po svetu in v Jugoslaviji. Obenem je obiskoval šolo Dzeržinski za obveščevalce in se po Titovem pričevanju povezal z moskovskimi tajnimi službami. Da partije oziroma njega o tem ni obvestil, mu je Tito zameril, čeprav je sam počel isto. “Tako Tito kot Kardelj,” je zapisal Josip Kopinič, “sta morala delati za NKVD. Takšna je bila situacija. Ali boš sodeloval ali pa te bodo ubili.”

Da se reši môre, v kateri je živel — saj je imel komaj “en odstotek upanja, da ne bo zagazil v smrt” —, se je Kardelj zatekel v študij. Spal je komaj pet ur na dan, sicer pa vneto prebiral marksistično literaturo in se pripravljal na lekcije, pri čemer si je ustvaril solidno znanje o razvoju delavskega gibanja v svetu. Kljub vsej previdnosti pa mu ni uspelo, da bi se izognil kritičnemu nadzoru Stalinovih inkvizitorjev. Kar trikrat so ga postavili pred kontrolno komisijo Kominterne zaradi prekrškov, ki naj bi jih zagrešil, in vsakič si je rešil glavo s tem, da je podal samokritiko. Razumel je, da ima partija vedno prav. Glede na to, da tudi to spoznanje ne bi zadostovalo, saj je okrog 900 jugoslovanskih komunistov izginilo v Stalinovih čistkah, je treba reči, da je imel srečo. Tito, ki je bil tudi sam dvakrat ali trikrat v smrtni nevarnosti, je reševal mlajše tovariše tako, da jih je pošiljal na fronto v Španijo, kjer je izbruhnila državljanska vojna. Ker se je Stalin vpletel vanjo na strani republike, je dobil nalogo, da rekrutira mlade jugoslovanske prostovoljce za boj proti fašizmu. Ta možnost pa za Kardelja ni prišla v poštev zaradi fizičnih hib. Treba je bilo najti drugačen razlog, da se oddalji od Moskve.

Pojavil se je nepričakovano. Pomembno vlogo pri tem je imel 7. kongres Kominterne, sklican med 25. julijem in 20. avgustom 1935. Na njem je njen generalni tajnik Georgi Dimitrov uradno predstavil novo politično usmeritev, za katero se je odločila so­vjetska vlada in je bila diametralno nasprotna dotedanji, ki je slonela na tezi, da komunistično gibanje nima prijateljev. Po Hitlerjevem prihodu na oblast leta 1933 in uveljavitvi njegove diktature v Nemčiji je Kominterna sprejela odločitev, da se mora mednarodno delavsko gibanje rešiti iz osame in se povezati ne samo s socialdemokrati, temveč z vsemi demokratičnimi silami, voljnimi, da se uprejo nacizmu.

Nova politika “Ljudske fronte” je imela pomembne posledice tudi za Jugoslavijo. Kraljevino Karađorđevićev, tesno povezano s Francijo, je Kominterna pred tem videla kot odskočno desko, s katere bi zahodni imperialisti lahko tvegali napad na Sovjetsko zvezo, zdaj pa je spremenila mnenje. Ni več zahtevala, da jo je treba razbiti, temveč jo je začela ceniti kot možen branik pred Tretjim rajhom in širjenjem njegovega vpliva na Balkanu. To pa je pomenilo, da je treba okrepiti vpliv KPJ na široke ljudske množice in prisluhniti njihovim zahtevam, tudi pri nacionalnem vprašanju. Jugoslavijo je bilo treba preoblikovati v federativno državo, v kateri bodo vsi njeni narodi enakopravni. V tem kontekstu je padla odločitev, da je treba za zapostavljene narode v Jugoslaviji — Hrvate, Slovence in Makedonce (ki jim Srbi niso priznavali etnične identitete) — ustanoviti lastne komunistične partije pod okriljem KPJ, kar naj bi napovedovalo preureditev centralistično urejene države v federacijo.

KPS

Proti koncu leta 1936 je Tito v imenu CK KPJ povedal Kardelju, da ga bodo poslali v domovino z dvema nalogama: da organizira ustanovni kongres KP Slovenije in da se poskuša v Jugoslaviji legalizirati. Tako naj bi se odkrito angažiral v političnem življenju in navezal stike s socialisti in drugimi krogi, pripravljenimi sodelovati s komunisti. Pod regentstvom kneza Pavla, ki je po umoru bratranca Aleksandra I. vodil državo v imenu mladoletnega kralja Petra II., so se razmere toliko umirile, da je bilo tudi v Jugoslaviji mogoče načrtovati politiko Ljudske fronte. V prid Kardeljevi vrnitvi v domovino je govorilo tudi dejstvo, da je tovariš, ki ga je na policiji bremenil z izjavami, na sodišču preklical svoje obtožbe, češ da so bile izsiljene.

Kardelj pravi, da ga je novica, ki mu jo je sporočil Tito, osrečila, kajti zapustiti Sovjetsko zvezo med veliko čistko je pomenilo preživetje. Ni pa pričakoval, da bo prišlo do zapletov. Kar nekaj časa je trajalo, da mu je birokracija v Kominterni in sovjetskih tajnih organih dala potrebni vizum za odhod. Šele sredi januarja leta 1937, nekaj mesecev za Titom, je s ponarejenim potnim listom prišel v Slovenijo po nenavadno dolgem ovinku čez Finsko, Švedsko, Dansko, Belgijo, Francijo in Italijo na Reko, Sušak in v Ljubljano. Med potjo se je ustavil v Parizu, kamor se je z Dunaja preselil CK KPJ. Tam je dobil direktive za pripravo ustanovnega kongresa KP Slovenije.

