Sporočilo raziskave, ki jo je naredila nevladna organizacija Open Society Foundations, njene izsledke pa objavila le nekaj dni pred zadnjim nagovorom Ursule von der Leyen o stanju EU evropskim poslancem v tem mandatu, bi lahko brali kot zlovešč opomin. Raziskava — ki ni zajela samo evropskih držav — je namreč pokazala, da si večina svetovnega prebivalstva želi živeti v demokraciji, da pa imajo avtoritarne oblike vladanja svoje pristaše.

A kar bolj preseneča, je to, da je med njimi največji delež mladih iz generacije Z in milenijcev. Evropska politika — (so)kriva, da je tudi na stari celini zatohli duh ušel iz steklenice — bi se v luči priprav na volitve morala soočiti s trpko realnostjo vse nižje priljubljenosti demokracije med mladino.

Kaj je povedala in česa ni?

Če poslušamo predsednico komisije, ima EU vizijo in odločne odgovore na izzive — pa tudi načrt, kako se vzpostaviti kot suveren igralec v novem svetovnem redu (v nastajanju), zaznamovanem z deglobalizacijo in repozicioniranjem velikih sil.

Od tega, ali bo EU uspelo obstati kot blok, ki pri ključnih temah govori z enotnim glasom, in razviti geopolitično moč, bo v perspektivi odvisno tudi zdaj načeto blagostanje ljudi. Ursula von der Leyen je v predvolilnem vzdušju, ki ga je v Bruslju in Strasbourgu že čutiti, poskušala v govoru zajeti najširši spekter družbenih skupin in pomiriti kritične glasove, ki se zaletavajo v njen epohalni projekt Zelenega dogovora — kar sama tolmači kot “odgovor na klic zgodovine”.

Izvirni greh?

Del politične desnice — tudi EPP, ki ji Ursula von der Leyen pripada — ter akterji v industriji in kmetijstvu vidijo izvirni greh upadanja evropske konkurenčnosti. Zato se želi približati zaskrbljenemu gospodarstvu z napovedjo administrativnih razbremenitev.

Eden od mednarodno bolj odmevnih poudarkov je bila napoved preiskave kitajskega subvencijskega dopinga za električna vozila, ki so pretresla nemški avtomobilski trg. Ukrepanje proti Pekingu je že poleti zahtevala tudi Francija. S tem ukrepom je priznala interese obeh velesil. Zato ni odveč spomniti, da jo je ravno os Pariz-Berlin postavila na čelo EK. Poskus strateškega pozicioniranja ne ruši mostov do Pekinga. Še posebej, ker je bila njena zaostritev bolj pro forma, recimo brez napovedi uvoznih tarif ali celo prepovedi. Mimogrede, predsednica Komisije ni omenila kakšnega posebnega zavezništva z ZDA.

Evropska samozavest in odločnost, ki bi jo nemška političarka naj demonstrirala, je najprej stvar politične prezentacije pred širokim avditorijem. Realpolitika surove, nepredvidljive globalne politične arene, v kateri je EU nabrala razvojni zaostanek, tovrstne napovedi v praksi često seseklja v franže.

Malo ali nič o demokraciji

Ker je govorila veliko in poskušala nagovoriti mnoge, je pomembno opaziti, česa ni povedala. Malo ali nič ni govorila o stanju demokracije, ki v vsaj dveh državah članicah EU doživlja močno erozijo. Vladavina prava je bila bolj ali manj omenjena samo v kontekstu bodočih širitev.

V nasprotju z nekaterimi pričakovanji ni ostala brez idej in iniciativ za naprej, a tudi tukaj je umanjkalo nekaj bistvenega. Govor je bil sam po sebi — četudi tega ni izrekla — jasen signal, da želi delo na čelu bruseljske administracije nadaljevati tudi v novem mandatu. Zato bi bilo dobro vedeti, s kakšno koalicijo si to predstavlja. Vemo namreč, da del EPP ne vidi (več) zadržkov za sodelovanje s skrajnejšo desnico. Skozi to prizmo je površno obravnavanje stanja demokracije in njenih stranpoti skrb vzbujajoče. Tudi v tem smislu bi Ursula von der Leyen lahko slišala klic zgodovine.