Negativne posledice krize izobraževanja ne prizadenejo samo otrok, ampak so ključna ovira v družbenem razvoju in možnostih za hitro in učinkovito spoprijemanje z razvojnimi, ekonomskimi, socialnimi izzivi ter varnostnimi in okoljskimi grožnjami.

Ker pa je v zadnjem trenutku prišlo do spremembe v načrtih večine šefov držav in vlad, ki so jih v ponedeljek pričakovali v New Yorku, so glavno besedo na vrhu posledično imeli tisti, ki niso bili povabljeni na pogreb kraljice Elizabete.

Raisijeve "normalne družine"

Razpravo je v dvorani Ekonomskega in socialnega sveta, tik ob dvorani, v kateri zaseda Varnostni svet Združenih narodov, odprl iranski predsednik Ebrahim Raisi. V svojem nagovoru je izpostavil predvsem potrebo, da izobraževanje temelji na pravičnosti, domoljubju in družinskih vrednotah. Ob tem pa je hitro pristavil, da govori seveda o "normalnih družinah, ne pa nenaravnih skupnostih, ki jih forsirajo nekatere zahodne družbe".

Kaj si mislijo o predsednikovem pojmovanju pravičnosti, so pred palačo na East Riverju izrazili protestniki, ki so na zelenici postavili pravo pokopališče z nagrobnimi spomeniki stotinam žrtev iranskega režima. V ospredju je bila velika fotografija 22-letne Kurdinje Mahse Amini, ki je umrla med aretacijo, potem ko jo je zaradi nenošenja naglavne rute aretirala iranska nravstvena policija. Iranske oblasti so sicer izjavile, da je smrt mlade ženske vredna obžalovanja, a to ni preprečilo množičnih protestov, v katerih sodelujejo predvsem pogumne Iranke, ki jih varnostne sile razganjajo z nasiljem. Do zdaj je bilo ubitih že več kot 40 protestnikov oziroma protestnic.

Bolsonaro in De Santis

Na otvoritvi Generalne skupščine Združenih narodov, ki je sledila v torek, je prvi spregovoril brazilski predsednik Jair Bolsonaro, ki je zbranim razložil svoj koncept človekovih pravic, ki temelji na "obrambi družine, zaščiti življenja od rojstva, samoobrambi in zavračanju teorije spola".

Dobrih 1500 kilometrov južneje, v Tallahasseeju, glavnem mestu Floride, je guverner Ron De Santis zaposlen s svojimi predsedniškimi ambicijami za volitve 2024. Svojega vzornika Donalda Trumpa želi prehiteti po desni. Kar je težko, a ne nemogoče. Spomladi je na Floridi uveljavil zakon "ne reci gej", ki prepoveduje vsakršno omenjanje spolne usmeritve ali spolne identitete v nižjih razredih floridskih šol. Zakonodaja je na las podobna tisti, ki so jo pred časom uvedli na Madžarskem, pred tem pa tudi v Ruski federaciji. Upravam šolskih okrožij, ki jih pridno polni s svojimi somišljeniki, je De Santis podelil zelo široke pristojnosti glede vmešavanja v vsebino pouka in šolskih knjig, ki jih je treba očistiti vse progresivne nesnage, ne le glede omenjanja homoseksualnosti, ampak tudi glede rasne diskriminacije oz. kritične teorije rase — "toksične propagande", kot ji pravi slovenski zet Donald.

Kritična teorija rase je sicer multidisciplinarno preučevanje sistemskega rasizma oziroma načinov, kako na zakonodajo ter na politična in socialna gibanja in medije vplivajo družbeni koncepti rase in etničnosti.

Skupaj s teksaškim guvernerskim kolegom in somišljenikom Gregom Abottom se je De Santis izkazal tudi s pošiljanjem migrantov, ki so legalno čakali na procesiranje svojih prošenj za azil, na "liberalni" otok Martha's Vineyard ob obali Massachussetsa — konkretno pred domovanje ameriške podpredsednice Kamale Harris.

"Za otroke gre"

Kaj Trumpovi republikanci, od njihove večine v vrhovnem sodišču navzdol, menijo o pravici žensk, da svobodno odločajo o svojem telesu in rojstvu otrok, vemo. "Za otroke gre": to velja od spočetja do rojstva — potem pa naj se znajdejo, kot vedo in znajo. Še posebej, če se rodijo na napačnem koncu trickle-down ekonomije.

