Ne vem, zakaj se vsi čudimo, da je parlamentarna koalicija s Stevanovićem na čelu včeraj v Državnem zboru povozila Ustavo, ko je preprečila ustanovitev preiskovalne komisije, ki bi raziskala afero Black Cube in obvodno financiranje strank. Da se prej ali slej ne bo več ozirala na Ustavo — razen če ji ne bo koristilo —, je bilo pričakovano. In tako se je tudi zgodilo.

A neglede na to je ta kršitev Ustave izzvala buren odziv. Celo mojega. Čeprav vem, po kakšni logiki Janša deluje. Pa če vlado vodi ali pa je v opoziciji. Reče se ji demokratično rušenje demokracije. Oziroma demokratično izigravanje in rušenje demokratičnih pravil.

Način uporabe

Logika torej ni nova in nas ne bi smela presenetiti. Tisto, kar tokrat preseneča, je način uporabe. Medtem ko je za Janšo značilno, da to logiko uporablja prikrito, pa jo Stevanović uporablja odkrito. Janšev stil je, da dela nevidno, prikrito. In se pri tem spreneveda, da nič ne dela. Če ga kdo zaloti, praviloma zanika, da to počne. (Tako kot stike z izraelskimi paraobveščevalci). Ko mu predočijo dokaze, da laže in da je to, kar je zanikal, v resnici počel, se začne delati žrtev, ki ji nezakonito prisluškujejo, jo zalezujejo itd. In kot žrtev napade tiste, ki so dokazali, da laže. Janša vedno tako deluje: od trgovine z orožjem pa afere Trenta, Patria in zdaj še Black Cube. 

Stevanović pa je drugačen tič. Drugačna pikapolonica. On ničesar ne skriva. Nima potrebe, da bi to počel. Ko laže, laže tako, da vsi vedo, da laže. In pri tem prakticira držo: “Ja, lažem. Pa kaj? Kaj mi pa morete! Dokler nisem dokazano kriv, sem nedolžen. Potrudite se in mi na sodišču dokažite, da sem kriv! In četudi mi to dokažete, bo moja krivda čez čas izbrisana. In bom spet nedolžen.”

Krog je sklenjen

Stevanović seveda ve, da so sodni postopki dokazovanja krivde dolgotrajni in zapleteni. In da je nedolžen vse do trenutka, ko mu bodo dokazali krivdo. Če mu jo sploh bodo. In kot nedolžen oz. neobsojen državljan lahko počne vse, kar se mu zljubi. Tudi vsem na očeh krši zakone. In Ustavo. Cela Slovenija vidi, da krši zakone in Ustavo — kot na torkovi izredni seji —, toda to kršitev mu bo treba šele sodno dokazati. In dokler mu kršitev ne bo sodno dokazana, bo še naprej počel vse, kar se mu zljubi. Ker je nedolžen. Tako spet pridobi čas in priložnost početi karkoli že. In to tudi počne.

In krog je sklenjen.

Stevanović torej zavestno krši zakone in ustavo. Kar sicer počne tudi marsikateri politik. Tudi Janša. A za razliko od ostalih tega Stevanović sploh ne poskuša prikriti. On zavzame delinkventno držo in reče: “Ja, to počnem! Vendar mi nič ne morete, dokler mi na sodišču ne dokažete, da to počnem. Da vsi vidite, kaj počnem, ni važno. To ne šteje. Šteje le to, kar je dokazano na sodišču. In ker na sodišču ni dokazano nič, lahko še naprej delam, kar hočem. Kršim zakone. Pravila. Pravilnike. In vse ostalo. Seveda tudi ustavo.”

Matozovi prstni odtisi

Kaj nam to pove?

Da imamo v vrhu države in vlade politike, ki zakonov in ustave ne jemljejo resno. Ne kot zavezujoče, obligatorne akte. Ki določajo njihova delovanja. Ampak kot ovire na poti uresničevanja njihove samovolje. Njihovih interesov. In njihovih ambicij. Zato jih po potrebi pohodijo. Tudi javno, če je treba. In nič se ne bojijo. Ker vedo, da bo preteklo veliko časa, da jim bodo sodno dokazali, da so zakone ali ustavo kršili. Čeprav vsi vedo, ker so to videli, da so jih kršili. Demonstrativno. Vsem na očeh.

A to ne šteje. Kar šteje, so odločitve sodišča. Teh pa še dolgo ne bo. Če bodo sodbe sploh kdaj prišle. Če pa bodo, jih bodo, ko bodo sprejete, seveda izigravali. Se na njih pritoževali. Dokazovali pristranskost sodnikov in sodstva. Skratka, počeli vse, da sodbe ne bi začele nikoli veljati. In pogosto se zgodi, da res ne začnejo nikoli veljati.

Ta strategija je podobna odvetniški logiki Janševega odvetnika, zdaj notranjega ministra Matoza. Na njej so njegovi prstni odtisi. A seveda tudi to ni pomembno. Ker ni nič dokazano na sodišču. In tudi, če bi kdaj bilo, bi bil to javni dokaz krivosodstva.

