Knjiga Jureta Ramšaka (Samo)upravljanje intelekta: Družbena kritika v poznosocialistični Sloveniji, ki je izšla pri založbi Modrijan (glavni urednik Branimir Nešović), prvič prinaša natančen seznam ljudi, ki jih je tedanja oblast spremljala — razvrščene po poklicnih kategorijah in njihovih dejavnostih — zaradi njihovega domnevnega angažmaja proti samoupravnemu socializmu ali komunistom. Knjiga časovno zajema v glavnem 70. leta prejšnjega stoletja.
Čeprav je Ramšakova analiza tako imenovanih subverzivnih dejavnosti precej podrobna, pa se vendarle izkaže, da bi bilo lahko tega še veliko več. To velja za vse vsebinske sklope.

»Ustreliti med oči«

Izrazita primera sta Viktor Blažič in Franc Miklavčič. Dokler sta recimo objavljala v tržaški reviji Zaliv ter sodelovala z Edvardom Kocbekom in drugimi intelektualci, se o njiju ni vedelo skoraj nič in sta bila praktično bez družbenega vpliva.
Po drugi strani pa je bilo študentsko gibanje — z demonstracijami na Aškerčevi cesti pred Filozofsko fakulteto,  pa zasedba FF in protestni shod pred tedanjo Skupščino, objave v Tribuni, zaplemba kar štirih ali petih številk itd. — veliko bolj odmevno. Te je oblast opredeljevala kor anarholiberalce ali ultralevičarje.
A kot je znano, obsojen je bil samo pesnik Milan Jesih, ki je na zborovanju pred FF rekel, da bi bilo treba policaje »ustreliti med oči«.
Kljub temu pa sta oblast bolj motila Blažič in Miklavčič, čeprav jim je moralo biti jasno, da sta oba brez družbenega zaledja, osamljena, širših okvirih neznana in nepomembna — kaj šele, da bi bila sposobna povzročiti kak družbeni preobrat ali celo revolucijo. Pa vendar sta bila oba zaprta.

Kocbek, Zemljarič?

Avtor se loteva tudi Kocbeka, vendar je ta zanj očitno pretežka tema. Kocbekov primer je segal dlje in globlje. Urednik Zbranega dela Edvarda Kocbeka Mihael Glavan se mi smili, ker verjetno še ne ve, kaj ga čaka, ko bo zbiral gradivo iz 70. let.
Ramšak se preveč naslanja na neko strokovno literaturo, ki pa s temo njegovih raziskav nima veliko zveze. Manjka pa mu prava literatura. Očitno se ni dovolj pozanimal, kaj vse je bilo dejansko objavljeno o vsem, o čemer piše.
Poleg tega je avtor spregledal oz. zanemaril še veliko živih, ki bi mu lahko marsikaj povedali. Tak primer je Janez Zemljarič, ki ga Ramšak sploh ne omenja, čeprav je Kocbek hodil na zagovore na policijo ali naravnost k njemu.
Zemljarič natanko ve, kaj sta se s Kocbekom pogovarjala. Nenazadnje je to povedal meni osebno, ko sem ga enostavno vprašal. Poanta je v tem, da je treba ljudi vprašati.
Težko je tudi verjeti, da avtor ne ve, kdo je Franc Jeza s svojo tedanjo publicistiko ali Boris Pahor s svojo knjižico Odisej ob jamboru z neposrednim napadom na Edvarda Kardelja. Pa Mirko Javornik, pa Ljubo Sirc, pa Ciril Žebot.
Morda bomo več izvedeli po zaslugi Igorja Omerze v napovedani trilogiji o udbovcih na Delu, kjer je bil tedaj zaposlen tudi Viktor Blažič.
Zanimiva in nova je trditev pisca, da je idejo za ponatis intervjuja Borisa Pahorja z Edvardom Kocbekom o poboju domobrancev v Naših razgledih (1975) dal Ciril Zlobec.
Iz dogodkov na Tribuni je razvidno, da je bil tam glavni Jaša Zlobec — ni pa razvidno, da je bil med vsemi tudi najbolj udbovsko pokrit, z njim pa tudi njegov oče, sam Ciril Zlobec, in vsi drugi, s katerimi je slednji kot urednik Sodobnosti sodeloval.