Kardelj je dovoljenje za odhod iz Sovjetske zveze dobil predvsem zaradi tega, ker je jeseni 1936 v Dravski banovini prišlo do upora proti Milanu Gorkiću, generalnemu sekretarju KPJ. Nezadovoljstvo z njegovim vodenjem partije je prekipelo, ko je Karel Hudomalj, kandidat CK KPJ, poslal z Dunaja v Ljubljano kot kurirko šestnajstletno dekle, ki jo je na meji prestregla policija in zlahka prisilila v ovadbo. Sledila je vrsta aretacij “legalnih” članov partije, kar je povzročilo ogorčenje med vidnimi slovenskimi komunisti. Sklicali so posvetovanje somišljenikov in priložnost izrabili za kritiko Gorkića. Zahtevali so poseg Kominterne in se skušali odcepiti od KPJ, češ da imajo pravico imeti neposreden kontakt z Moskvo. Ta separatistična gesta je dvignila dosti prahu, pri čemer v Kominterni ni bilo povsem jasno, ali gre bolj za izbruh nacionalizma ali za vpliv “razrednega sovražnika” oziroma trockistov, ki naj bi okužili slovenske komuniste. Vsekakor so kot gasilca v žarišče napetosti poslali Edvarda Kardelja, ki je, kakor je napovedal Tito, razrešil položaj in pomiril duhove.

Ni bilo lahko. Pokrajinski komite, ki mu je načeloval Mirko Košir, je bil notranje razklan in nesposoben za organizirano delo, tako da se je Kardelj, potem ko se je seznanil z razmerami, nekaj časa spraševal, ali naj izpolni poglavitno nalogo, s katero je prišel: skliče kongres, na katerem naj bi ustanovili Komunistično partijo Slovenije znotraj KPJ. Na koncu se je prepričal, da bi vsako odlaganje sklepa 4. konference KPJ izpred treh let samo poglobilo krizo v partiji. V treh mesecih je pripravil vse potrebno za sklic kongresa, ki naj bi predstavljal okoli 400 članov, kolikor je tedaj bilo vpisanih v KPJ. Med temi je bilo dosti omahljivcev in skeptikov, ki se niso strinjali z novo partijsko linijo. Bilo je jasno, da na kongresu ne bo dosti delegatov, pa še vsi tisti, ki so bili izvoljeni, se ga niso udeležili. Pozneje so se izgovarjali, da na njem niso mogli sodelovati iz “tehničnih razlogov”, Kardelj pa je dobro vedel, da je šlo za zavestno akcijo ljudi, ki so kongres želeli onemogočiti.

Ustanovni kongres KPS (Komunistične partije Slovenije) je potekal med 17. in 18. aprilom 1937 na Čebinah nad Trbovljami ob tako skromnem številu delegatov, da so komunisti kasneje o tem raje molčali. Vsekakor pa je bila med njimi Jožefa (Pepca) Maček, delavka v ljubljanski tovarni Saturnus, ki se je spoznala s Kardeljem takoj po njegovi vrnitvi v domovino. Bila je štiri leta mlajša od njega in se je kasneje z njim poročila. Prva žena se je od njega ločila, ko je šel v Moskvo. 

Kongres je v strogi ilegali stekel ponoči, najprej v lokalni cerkvi, nato pa v cerkovnikovi domačiji. Bil je v znaku Ljudske fronte, pa tudi poudarjene narodne zavesti, ki jo je narekoval izpostavljeni položaj razkosanega slovenskega naroda, vpetega med italijanski fašizem in nemški nacizem. V tem duhu je Kardelj ubral tudi temeljni manifest kongresa, ki ga je uvedel z verzi iz Prešernove Zdravljice: “Žive naj vsi narodi ...” Čeprav je Kardelj v sodelovanju s Kidričem odigral glavno vlogo pri organizaciji kongresa, pa se je ta zanj zaključil z bridkim priokusom. Bil je prepričan, da bo izvoljen za sekretarja nove partije, kar pa se ni zgodilo. Za ta položaj so delegati izbrali pristnega proletarca, kovinostrugarja in sindikalista Franca Leskoška Luko. Tega Kardelj ni zlahka prebolel. Leskošek se je kasneje, ne brez polemične osti, spominjal: “Krištof (še en Kardeljev psevdonim) je bil dober revolucionar, a imel je posebno dve napaki. Ambicioznost. Meni je zameril, da sem bil izbran na prvem kongresu za sekretarja CK Slovenije. Odkrito mi je rekel: ‘Jaz bi moral biti izbran.’ [...] Druga Kardeljeva napaka pa je bila maščevalnost. Nikomur ni nič oprostil, niti iz otroštva.”

Komunisti se pač niso ljubili med seboj. Nasprotno. Zaradi notranjih sporov in intrig, pogojenih z ideološkimi razhajanji, ter bolestnih ambicij je bila partija pogosto podobna sršenjemu gnezdu, kjer se je bíl boj na nož, kdo bo koga. Obveznost medsebojnega ovajanja, ki ga je Kominterna načrtno gojila, je dajala pečat odnosom med “tovariši”. Žrtev teh razmer je junija 1937 postal sam generalni sekretar KPJ Milan Gorkić, ki je bil iz Pariza, kamor se je preselilo partijsko vodstvo, nenadoma poklican v Moskvo. Tam se je za njim izgubila vsaka sled. Tistim, ki so vedeli, kaj se dogaja v Sovjetski zvezi, je bilo jasno, da ga je “požrla megla”, kakor so rekli stalinistični represiji. Nihče pa ni vedel, zakaj in kako. Šele kasneje je postalo očitno, da je bil obtožen trockizma, terorizma, in vohunstva v prid Britancem in obsojen na smrt. Novembra 1937 so ga brez sodbe ustrelili v Lubjanki.