Ob ugotovitvah ameriške diplomacije, da je treba končno ustaviti genocid nad Palestinci in da je napočil trenutek za sklenitev miru med Hamasom in Izraelom, bi si lahko vsi, ki se že od začetka tega spopada zavzemamo za pogajanja, za mir in zoper izraelske kršitve mednarodnih dogovorov in sporazumov, končno oddahnili. V smislu: “Končno je tudi ZDA srečala pamet! Končno so tudi ZDA ugotovile, da je to, kar počne Izrael nad Palestinci, genocid. Končno je ZDA spremenila svojo politiko do Izraela! In do Palestincev! Končno smo blizu rešitvi, ki bo pomenila rešitev izraelsko palestinskega konflikta! Hura!”

Brez optimizma

Sama tega optimizma ne delim. Ne zato, ker bi imela kaj proti ustavitvi genocida nad Palestinci. Ali ker bi imela kaj proti mirovnim pogajanjem in miru med Hamasom in Izraelom. Ali proti realizaciji ideje dveh držav. Ker vse to podpiram. Že odkar pomnim. Ampak preprosto zato, ker se mi zdi, da trditev, da so ZDA končno prišle k pameti oziroma končno dojele, kaj Izrael počne v Gazi oziroma nad Palestinci, ne drži.

Prepričana sem namreč, da ZDA že ves čas še predobro vedo, kaj počne Izrael. Da izvaja genocid na Palestinci. Da zaseda ozemlja, ki pripadajo Palestincem. Da bi bila rešitev dveh držav edina pravilna. Itd. A da kljub temu, da to vedo, ves čas aktivno podpirajo izraelsko politiko do Palestincev. Zelo dobro vedo, da podpora Izraelu ne bo nikoli in nikdar pripeljala niti do rešitve dveh držav niti do trajnega miru med Izraelom in Palestino.

Isto kot doslej

Ne verjamem torej, da je ZDA srečala pamet. In da bodo zdaj spremenile svojo politiko na Bližnjem Vzhodu. Po mojem je res ravno obratno: ZDA vodijo na Bližnjem Vzhodu isto politiko, kot so jo vodile doslej. Isto politiko, kot jo sicer vodijo v mednarodni skupnosti na globalni ravni. In to neglede na to, da gre pri posameznih aktivnostih ZDA v mednarodnem prostoru navidez za delovanja, ki niso usklajena. Ali so si morda celo v nasprotju. Kot se trenutno zdi, da obstaja nasprotje med ameriško podporo ideji dveh držav ter ameriško finančno, vojaško in politično podporo izraelskemu genocidu nad Palestinci v Gazi.

Sama menim, da tega nasprotja v resnici ni. In da gre pri ameriški podpori ideji dveh držav na eni ter pri ameriški pobudi za sklenitev miru med Izraelom in Hamasom za isto politiko, ki jo ZDA že stalno izvajajo na Bližnjem Vzhodu. In tudi v vseh drugih delih sveta. Tej politiki se reče ameriška dominacija. Instrumentalizacija drugih za doseganje ameriških interesov in ciljev.

Idealni trenutek

Kot primer, ki odlično ilustrira to stališče, lahko vzamemo ameriško ugotovitev, da je nastopil idealni trenutek za sklenitev miru med Izraelom in Hamasom. Vprašanje, ki si ga je treba v zvezi s to idejo postaviti, je naslednje: za koga je nastopil idealni trenutek za sklenitev miru med Izraelom in Hamasom? Za Izrael? Gotovo ne. Ta bi želel še naprej izvajati svojo imperialno in genocidno politiko nad Palestinci. Pa ne samo v Gazi, ampak nasploh na Bližnjem Vzhodu.

Torej je zdaj idealni trenutek za sklenitev miru med Izraelom in Hamasom za Palestince? Tudi ne. Da je Izrael pobil že več kot 40.000 Palestincev samo v Gazi, za Palestince prav gotovo ni idealni potek dogodkov. Niti ni idealni trenutek za sklenitev miru z Izraelom. Za Palestince bi bil ta idealni trenutek že pred desetletji. Vsaj v času Jaserja Arafata. Ki se ga nekateri še spominjamo. Drugi pa seveda sploh ne vedo zanj.

Za koga je torej nastopil idealni trenutek za sklenitev miru med Hamasom in Izraelom?

Nova velika zmaga ZDA

Jasno, trenutek je idealen za ZDA. Za ameriške Demokrate. Ti za zmago na predsedniških volitvah potrebujejo veliko zgodbo. Velik, tudi v mednarodni skupnosti priznan pozitiven projekt. Novo veliko zmago ZDA. Kjerkoli. V čemerkoli. Sklenitev mirovnega sporazuma med Izraelom in Hamasom bi lahko bila tak projekt. Taka zmaga. Še tem bolj, ker je Kamala Harris že v svojih prvih nastopih še kot neformalna predsedniška kandidatka izjavljala, da je treba izraelske poboje nad Palestinci ustaviti.

To se zdi tudi politično profitabilno, saj bo tako dobila na svojo stran volilce, ki so iz katerihkoli razlogov zoper vojaške spopade med Palestinci in Izraelom. In ki jih Trump nikakor ne more dobiti na svojo stran.

To še enkrat dokazuje, kako racionalno in premišljeno se je Kamala lotila svoje predsedniške kampanje. Eden od njenih glavnih ciljev je dobiti na svojo stran vse volilce, ki jih Trump ne more. Kamala dela vse, da bi jih dobila na svojo stran. Kar pomeni, da na Kamalini strani v teh predsedniških volitvah ni samo barva kože. Kot pri Obami. In spol. Ki se doslej v ZDA ni obrestoval še nobeni ženski v tekmi za ameriški predsedniški stolček. Niti Hillary Clinton ne. Pri slednji so se namreč tako v ZDA kot v mednarodni skupnosti spraševali, ali je že nastopil trenutek za prvo ameriško predsednico?

Pri Kamali se to vprašanje ne zastavlja. Kar je povedno. Kot je povedno tudi, da se ne postavlja vprašanje barve njene polti. Kar kaže, da je danes v ZDA možna prva nebela ženska predsednica države. In Kamali resno grozi, da bo to tudi postala.

Instrumentalizacija

Seveda ostaja odprto vprašanje, kaj uspešna predsedniška kampanja Kamale Harris ilustrira, če ne tega, da so ZDA končno dozorele za prvo nebelo predsednico države? 

Kamala Harris s svojo uspešno predsedniško kampanjo ilustrira, kako ZDA instrumentalizirajo mednarodno politiko in mednarodne subjekte za doseganje svojih ciljev in realizacijo lastnih interesov. Ali povedano drugače: ilustrira, kako ZDA še danes instrumentalizirajo dobrobit kateregakoli mednarodnega subjekta za doseganje svojih političnih ciljev in interesov.

Palestince so instrumentalizirale za te cilje skozi svojo podporo Izraelu in njegovemu genocidu nad Palestinci. In povsem enako jih instrumentalizirajo tudi skozi svoje mirovne pobude. In (zelo omejeno) kritiko izraelske politike do Palestincev. Palestinci in njihova dobrobit pri tem v resnici ne štejejo. Tako kot katerikoli drugi mednarodni subjekti. Štejejo samo ZDA. In njene koristi.