Seznami in kategorije

Jure Ramšak je staknil in objavil fotokopijo dokumentov, ki govorijo o tem, kdo so bili poimensko in po abecedi ter “opredelitvi” evidentirano “državni sovražniki”. Med njimi ni mnogih, ki so se kot “oporečniki” radi nastavljali javnosti zlasti v zadnjem obdobju tridesetih let: recimo Spomenka in Tine Hribar, Slavoj Žižek, Alenka Puhar, Manca Košir, Mladen Dolar, Lojze Peterle, Stane Granda …
Strogo zaupni dokument z datumom 20.10.1977 s seznamom “kulturnih in prosvetnih delavcev, ki so, tako ali drugače, javno opozicionalno ali sovražno [izstopali ali še izstopajo]  proti naši družbenopolitični ureditvi ali politiki ZK” je razdeljen v tri kategorije.
Najmanj jih je bilo v najvišji, tretji, v kateri so bili očitno »najbolj nevarni«, preganjani ali zasledovani: Viktor Blažič, Janez Gradišnik, Edvard Kocbek in Vinko Ošlak. Kam je izginil Franc Miklavčič, ni jasno. Možno je, da so ga izpustili, ker ni spadal v omenjeno kategorijo kulturnih in prosvetnih delavcev). Prav tako so pozabili na Jožeta Pučnika (ki je bil tedaj v Nemčiji).
V drugo, »srednje nevarno« kategorijo so spadale »osebe, za katere menimo, da bi na njih morale vplivati (delovati) družbenopolitične organizacije s tem, da njihovo obnašanje  in njihove stike še nadalje spremlja tudi SDV RSNZ.«  »Drugokategorniki« so bili: Vladimir Arzenšek, Jakob Emeršič, Igor Torkar, Alfonz Fekonja, Bogomil Gerlanc, Branko Hofman, Karl Jezernik, Taras Kermauner, Franček Majcen, Andrej Medved, Tomaž Pavšič, Vlado Peteršič, Ernest Petrič, Franc Režun, Veljko Rus, Jože Sever, Zdravko Slamnik (pisatelj Pavle Zidar), Miroslav Slana Miros, Tomaž Šalamun, Ivo Urbančič in Jaša Lukič Zlobec. 
»Najmanj nevarna« pa je bila prva kategorija, ki je bila sicer najštevilčnejša. To so bile »osebe, pri katerih obstoje pogoji, da bi jih družbenopolitične organizacije (SZDL, ZK, ZSMS) preko konkretnega angažiranja lahko animirale za aktivnost  na platformi SZDL ali ZKS.«
»Najšibkejši« sovražniki države so bili: Štefan Barbarič, Marjan Brecelj, Andrej Capuder, Vinko Cuderman, Marko Dvoržak, Jože Felc, France Forstnerič, Ervin Fritz, Niko Grafenauer, Andrej Inkret, Šime Ivanjko, Drago Jančar, Andrej Jelačin, Milan Jesih, Dušan Jovanović, Ilija Jurančič, Mitja Kamušič, Vladimir Kavčič, Rudolf Kocjančič, Lojze Kovačič, Peter Kovačič Peršin, Primož Kozak, Tone Kuntner, Tine Lah, Božidar Lakota, Zdenka Lovec, Jože Mlakar, Anton Partljič, Žarko Peran, France Pibernik, Janez Peklenik, Franc Pediček, Danilo Požar, Vasja Predan, Janez Rotar, Zdenko Roter, Dimitrij Rupel, Jože Snoj, Janez Stanek, Ivo Svetina, Rudi Šeligo, Bojan Štih, Veno Taufer, Marko Terseglav, Borut Trekman, Marjan Vitez, Danilo Vezjak, Franc Zagoričnik, Danijel Zajc, Jurij Zalokar in Pavle Zgaga.

Marsikaj bo treba še razčistiti

Igor Omerza je v napovedi svojih knjig o udbovcih na Delu omenil, da so bili štirje Delovi novinarji pod nadzorom. Sodeč po zgornjem seznamu bi to lahko bili France Forstnerič, Vasja Predan, Božidar Lakota in Andrej Inkret. Vprašanje pa je, ali je bil Viktor Blažič že pod nadzorom, ko je bil še član zunanjepolitične redakcije Dela, preden je moral v zapor. Verjetno ali skoraj zanesljivo je bil. Počakajmo na Omerzo.
Jure Ramšak trdi v svoji knjigi, da sta bila Inkret in Snoj leta 1971 odstranjena iz kulturne redakcije Dela, kar ne drži. V uradni Inkretovi biografiji je navedeno, da je bil na Delu do leta 1980. Sam pa dodajam, da je kot gledališki kritik z Delom sodeloval še desetletje kasneje, dokler ni kritiko premier v Drami od njega za Delo prevzel Aleš Berger.
Jože Snoj pa je pisal gledališke kritike za Delo še potem, ko je že postal urednik na DZS. Med drugim je hodil na Sterijino pozorje v Novi Sad. Za svoje novinarsko delo je prejel Tomšičevo nagrado.
Med tribunaši pravzaprav preseneča, kako malo ljudi je bilo pod udbovskim nadzorom, vsaj glede na objavljeni gornji seznam. Tu bo treba še marsikaj razčistiti. Udba je imela svoje ljudi na Tribuni vsak dan in na vsakem uredniškem sestanku, saj so vnaprej vedeli, kaj bo v naslednji številki, da so jo že v tiskarni zaplenili.
Kakšna udbovska žalost je bilo DSP — v času, ki ga knjiga obravnava —, pa bomo še morali izvedeti. Avtor knjige se tudi ne sprašuje, kdo je Draga Jančarja izdal, da je dobil zaporno kazen. Verjetno so to bili njegovi literarni prijatelji. In to tisti, ki jih ne najdemo na seznamih.