Tone Partljič se vrača z zgodovinskim romanom Veter z vzhoda. Knjiga je novo pričevanje o pisateljevem rojstnem mestu Maribor. Tokrat se podaja v leto 1934, ki ga med drugim zaznamujejo prebujanje delavskega gibanja, smrt Rudolfa Maistra ter atentata na kralja Aleksandra v Marseillu in kanclerja Dollfußa na Dunaju. Roman je žlahtna mešanica fikcije in resničnosti in predstavlja kopico zgodovinskih osebnosti. V središču zgodbe so dijaki, ki se jim počasi odpira pogled na svet, ob tem pa se zapletejo v bolj ali manj usodne težave. Mimo vsega pa mirno in vztrajno teče Drava …

Ali kot pravi Partljič sam: “Z vzhoda zelo redko zapiha veter. Po prvi vojni je včasih zapihal, ko so komunisti slišali odmeve revolucije v daljni Rusiji, ko je množica dijakov iz Prlekije in Slovenskih goric delala nemir in razburjenje po gimnazijah, ko so Primorci prinesli kraško burjo, ko se je v Evropi že bliskalo od nacionalističnih napetosti, v Mariboru pa so že slišali odmeve grmenja …

Tone Partljič: Veter z vzhoda

Malo je taval po mestu. Tudi tisti Hotel Graf je šel najprej poiskat. Čisto zraven te gostilne, kjer je zdaj sedel, je stal. Četudi ni želel zapravljati denarja, je stopil v gostilno na Glavnem trgu, kjer so stali avtobusi za Celje, Ruše in Radgono, sedel za prazno mizico pri oknu in se odločal, kaj naj naroči. Je pomislil, da bi mu doma rekli, kaj se delaš gospoda, ko je nazadnje naročil šalico dunajske bele kave, in to s pravo kavo. Seveda je bil še pod vtisom srečanja z Greti, ki zdaj najbrž stoka na stranišču. Kako jo je udaril tisti išias! Jo spravlja tudi v neprijeten položaj. Nikoli doslej še ni videl sedeti ali čepeti ženske na stranišču. Gela je še na njivi ali travniku zahtevala, da se mora obrniti vstran, če jo je pritisnilo … Ona pa, nekdaj taka gospa. Ampak, kaj mi je, da mi gre to po glavi, saj ne more biti drugače kot pri moškem, saj je človek in ima tudi ženska samo človeško telo. Tudi na neroden Gretin položaj ni želel več misliti. Ampak kar ni šlo, če je pomislil na njen krzneni plašč, ja, tudi tak avstrijski klobuček je včasih imela na svetlih laseh, zato so ji pravili plavolaska, česar nikoli ni mogel razumeti. Ima svetle, skoraj zlate lase, zakaj jim pravijo plavi lasje … Zdaj pa hlačke nad koleni in tudi tisti vonj, no, saj je hitro potegnila vodo … In zdaj ima redke sive lase in oranžno kožo na lobanji. Bilo mu je žal, da jo je videl tako, kot da bi bilo njeno intimno žensko dostojanstvo degradirano … Tepec umazani, se je ujezil nase, kaj ti gre po glavi! Pil je kavo in začel misliti na pot, ki ga čaka. Deset minut pred deseto se je odpravil. Hotelu Graf na Židovski ulici se je reklo še vedno kot v stari Avstriji, le ulica se je takrat imenovala Juden Gasse. Velika stavba, ki je imela tudi veliko zamreženih oken, le vhod je bil videti, kakor da so ga dozidali; bil je nižji od stavbe v ozadju, ki je imela že obledelo belo fasado, ta nižja stavba pred vhodom pa je bila opečnata in ograjena; v sredini so bila velika lesena masivna polkrožna vrata, na vsaki strani pa stražarnica in po en stražar. Tisti, ki je stal na desni, je rekel: “Pokažite domovnico!”

Ko mu jo je izročil, je odšel v barakico in nekaj gledal, potem pa se je vrnil, mu vrnil dokument, odklenil vrata in rekel “naprej”. Torej so s tiste policije, kjer je bil včeraj, res nekaj uredili. Stopil je v vežo, kjer ni bilo nikogar, le deset cementnih obrabljenih stopnic navzgor – in vrata. Potem so se zaslišali ključi in skozi tista vrata je stopil stražar z nekim listkom in vprašal:

“Likavec Alojz?”

Ko je ta pritrdil, je stražar s stopnic skozi polodprta vrata stopil na dolg hodnik, tam pet korakov in pol na desno, spet je bilo treba odkleniti vrata v nadaljevanje hodnika; potem ko je v svežnju obešenih ključev iskal pravega, se je Lojzu zazdelo, da tod ves čas rožljajo ključi, potem je odprl stranska vrata in rekel:

“No, vstopite.”

