Na TVS zelo pogrešam Janeza Staniča in Jurija Gustinčiča. Že dolgo ju pogrešam. In ne samo to. Kljub vsem naporom  — v katerih iskrenost ne dvomim —, ju Televizija Slovenija vse do danes še ni nadomestila. Zunanjepolitičnemu uredništvu ne uspe uvesti analitičnega novinarstva mednarodnega dogajanja in mednarodne politike. Ta manko zapolnjuje v večjem delu s tem, da zavzema stališča medijskih trobil Zahoda. Kar pomeni, da so del hladne vojne z drugimi sredstvi. Na strani Zahoda, seveda.

Resnici na ljubo TVS ni edini medij, za katerega zapisano velja. To velja za tako rekoč vse medije v Sloveniji. To pa tudi pomeni, da v resnici nimamo medija, ki bi bil zmožen res strokovno in ne politično pokrivati področje mednarodne politike.

Trobila Zahoda

Zgoraj zapisano morda deluje kot pretiran zaključek. A ni tako. Kljub navidez sofisticiranemu govorjenju in kljub analizam mednarodnega dogajanja manjka bistvena dimenzija strokovnega pristopa. In ta je, pogledati problem z različnih strani. Iz različnih zornih kotov. Slovenski mediji namreč nadomeščajo analizo mednarodnih problemov in politike iz različnih zornih kotov s predstavljanjem mnenj različnih sogovornikov. Kar pa seveda ni isto kot analiza problemov iz različnih zornih kotov.

Ni se mogoče znebiti občutka, da v resnici ni nikomur jasno, v čem je razlika med enim in drugim. A ta razlika obstaja. In je ključna. Gre za naslednje: resna strokovna analiza problema zahteva obravnavo problema iz različnih zornih kotov, ki vključujejo predstavitev tako pozitivnih kot negativnih strani določenega problema, pa tudi različne vrednotne pozicije v zvezi z določenim problemom.

Logika zahodnega trobila pa se zadovoljuje s predstavljanjem mnenj različnih osebkov, ki na problem gledajo praviloma iz enega zornega kota. In to zornega kota Zahoda.

Problem zornega kota

Zahodni zorni kot ima resen problem. (Tako kot vsak zorni kot.) In to je omejinost pogleda. Ta omejenost pa vključuje tudi vrednotenje opazovanih procesov in dogodkov iz zornega kota Zahoda. Skozi interese Zahoda. Skozi zahodni kolonializem. Skozi zahodni imperializem. Skozi zahodni etnocentrizem. Skozi zahodni evropocentrizem. Skozi zahodni, na razsvetljenskem razumevanju zgodovine utemeljen socialni in kulturni evolucionizem. Skozi zahodno bio-logiko. In navsezadnje tudi skozi zahodni rasizem.

Vse to so jasna vrednotna stališča. Jasna vrednotna orientacija. In ta je: Zahod je dober, Zahod je rešitev, Zahod je univerzalno delujoča panaceja. Kar ni Zahod, je slabo. Je negativno. Nekaj, kar je treba odpraviti. Uničiti. Zamenjati z zahodnim. Torej z dobrim. Kar je rusko (ali prorusko), je utelešenja zla. In zoper zlo se je treba boriti z vsemi sredstvi. Tudi z vojno.

Medtem ko prvi dve stališči utelešata logiko zahodnega etnocetrizma in evropocentrizma, pa je zadnje stališče v praksi nadaljevanje hladne vojne z drugimi sredstvi. Kar ni dobra novica.

Izpogajani mir

Dokazov, da slovenski mediji niso zmožni resne analize mednarodnih dogodkov in procesov, ampak da delujejo kot trobila Zahoda, je veliko. To so med drugim dokazali z “analizo” vojne v Ukrajini. Dolge mesece so ponavljali nesmisle o nujnem nadaljevanju vojne, v kateri da bo Rusija poražena.