V svetovni druščini borcev za "družinske vrednote" je treba omeniti še kar nekaj politikov in političnih skupin z različnih koncev Evrope. Prav posebno mesto pa tu zavzema ruski predsednik Putin. Ta svojo politiko že dolgo gradi na sistemski homofobiji v imenu ruske kulture, duhovne čistosti in obrambe pred liberalno dekadenco zahoda. V zadnjem nagovoru ruskih državljanov, v katerem je po nizu porazov v Ukrajini utemeljeval potrebo po "delni mobilizaciji", je kot razlog navedel tudi zaščito ruskih državljanov pred grožnjo zahodnih "psevdovrednot".

Pri tem mu pridno pomaga vrh ruske pravoslavne cerkve. Patriarh Kiril je napad na Ukrajino že na začetku utemeljeval s tem, da je Rusijo (in očitno tudi njene sosede) treba zaščititi pred "vsiljevanjem" parad ponosa.

Homofobija in mizoginija

Morda bo kdo zamahnil z roko, češ, pri podobnih stališčih politikov s tako različnih koncev sveta o homoseksualnosti in enakopravnosti med spoloma gre za naključje. Kot če bi se recimo vsi zavzemali za pravico do zavijanja v desno ob rdeči luči. A ni tako. Neglede na njihove trenutne odnose in stališča enih do drugih gre za lokalne različice iste ideološke patologije. Homofobija in mizoginija, odrekanje pravice ženskam, da svobodno odločajo o svojem telesu, skupaj z nestrpnostjo do migrantov, so premeteno in načrtno uporabljeni instrumenti za razbijanje liberalne demokracije. Zahodni desni populizem, ruski nacionalistični imperializem in iranska teokracija izkoriščajo strahove, frustracije in predsodke ljudi. Z izpostavljanjem določenih družbenih skupin jeznim in razočaranim državljanom ponujajo krivce za njihove resnične in namišljene tegobe.

Predvsem pa si s podpihovanjem nestrpnosti tlakujejo pot na oblasti ali si jo utrjujejo. Homofobija in spremljajoče ideologije, ki temeljijo na nestrpnosti in sovraštvu, so škarje, s katerimi je mogoče razparati pogosto zelo šlampasto zaštrikano liberalnodemokratično jopico. Stigmatizacija, odrekanje enakopravnosti in pravice do človeškega dostojanstva neki družbeni skupini je učinkovit vzvod za miniranje solidarnosti, empatije in družbene odgovornosti do kateregakoli posameznika ali skupine v družbi. Najprej so prišli po homoseksualce …

Humanistične vrednote niso klobasa, ki bi jo lahko rezal, kot ti paše, in delil samo sebi in svojim. Družba, v kateri enakopravnost in človeško dostojanstvo nista priznana vsem, pelje v družbo, v kateri slejkoprej ne bosta veljali za nikogar. Spodkopavanje solidarnosti in empatije v družbi je tudi tisto, kar pri desnem populizmu tako privlači neoliberalce. "Naravni zakoni", ki homoseksualnost razglašajo za nenaravno, so tudi priročno opravičilo za družbo, v kateri ima večina zelo malo ali nič, peščica pa skoraj vse.

Kaj je alternativa

Še posebej cinično in zavržno pa je, da se take ideje širijo v imenu obrambe družin in otrok. Populisti branijo družino s sovraštvom do drugih in drugačnih. O pravicah otrok odločajo glede na spolno usmerjenost njihovih staršev, ne pa glede na njihove potrebe po starševski ljubezni, varstvu in zaščiti.

Rešitev seveda ni v tem, da obrambo družinskih vrednot in pravic otrok prepustimo populistom. Tej ideologiji se je treba zoperstaviti prav v imenu družine in otrok. Družine lahko zaščitimo samo s socialno, ekonomsko, stanovanjsko, zaposlovalno in izobraževalno politiko, ki bodo ljudem — neglede na njihove osebne okoliščine — ponujale možnost za dostojno življenje in svobodno odločanje o ustvarjanju družine in rojevanju otrok.

Enako lahko zaščitimo interese otrok samo tako, da ustvarimo družbene pogoje, v katerih bodo vsi otroci varni, njihove pravice pa spoštovane. Pogoje, v katerih bodo vsi otroci imeli dostop do kvalitetnega izobraževanja in vseh drugih oblik socialne in fizične varnosti in blagostanja.

Alternativa temu je ideologija, ki družine in otroke "ščiti" tako, da homoseksualce potiska v segregacijo, ženske za štedilnik, ljudi v stiski pa pušča na cedilu. Če tem idejam dovolimo, da prevladajo, se bomo kaj kmalu znašli v družbi, v kateri se bo slabo pisalo vsem. Še posebej družinam in otrokom.