Ko je šel skozi polodprta vrata, je videl napis Urad preiskovalnega sodnika. Vstopil je, stražar je ostal zunaj. Za pisalno mizo je sedel plešast moški. Ženska, ki je sedela za mizo s pisalnim strojem malo vstran, je rekla, naj pove svoje podatke, in spet je moral dati na mizo domovnico. Potem je moški pokazal z roko, naj sede na stol na drugi strani mize.

“Gospod Alojz Likavec, kaj bi torej vi želeli? O čem bi se radi informirali? Tako so sporočili s policije. Samo na kratko, ker nimam veliko časa.”

Čeprav je bilo videti, da sodnika, preiskovalca, detektiva ali kaj je bil, vse skup niti ne zanima preveč to, kar jih bo vprašal, oziroma kot da že sam ve, čemu je Likavec prišel.

“Jaz sem oče dijaka Josipa Likavca, ki ga imate zaprtega. Hodi v zadnji razred realke. Doma smo iz Koračic pri Tomažu pri Ormožu. Ker je še mladoleten, mi je naš nadučitelj Tomažič svetoval, naj se kot oče oglasim.”

Moški je vzel iz mape list, ki ga je imel očitno že pripravljenega, in se delal, kot da gleda vanj. Potem pa je le rekel:

»A to je tisti Josip, ki ponoči razširja in lepi letake po mestu, ki poziva, da je treba ubiti kralja in narediti iz Jugoslavije Sovjetsko zvezo?”

“Ne verjamem, gospod sodnik.”

»Seveda ne verjamete, noben oče ne verjame. Matere pa še manj. Tudi on pravi, da ne ve, kaj ga sprašujemo. Ampak zaprtih imamo več fantov in dva učitelja, tisti pa so že priznali svoje dejanje in povedali, da je bil vaš nedolžni sin zraven. Da je bil posebno zagnan. No, pa ga vi sami vprašajte!”

Pogledal je žensko, ta je vstala in stopila na hodnik in zaklicala:

“Gospod Brumen, pripeljite fanta!” In je sedla nazaj. Lojza je vrglo pokonci, kaj je mogoče, da bo videl sina?

“Kar sedite!” je rekel moški. “In tudi pogovarjati se ne smeta, samo odgovarjajta, kar bom jaz vprašal.”

Isti stražar je odprl vrata. Skozi vrata je potisnil Jožeka.

“Ata!”

“Jožek?”

»Sedita, no, in tišina! Odgovarjajte, ko bom jaz kaj vprašal!”

Sin se mu je zdel bled, bolj droben, izmučen, prestrašen. Nobene jeze ni bilo več v očetu, nobenega suma, samo usmiljenje.

“Zakaj si v priporu, Josip Likavec?”

“Ne vem.”

“A še zmeraj ne veš, čeravno smo te stokrat vprašali? Tu si zaradi suma, da si se družil z mladino, ki je pod vplivom komunističnih idej in organizacij. Ki se je ilegalno sestajala v Magdalenskem parku in na Piramidi. Posedovala in brala prepovedano marksistično literaturo. In ki je po levem bregu Maribora raztrosila in lepila letake, ki pozivajo k smrti kralja Aleksandra in spremembi sistema. Pregrešili ste se po mnogih členih kazenskega zakonika, najbolj pa po zakonu o zaščiti države. Dragi gospod očka, ki mislite, da je vaš sin nedolžen, vprašajte ga še vi, ali je bil zraven. Me res zanima, ali bo tudi očetu lagal.”

“Jožek?”

“Nisem, ata. Enkrat ali dvakrat sem šel s prijateljem zvečer v Magdalenski park, tam je bilo še več drugih fantov, govorili so vse mogoče … Ker se mi je zdelo, da preveč govorijo o politiki, nisem šel več med njih … Pri teh letakih pa sploh nisem bil zraven in ne vem nič.”

Lojz je seveda verjel sinu.

Moški za mizo pa je malo nejevoljno, malo pa naveličano odprl mapo, vzel ven nekaj listov in pomahal z njimi.

“Čudno, da drugi priporniki izjavljajo drugače. Da si delil tiste letake, risal srp in kladivo na zidove …”

“Lažejo. Ne vem, zakaj!”

Sodni uradnik je pogledal žensko za pisalnim strojem, precej močno rejeno, da se je videlo, da sta ji službeno krilo in bluza precej napeti in pretesni, ki pa je prav urno vstala in spet se je slišalo s hodnika:

“Brumen, še Barbiča!”

