Odločil sem se, da vendarle post festum napišem par stvari v zvezi z mojo kandidaturo — in neizvolitvijo — v Programski svet RTV Slovenija.
Kandidaturo je vložil moj delodajalec, ki se ukvarja s »spodbujanjem komunikacije«, jaz sem s kandidaturo samo soglašal.
Mladino je grabila panika, še preden je bila moja kandidatura vložena. S svojo namero sem bežno seznanil Bojana Požarja, on pa je na Twitterju razširil novico. Anarhična in s feminizmom podžgana Mladina se je zakadila vame, ker se me boji kot hudič križa.
V mojih Butalah — namreč Trbovljah — bi rekli, da sem na torkovem glasovanju Mandatno-volilne komisije DZ odpadel kot knof od gat. Kot sem sam pričakoval, sem dobil okroglih 0 glasov — z besedo: nič.

Ne levi ne desni ne sredinski

Ne gre za to, da me ne marajo ne levi ne desni: levi zaradi antifeminizma, desni pa zaradi mojega pro-NOB pogleda na zgodovino. Bolj gre za to, da glasovalni stroj poslanskih ovac pri dvigovanju rok deluje utečeno in kot namazano po ustaljenem protokolu.
No, preveč utečeno pa spet ne deluje. Razpis bodo verjetno morali ponoviti, ker je MVK izglasovala samo sedem od predvidenih osmih članov. Koalicijski kiks in glupost na kvadrat! Kakorkoli že, kot knof pač ne pašem na gate. Tako pač je. In sploh nisem razočaran.

Gonilo kroničnega sovraštva

Pristranskost in neobjektivnost RTV Slovenija me resnično moti. Pa ne zato, ker bi sam imel drugačne svetovnonazorske poglede. Moti me zato, ker se po krivici zanemarja drugačne, namreč desne, konservativne poglede na družbene, politične, ideološke teme. Povsem po nepotrebnem vzdržujejo nekakšno bratomorno vojno. Nacionalka je gonilo kroničnega sovraštva med levimi in desnimi. In ravno temu konfliktu sem s kandidaturo hotel narediti konec.
Moje družbeno poslanstvo je (trenutno) sicer čisto drugo — povezano je s psihoanalizo in kritiko psihiatrije, o čemer pišem knjigo.
Se mi pa le zdi, da sem svojo moralno dolžnost s kandidaturo (tudi tokrat) opravil. Za tisto manjkajoče svetniško mesto ne bom še enkrat kandidiral. Na kandidaturo sem pristal in soglašal, ker sem menil, da je to moja moralna dolžnost in da ne smem zamižati.

Kot Kocbek

Med 62 kandidati bi lahko našli osem primernih. Delo in Večer sta me zaznala celo kot favorita, ampak sta se uštela. Realno gledano bi moral postati član Programskega sveta, ker zaznam ideologijo tudi takrat, ko je drugi ne. In kako je ne bi, ko pa sem ideologijo študiral na dveh od treh podiplomskih študijev. Tudi magistriral sem iz ideologije. V svoji prvi knjigi Ideološke paradigme v športu: Ko poseže vmes država (1999) sem izpostavil Althusserjevo misel, da je ideologija za človeka kot voda za ribo. Človek, ujet v ideologijo, je ne opazi, tako kot riba ne opazi vode.

Tak pač sem

Ni mi žal, da so desničarji v zablodi. Desnica pač nima dostojnega ideologa. Bolj me skrbi za levičarje. Njim bi rad pomagal. Pa si ne pustijo. No, da ne bo pomote: moškim levičarjem bi se dalo marsikaj dopovedati, samo feministke si ne pustijo čisto nič. To, da sta spola različna, sicer že ptički čivkajo na veji. Profeministične levičarke pa bi še vedno rade scale proti vetru. In to stoje.
Da bi bila ironija še večja, naj povem, da je v Programski svet (spet) prišel SDS Slavko Kmetič, ki je tudi iz Trbovelj. Klicali smo ga Mašinfirer, ker je bil kot ključavničar zaposlen na Slovenskih železnicah. Pa tudi zato, ker gre za omejenca, ki ves čas goni svoje in sili v isto smer. Kot strojevodja, ki ne more obrniti vlaka.
Pred skoraj dvajsetimi leti je bil predsednik Sveta zavoda, v katerem sem bil jaz direktor. Kakih 200 besed zna doživeto uporabljati in obračati.
Ah, ne da se mi … SDS pač rabi hlapce.