Epidemija korona virusa v Evropi počasi dosega vrhunec ali je že v obdobju, ko se bodo ljudje začeli vračati v normalno življenje. Opazujem in spremljam rahljanje ukrepov po posameznih državah. Za zdaj so jih napovedali v Skandinaviji, Avstriji, Nemčiji, Švici, Belgiji, nekaj malega tudi v Sloveniji … Drugje ostajajo razmere zaostrene. V Sredozemlju ni čutiti olajšanja, na Balkanu in ponekod v vzhodni Evropi pa oblasti z ljudmi ravnajo ponižujoče in daleč od osnovnih norm človekove svobode in dostojanstva, ki naj bi veljale v sodobni Evropi in za vse ljudi enako.
Na tem področju je Evropa s to krizo žal povsem razpadla. Tudi po slovenski zaslugi.

Slovenec in Švicar v meni

Včeraj sem se v pisarno peljal z javnim prevozom. Izbral sem primestni vlak, ki ga tukaj imenujemo S-Bahn. Vožnja je bila kratka, šlo je za dve postaji oz. šest minut. V Švici že ves čas med izrednimi razmeram obratuje skoraj ves javni promet. Zanj je treba kupiti vozovnice. Toda na SBB (švicarskih državnih železnicah) so takoj dali vedeti, da zaradi omejenega števila osebja in želje po socialni distanci osebja s potniki do konca izrednih razmer ne bodo preverjali vozovnic. Slovenec v meni se je takoj oglasil, češ, super, zdaj se bomo lahko vozili zastonj, a ga je kmalu premagal moj Švicar, da v teh časih velja še toliko bolj, da je vozovnico treba vseeno kupiti. Plačal sem torej 6,80 FRF oz. 6,50€ za ti dve postaji.

Počasno in boleče vračanje

Ko to pišem, razmišljam o vračanju v normalno življenje. Zdaj že vemo, da bo to počasno in za mnoge prav tako boleče kot karantena oz. samoizolacijia.
Zakaj se oblast in medicinska stroka v različnih državah obnašata tako različno? Zakaj kljub isti pandemiji niso povsod določene iste omejitve in omogočene enake svoboščine? Kje je meja med avtoriteto države in svobodo do človekovih osebnih odločitev?
Je dovoljeno v imenu pandemije ljudem predpisovati policijsko uro in jih preganjati s cest, tako kot recimo v Srbiji in v nekaterih drugih, tudi evropskih državah? Sme oblast z odlokom ministra omejiti ljudem gibanje na njihovo občino? Je res potrebno, da pred trgovinami stojijo varnostniki — včasih dostojni in prijazni, včasih pa polpismeni, žaljivi, nesramni in vzvišeni —, ki se znašajo nad ljudmi, ki v maskah čakajo, da nakupijo hrano? Smemo od starejših, torej od točno določene skupine ljudi zahtevati, da se legitimirajo, če hočejo v trgovino? Kje so sodišča? Kje je Ustavno sodišče? Kje je Evropsko sodišče za človekove pravice? Kje so varovalke človekovega dostojanstva in osebne svobode, ta temelj evropske demokracije in skupnega bivanja na tej celini, kot nas prepričujejo že desetletja?

Sorazmernost

Že vse življenje poslušam o pomenu sorazmernosti vsakršnega ukrepanja oblasti in ljudi na položaju moči, ko gre za omejevanje človekove svobode v demokratičnih družbah. Zdaj pa se mi zdi, da smo marsikje — tudi v Sloveniji — povsem pozabili na svobodo, ki je ključna za razumevanje vseh ukrepov v pandemiji.
Po dveh mesecih od izbruha in dobrem mesecu od ustavitve sveta imamo dovolj informacij o epidemiji in njenem razvoju, njeni bolezenski sliki, če hočete … Virus se hitro širi. Širi se izključno kapljično. Širi se s človeka na človeka. Možnost, da bi širil s predmetov na človeka, je skorajda izključena, kot so dokazali nemški znanstveniki v skupini profesorja in virologa Hendrika Streecka.
Več kot 80% okuženih virus ne napade ali jih napade zelo blago. Približno 15% okuženih ima nekoliko težjo obliko bolezni, vsega 5% ljudi pa potrebuje zdravniško pomoč. Gre za posebno in zelo majhno skupino ogroženih ljudi. Tudi med temi jih večina preživi. Umirajo večinoma ljudje, ki imajo druge bolezni in so starejši od 80 let. Povsod so najbolj izpostavljeni domovi za starejše. Od države do države se ti podatki za malenkost razlikujejo, a splošna slika je povsod zelo podobna. V Sloveniji in v Švici in drugje so med umrlimi večinoma ljudje iz domov za starejše.
Pomembno pri tem je še dvoje: učinkovitost zdravstvenega sistema in splošno zdravje prebivalstva. V državah z boljšim zdravstvenim sistemom in kjer so ljudje bolj zdravi, je z virusom veliko manj težav. Ni naključje, da v Nemčiji, Avstriji, Švici, na Švedskem in še kje — tudi v Sloveniji — ni bilo navala na bolnišnice, kaj šele, da bi morali zgraditi nove v tednu ali dveh. V Nemčiji je bila na vrhuncu pandemije zasedenost postelj na oddelkih za običajno in intezivno nego s pacienti s covid-19 vsega 30%. Tudi v Švici ni presegla 40%.