Jožek se je vznemiril. Saj je včasih skozi linico na vratih, ki je gledala na hodnik in kjer so mu dostavljali hrano, mimogrede videl Pepija, tudi kak pogled sta izmenjala na hodniku, ko sta zjutraj nesla izpraznit kiblo, a kaj več ne. Ni pa mogel verjeti, da bi Pepi kaj izdal. On že ne. Odprla se je spet polovica vrat in v pisarno so porinili Pepija. Bil je bolj zdelan kot Jožek, človek je upravičeno pomislil, da so ga morda tepli, toda ni izgledal ponižno in potrto, prej kar malo uporniško. Moški je vzel njegovo izjavo iz mape in prebral:

“Potem sem dal sveženj letakov še prijatelju Jožeku Likavcu, s katerim sem se srečeval že prej, skupaj sva bila na nekaj sestankih v Magdalenskem parku, ne vem, kaj je naredil z letaki, gotovo pa jih je delil med Kopališko ulico, Aleksandrovo cesto in okoli Narodnega doma, kot smo se zmenili!”

“Pepi, saj veš, da ni res!”

“Likavec, tišina, pogovarjaš se samo z mano! No, Josip Barbič, kaj praviš ti na to. In kaj gospod oče, ki trdi, da je sin nedolžen. In ti, Barbič, kaj si izjavil?”

So bili nekaj časa tiho. Potem pa se je oglasil Pepi:

“Jaz izjavljam, da je vse to, kar tam piše kot moje priznanje, laž!”

“Kaj, ti zdaj zajebavaš sresko sodišče? Državno sodno institucijo? In mene? Saj si podpisal izjavo. Preden si jo podpisal, smo rekli, da jo še enkrat preberi. Tu v tej sobi, pred mano si podpisal!”

“Gospod sodnik, vaši zasliševalci so me tepli. Najbolj je bolelo, ko so me tepli po podplatih! In sem moral nekaj reči, da so prenehali.”

“Molči, baraba!”

“In sem spregovoril, da me ne bi čisto stolkli. In se zlagal. Ko smo se odločili za akcijo, smo rekli, da bomo priznali samo to, kar ni res, da ne bi škodili drugim. Ali pa si bomo določene ljudi izmislili. Jaz sem dobro vedel, da je Likavec malo prestrašen psiček iz Prlekije, ki od strahu cvili in si ne bo nikoli upal trositi letakov, pa sem namočil njega, ker sem vedel, da mu nobeden ne bo mogel kaj dokazati. Sigurno ni nihče drug izjavil, da je vzel Jožek letake. Samo jaz sem bil z njim, ki sigurno vem, da jih ni vzel. To sem rekel zato, da bi vi iskali v napačni smeri! Res je bil dvakrat na nekih srečanjih sošolcev, pa se je tudi tam podelal in ga ni bilo več, to je vsa resnica … Zdaj pa me tepite naprej!”

Moški je vstal in zakričal:

“Ven, izgini, baraba! Mi bomo že še govorili. Ti, Likavec, pa sedi. Pepi, izgini že! Boš pa še poslušal, kako stokajo podplati!”

Vstopil je stražar Brumen in ga surovo potegnil iz sobe, Pepi pa je med vrati zaklical:

“Jožek, ne bodi jezen!”

Moški je bil dolgo tiho in seveda tudi vsi drugi. Čez čas je rekel:

“Odpeljite Likavca v celico. Vas, gospod Lojze, bomo obvestili, kako se bo proces razvijal naprej. Če bomo zbrali bolj zanesljive dokaze in če bo fant priznal, se bo znašel na procesu in boste dobili vabilo. Zgodi pa se, da proti komu postopek ustavimo. O vsem vas bomo obvestili … Zdaj pa pojdita, da ne vidim nobenega več!”

Lojze je čakal, da je sin odšel skozi vrata, tam se je fant še obrnil in sta se še srečala z očmi, ženska pa je potem odpeljala očeta na hodnik, ga predala stražarju, ki ga je prej klicala Brumen, in znašel se je spet na cesti … Kot da bi bil pijan, je šel iskat proti kolo­dvoru in gostilni Guzelj voznika iz Savcev Fedorja, da ga odpelje proti Ormožu. Fedor je dvakrat na teden vozil krompir in sadje na mariborsko tržnico. Ko se je tajnica vrnila s hodnika, je preiskovalni sodnik stal pri oknu, potem, ko je slišal, da je spet v pisarni, se je obrnil in opazila je, da je znerviran:

“Herta, pa pička mu materina, ali sem zato študiral v Ljubljani in ali zato zdaj delam doktorat iz kazenskega prava v Gradcu? Da zaslišujem predrzno mladino v nekem Kindergarten-procesu. Te naše balkanske zakone, celo jugoslovansko pravo bi bilo treba prečesat; nikjer v razvitih državah ne pretepajo šolskih otrok po podplatih, ne raziskujejo vročih mladih glav; namesto tega bi morali stopili na prste beo­grajski čaršiji, korupciji, zločinom, nacionalnim izpadom, hitlerijancem … Porka madona, kako pravo je to, da se zajebavam z nekim Likavcem iz Koračic pri Ormožu in njegovim prestrašenim in posranim sinom, ki si ne bi upal narediti niti prekrška, kaj šele zločina proti kralju …