Evropo in Ukrajino dni pretresa začetek rusko-ameriških pogajanj o končanju vojne v Ukrajini, ki ne vključujejo niti predstavnikov Ukrajine niti EU. Izključitev Evrope iz pogajanj ZDA utemeljujejo z ugotovitvijo, da Evropa v resnici noče miru v Ukrajini. Ampak vojno. Kar je res. Ukrajina pa da je bila na pogajanja povabljena, a se jih ni udeležila, ker meni, da morajo njeni zavezniki najprej izoblikovati skupno stališče v zvezi s trenutnim dogajanjem in v zvezi s končanjem vojne. Kar je iluzija.

Pristop ZDA in Rusije je za evropske politike nesprejemljiv. Zato so se na Macronovo pobudo v Parizu zbrali na pogovorih voditelji tako imenovanih ključnih evropskih držav, da bi oblikovali enoten evropski protiudarec rusko-ameriški politiki. Govorijo, da zmedeno in kaotično Evropo preveva duh enotnosti — česar sicer ne opazimo —, kakršen je ni že dolgo. Ob tem trdijo, da trajnega in poštenega miru v Ukrajini ne more biti, če pri pogajanjih ne bosta sodelovali Ukrajina in EU. Nekateri celo govorijo o pošiljanju vojakov v Ukrajino.

Slovenski copy-paste

S svojo zgrešeno zunanjo politiko od daleč sodeluje tudi Slovenija. Tanja Fajon je besede ameriškega podpredsednika označila kot “hladen tuš za Evropejce”. Da je Vance napadel “temeljne evropske vrednote”. Kot ponavadi je zavzela copy-paste stališče: mirovnih pogajanj in končanja vojne v Ukrajini ne more biti brez Ukrajine in EU. Hkrati je pozvala tudi k “novemu in iskrenemu razmisleku” o povečanju slovenskih obrambnih izdatkov.

Golobu se neudeležba na sestanku voditeljev zgolj ključnih evropskih držav ne zdi problematična, ker da gre za sestanek, ki ne more sprejeti zavezujočih odločitev. Predsednica države pa ocenjuje, da je tovrstno sestankovanje dokaz, da članice EU dejansko niso enakopravne.

Ko človek vse to spremlja, ne ve, ali naj se smeje ali joče. Omenjena stališča dokazujejo nerazumevanje tako Evrope kot Slovenije, kaj se v Ukrajini v resnici dogaja. Pa tudi, da njihovo delovanje usmerjajo iluzije, ki z dejanskim stanjem nimajo skoraj nič skupnega.

Sramežljivi kolonializem

Če začnemo pri Evropi.

Prva iluzija, ki je na delu pri evropskem nerazumevanju ukrajinske situacije, je iluzija o lastni moči. EU se vidi kot pomemben, celo ključni mednarodni akter, ki ga je treba pri mednarodnih zadevah nujno upoštevati. Ta iluzija je reprodukcija vloge in moči, ki jo je Evropa imela v zgodovini. Še posebej v obdobju modernega kolonializma, ko je bila Evropa glavni akter.

Čeprav so ti časi že kar nekaj časa mimo, pa EU — z Veliko Britanijo vred — tega ne opazi. EU ni več ključni mednarodni subjekt. Ne ekonomsko. Ne kulturno. Ne politično. Ali če povem drugače: danes niti Evropa niti EU nista ključni sili ekonomskega, političnega in kulturnega kolonializma. Kolonializem je danes v Evropi in EU nekaj, od česar se je priporočljivo, če že ne nujno dostojno distancirati. Kolikor EU prakticira kolonializem — o čemer sicer ni dvoma: kar EU zahteva od manjših članic in od držav, ki želijo vstopiti, je takšna ali drugačna oblika kolonializma —, ga prakticira sramežljivo. Naskrivaj. Prikrito. Seveda pa je ob odkritem in agresivnem kolonializmu ZDA, Rusije in Kitajske to brez vsakih možnosti za uspeh.

Ideja o lastni veličini

Evropska ideja o lastni veličini ne samo da nima nobene zveze s politično realnostjo, ampak spominja na grandiozni Self patološkega narcisa. Torej posameznikov, ki so morda že večina prebivalstva. Zato EU ni zmožna realistične ocene dejanskega stanja. In tudi ne sinteze pozitivnih in negativnih značilnosti objekta v enotno podobo objekta. Zato politiki EU govoričijo o nujnosti ohranjanja tradicionalnega zavezništva z ZDA. In da sta ZDA in EU v tem zavezništvu enakovredni partnerici.