Bi sladoled?

Iz stockholmske univerzitetne bolnišnice Karolinska Institutet so te dni sporočili, da imajo večino postelj in respiratorjev še vedno prostih. Celo v državi, kjer so se odločili za drugačno obliko spopada z epidemijo in virusom in kjer so večino poslovnega in javnega življenja pustili nedotaknjenega, imajo podobne rezultate kot marsikje drugje, kjer so ljudje dobesedno zaklenjeni v stanovanja in kjer jih policija preganja z ulic s policijsko uro.
Na Švedskem torej živite skoraj povsem običajno, v Srbiji pa ste tudi po štiri ali več dni zaprti v stanovanje s po 72 ur trajajočo policijsko uro. In vsak dan na televiziji poslušate patetičnega in nevarnega predsednika države, ki je državo spremenil v obupno diktaturo in ki daje vtis, kot da je psihično bolan. V Sloveniji ne smete iz svoje občine, pred trgovino vas nadlegujejo varnostniki, mestna središča so opustošena, otroška igrišča so zaprta. V Švici pa se lahko po državi gibljete popolnoma svobodno. Vrtci in otroška igrišča so odprti, javni prevoz obratuje. Ljudi, ki se držijo osnovnih omejitev na največ pet odraslih ljudi v skupini, nihče ne omejuje pri običajnem življenju. Kupite si lahko sladoled, se dobite z znanci, popijete kavo v parku ali ob jezeru. Policisti vas prijazno pozdravijo, če jih slučajno srečate. Gre pa za isti virus. Za isto bolezen, ki vse ljudi napade na enak način.
Tega preprosto ne razumem. Od EU nikoli nisem veliko pričakoval in sem do nje vedno bolj skeptičen. Predvsem pa me je razočarala zdaj, ko bi se morala najbolj izkazati. Komisarji iz Bruslja bi lahko postavili osnovna načela enakega spopadanja z virusom in natančno določili meje, kaj si oblasti v posameznih državah lahko dovolijo — in kje z ukrepi prestopajo črto sorazmernosti, o keteri govorim v tej zgodbi.
Ampak nič. Tišina. Od nikoder in od nikogar nobenega glasu. Predsednica EK Ursula von der Leyen, od katere prav tako nisem nič pričakoval, ker njeno (slabo) delo ministrice v številnih nemških vladah spremljam že dolgo, nam po televiziji sporoča, naj si umivamo roke. Z veseljem nam tudi pokaže, kako se to počne. Gre za nesorazmerno in nedostojno norčevanje iz vseh nas, kajneda?

Kje pa je zdaj Lenarčič?

Slovenija je lani jeseni v novi Evropski komisiji dobila navidez obskuren položaj komisarja za krizno upravljanje. Širši javnosti popolnoma neznani Janez Lenarčič je čez noč dobil priložnost, da postane najpomembnejši evropski politik in postavi Slovenijo v središče ukrepanja proti pandemiji.

Čez rob kozarca

Vedno bolj jasno postaja, da je za uspešno premagovanje pandemije potrebno učinkovito sodelovanje vseh ljudi. Profesor Stefan Willich, ki se ukvarja z epidemiologijo in socialno medicino na univerzitetni bolnišnici Charité v Berlinu, je že pred tremi tedni napovedal, da bodo krivulje epidemije v večini evropskih držav na koncu zelo podobne, količina okužb pa bo najbolj odvisna od obnašanja ljudi in od tega, kako bodo skrbeli za socialno distanco in osebno higieno rok, mnogo manj pa od strogih omejevalnih ukrepov posameznih oblasti po državah.
Ugotovimo lahko, da se Willichove napovedi uresničujejo. Oblastniki v nekaterih evropskih državah pa bolj kot za skrb za ozaveščanje ljudi o higieni in socialni distanci še vedno skrbijo za utrjevanje svoje vse bolj avtoritarne in nasilne vladivine, ki družbe vodi na rob in čez njega. Ali kot je te dni rekel igralec Rade Šerbedžija: ko se bo voda prelila čez rob kozarca, bo ponekod zelo hudo in verjetno prepozno. Mislim, da v mnogih okoljih nismo več daleč od tega.
In kako se počuti Slovenija?