Zakaj? Zakon …

Zakaj precej državljanov te prakse slovenskih politikov, tokratne vlade in Stevanovića iritirajo? Zakaj se z njimi ne strinjajo?

Zato, ker ima del Slovencev in Slovenk vendarle še ponotranjen Zakon. Torej set moralnih pravil, ki vodijo njihovo vedenje. Ki jih jemljejo resno. In ker jih instanca — ki se popularno imenuje vest — notranje sili, da zakone oziroma moralna pravila upoštevajo. Kršitev teh pravil tako pri sebi kot pri drugih vidijo kot nemoralno, celo izprijeno delovanje. Ki se mu zaradi lastne vesti morajo upreti. Če ne drugače, pa vsaj tako, da se s tistimi, ki zakone kršijo, vsaj verbalno ne strinjajo.

Po drugi strani pa imamo v Sloveniji očitno kar pomemben del prebivalstva, ki Zakona kot seta moralnih pravil niso nikoli zares ponotranjili. Za njih so moralna pravila nekaj zunanjega. Tudi zakoni in ustava. Vidijo jih kot oviro, ki jo je treba izigrati. Spontano delujejo tako, da zakonov, moralnih pravil in ustave pri svojem vedenju ne upoštevajo. Ne delujejo tako, da bi skozi svoja delovanja uresničevali zakone, moralna pravila, ustavo, moralni Zakon. Teh pravil pri svojem vedenju ne upoštevajo. Vidijo jih kot pravila, ki jih ni treba upoštevati. In ki se jih lahko izigrava. Še posebej, kadar človeku preprečujejo uresničevanje lastnih interesov in koristi.

Politika trde roke

Obstajata dve skupini Slovencev in Slovenk: tisti, za katere so moralna pravila, zakoni in ustava nekaj, kar je treba upoštevati, in tiste, ki moralnih pravil, zakonov in ustave vidijo kot nekaj, kar je dovoljeno izigravati. Izigravanje moralnih pravil, zakonov, pravnega reda in ustave druge skupine prva skupina Slovencev in Slovenk vidi kot nekaj, kar se ne sme početi. In če se že počne, je taka dejanja treba odkriti. Jih ustaviti. In kaznovati.

Ker pa v Sloveniji pravni sistem tega ne počne, ga velik del Slovencev in Slovenk doživlja kot neučinkovitega. Podkupljenega. Neresnega. Itd. Kot nekaj, kar je treba zamenjati. Čimprej odpraviti.

Zaradi počasnosti in neučinkovitosti pravnega sistema pri zaustavljanju vedenj, ki rušijo moralni red, zakone in ustavo, Slovenci in Slovenke seveda pravnemu redu in pravnemu sistemu ne zaupajo. Zato se jim tudi pogosto zdi, da Slovenija potrebuje politiko trde roke

In tu vstopi Janša. Ki ga vidijo kot politika trde roke. Ki bo v moralno in pravno razsulo vpeljal potrebni in želeni red. Oziroma Red.

Sedanja vlada je zaradi velikega dela politikov, ki sodijo med posameznike in posameznice, za katere so moralna pravila, zakoni in ustava nekaj, kar je dovoljeno izigravati, agens rušenja moralnih pravil, zakonov in ustave. Obenem pa so tudi akter rušenja demokracije, ki temelji na določenih moralnih pravilih, zakonih in ustavi. Zato so demokraciji in Sloveniji kot pravni državi nevarni. Po logiki stvari bi nikoli sploh ne smeli priti do vodilnih položajev v družbi in politiki, ki jih zasedajo.

Ključno vprašanje

Tu pa se odpira tisto ključno vprašanje, na katerega v Sloveniji očitno ni odgovora: kako učinkovito — torej v najkrajšem času — ustaviti vladajoče politike, ki zakone in ustavo izigravajo? Kako jih spraviti z oblasti? In omejiti škodo, ki jo povzročajo?

Ali konkretno: kako učinkovito odstraniti Stevanovića kot predsednika Državnega zbora, ki zavestno in sistematično izigrava slovenski pravni red? Kako odstraniti Janšo? Jelko Godec? Žana Mahniča? In vse ostale, ki vsakodnevno javno vsem na očeh izigravajo moralna pravila, zakone in ustavo zato, da dosegajo lastne cilje?

V slovenski družbi ni učinkovitega mehanizma za to zaustavitev. Kar je problem. Vsi politiki, ki delujejo po logiki izigravanja moralnih pravil, zakonov in ustave za lastne koristi in interese, Slovenijo iz dneva v dan spreminjajo v nedemokratično, totalitarno družbo. 

Kako lahko Slovenkam in Slovencem, ki moralna pravila, zakone in ustavo jemljejo resno, vladajo posamezniki, ki moralna pravila, zakone in ustavo zavestno izigravajo? In kot recimo Stevanović pri tem celo vidno uživajo? Če se to dogaja, se pravni državi v Sloveniji slabo piše.

Da je tako, seveda veste tudi sami. Iz prakse.