Ob tem pa EU ne vidi, da niti slučajno ni več enakovredna ZDA. Niti Kitajski. Politiki stare šole — tudi še Biden — so se do Evrope kot nekdanje veličine vedli profesionalno. Kar pomeni spoštljivo. Trump pa ni politik stare šole. Je patološki narcis, ki druge vidi kot sredstvo za doseganje ciljev. Brez zadržkov. Drugi ljudje so zanj stvari. Ne ljudje. In stvar je zanj tudi Evropa. Če mu ne koristi, jo zavrže.

Obstaja pa še ta težava, da se EU res zavzema za nadaljevanje vojne v Ukrajini. Do tako imenovane “pravične zmage”. Kot da bi se že kdaj kakšna vojna končala s “pravično zmago”. Je Slovenija v svetovnih vojnah dobila ozemlja, ki so ji pripadala? Čeprav je bila na strani “pravične zmage”? Ali je nekatera od njih izgubila? Seveda jih je izgubila. Kot jih bo tudi Ukrajina. “Pravična zmaga” gor ali dol.

ZDA in Rusija proti Ukrajini

Jasno je, da se bo v Ukrajini zgodilo to, na kar sem opozarjala že na začetku vojne. In zaradi česar sem se na strani popljuvanih mirovnikov zavzemala za takojšnja mednarodna pogajanja o miru.

Ukrajino si bosta razdelili ZDA in Rusija. Rusija hoče ozemlja, ki ji po njenem zgodovinsko pripadajo, Trump pa hoče redke kovine. Kaj si o tem mislijo in kaj hočejo Ukrajinci, ni važno.

EU bo morala prevzeti zgodovinsko odgovornost, da je Ukrajino pripeljala tako daleč, da si jo bosta Rusija in ZDA razdelili. Skladno z lastnimi interesi. Potrebami. In željami. Evropski politiki so v vojni v Ukrajini sledili interesom lastne vojaške industrije. Že ob začetku vojne so se odločili Ukrajino žrtvovati ruskim in ameriškim kolonialnim interesom. S stališča evropskih politikov je navsezadnje bolje, da Rusi pobijajo Ukrajince. In ne Zahodnjakov.

Iluzije slovenskih politikov

Kar pa zadeva iluzije slovenskih politikov: o Tanji Fajon in njenem vodenju zunanje politike ne gre izgubljati besed. Ker te zunanje politike sploh ni. Glede Golobove trditve, da je sestanek voditeljev ključnih evropskih držav, na katerega ni bil povabljen [razen na zadnjega, op. ur.], nepomemben, ker na njem ne bo sprejet noben zavezujoči sklep, pa samo ta informacija: vsi zavezujoči sklepi so pripravljeni in usklajeni na neformalnih sestankih, na formalnih pa so samo potrjeni. To bi kot nekoč vodilni človek v gospodarstvu Golob moral vedeti.

Glede na to, da je slovenska zunanja politika samo kimanje EU — in doslej ZDA —, je vseeno, ali je na teh sestankih Golob prisoten. Ali ne. Ni pa to vseeno zaradi najmanj dveh stvari. Prvič zato, ker ne bomo mogli vplivati na to, čemur bomo pozneje prikimali. Recimo zahtevi po več sredstvih za orožje. S čimer se Fajonova tako ali tako strinja. Ker k temu poziva v duhu “novega in iskrenega razmisleka” o povišanju sredstev za nakup orožja. Drugič pa to ni vseeno tudi zato, ker je Golob s tem javno priznal, da se strinja z drugorazrednostjo Slovenije v EU. Tega kot predsednik vlade ne bi smel storiti.

Ta drugorazrednost je upravičeno zmotila samo Natašo Pirc Musar. Seveda pa je ona žrtev drugih iluzij. Med drugim tudi te, da je EU združba enakovrednih in enakopravnih držav. Kar seveda ni. Nikoli ni bila. In nikoli ne bo. In Slovenija ima v EU vlogo, ki jo je v SFRJ imelo Kosovo. Torej položaj zadnjerazredne države, ki se jo lahko instrumentalizira.             

Kar je za Slovenijo slaba novica. Tudi ko gre za vojno v Ukrajini.