Tisti, ki smo se že od začetka zavzemali za končanje vojne in za diplomatsko rešitev konflikta, smo bili kriminalizirani. Zasmehovani. Celo obtoženi, da zagovarjamo Putina. In še vrste podobnih nesmislov. Šele danes je v slovenskih medijih končno mogoče zaslediti stališče, da je treba vojaške spopade končati. Da je treba sesti za pogajalsko mizo. In izpogajati mir. Ki seveda tako kot še noben izpogajani mir v zgodovini ne bo popolnoma pošten. Navsezadnje je tudi Slovenija v mirovnih pogajanjih izgubila tako Koroško kot Primorsko in osvobojeni Trst.

Toda izpogajani mir je vendarle mir. Mir kot konec trpljenja v najbolj krutih, nesmiselnih in nehumanih oblikah. Temu pa Zahod seveda nasprotuje. Takšna rešitev bi bila v nasprotju z interesi zahodnega kolonializma in imperializma. Pa tudi v nasprotju z interesi zahodne vojaške industrije. Ki je najhitreje rastoča gospodarska panoga Zahoda. Zaradi tega tudi GZS brezsramno svetuje slovenskim gospodarstvenikom, naj začnejo sodelovati z zahodno vojaško industrijo. Temu v prid namreč govorijo ekonomski kazalci. Tak je ekonomski interes. Drugih kazalcev in interesov ni treba upoštevati. Ker niso pomembni.

Genocid in turizem

Drugi v nebo vpijoči zdrs na področju analize zunanje politike pa so si slovenski mediji dovolili ob vojni v Gazi. Ko so v imenu z Zahoda propagirali pravico Izraela do samoobrambe. In spregledali očitno dejstvo, da se dogaja v Gazi genocid. Ki ga Zahod — z ZDA na čelu — še danes ne priznava. Čeprav je bilo vse jasno. Vključno z interesi Zahoda in Izraela. Izraelski interesi so bili morda še za silo prikazani kot splet ekspanzionizma, utemeljenega na tisoče let starih predstavah o obljubljeni deželi, kombiniranega z Netanjahujevimi osebnimi političnimi ambicijami.

Toda interesi zahodnega kolonializma in imperializma so ostali nevidni. Tudi interesi zahodne turistične industrije, ki na obalah Gaze namesto Palestincev v mislih že vidi turiste v novih luksuznih hotelih.

Sirija? Spomnite se na Irak!

Najnovejšemu zdrsu pa smo priča ob dogodkih v Siriji. Tudi v tem primeru gre za medijsko delovanje po logiki zahodnega trobila. Tudi tu vse rusko in prorusko velja za utelešenje Zla. Zagovarjanje vsega zahodnega in prozahodnega pa kot utelešenja Dobrega. Zato strmoglavljenje Bašarja al Asada velja za nekaj dobrega. Toda resnica je bolj zapletena. Kot vedno. In kompleksna.

Ne gre za to, da je bila Asadova vladavina dobra. Da ni bila povezana z nepopisnimi grozodejstvi, nasiljem in trpljenjem Sircev. Gre pa tudi za to, da je bil Asad zlo že sam po sebi, ker je za njim stala Rusija.

Dejansko stanje pa je bilo tudi v Asadovi Siriji podobno kot v vsaki družbi. Imelo je dobre in slabe plati. Imelo je dimenzije, ki so povzročale probleme. In dimenzije, ki so nekatere probleme reševale. Razumevanje te dvojnosti, te notranje kompleksnosti vsake družbe je ključ do smiselnega razumevanja družbenih stanj in procesov. Tako v sirski kot v vsaki drugi družbi. In enako v pretekli sirski družbi kot tudi v prihodnji.

Treba se je zavedati ključnega dejstva: padec Asadovega režima ni rešitev. Ampak je korak naprej za zahodni, vsaj kulturni kolonializem. In zato tudi začetek novih zapletov. Sporov. Napetosti. In morda celo vojne.

Kdor tega ne razume, naj se spomni na Irak.