Na poti s Perotom Lovšinom je biografija in roman ceste v enem. Avtor Dušan Čater spremlja Lovšina od pomladi do pomladi na koncertih, predavanju, snemanju novega albuma in po zabavah po vsej Sloveniji. V živem, neposrednem slogu popisuje svoje druženje s frontmanom legendarnih Pankrtov in glasbenikom z uspešno, več kot tridesetletno samostojno kariero. Skozi pogovore in pričevanja Perotovih življenjskih sopotnikov dobimo vpogled v njegov odnos do sveta, značilno drznost in kritičnost, popelje pa nas tudi nazaj v odraščanje v “kodeljevskem šesterokotniku” — med zaporom, športnim parkom, vojašnico, norišnico, porodnišnico in mrtvašnico. Pero Lovšin se spominja svojih glasbenih začetkov, ljubezni, potovanj, vzame nas s seboj v čas, ko je nastal prvi punk bend pri nas — ko je dolgcajt še obstajal. Knjiga je izšla pri Beletrini.

Dušan Čater (1968) je pisatelj, prevajalec, scenarist in urednik, ki je študiral novinarstvo in sociologijo. Delal je kot urednik pri založbi Karantanija in pisal kolumne za nekatere časopise in revije. Od leta 1995 deluje kot svobodni pisatelj in je avtor več romanov.

Dušan Čater: Na poti s Perotom Lovšinom • 1. poglavje: Tako lepa

Zame si senca bora, ki me čaka kraj morja./Zame si vonj poletja, ki me objame sred gora./Zame si obljuba sreče, ko najdem most želja./Zame si zaliv rešitve, ko nevihta bo prišla.

“Avstrijski psihoanalitik Sigmund Freud je enkrat rekel: O dveh stvareh ne smeš nikoli govoriti. O svojih uspehih in o svojih načrtih,” reče Pero.

“A jebiga. O čem bova pa potem govorila?”

“O ljubeznih.”

“A to lahko?”

“Lahko, če niso bile uspešne.”

“Super. Pol pa dejva.”

Peljeva se po ravni avtocesti čez Slavonijo. Po cesti, ki se je nekoč imenovala Cesta bratstva in enotnosti. Zgradili so jo leta 1958 brigadirji ob pomoči JLA in je bila prva avtocesta v državi, v kateri sva se oba rodila, a je danes ni več. Države, seveda, ne ceste. Cesta je tu. Pred nama, pod nama in za nama. Na desni strani se za ravnino, posejano z redkimi topoli, dviguje planina Kozara, nam, rojenim v Jugi, še kako znana. Na levi strani ni nič … Sama brezkončna ravan, s kakim cerkvenim turnom, ki štrli v nebo, za nama so prevoženi kilometri, pred nama pa zelene pločevinaste table nakazujejo, da se bližava Slavonskemu Brodu in da bova morala kmalu zaviti proti Osijeku. Tam je najin cilj.

“Svetopisemsko ime in eno samo svetobolje,” reče Pero.

Odvrnem pogled od Kozare in se vprašujoče zagledam vanj.

“Govorim o njej … Evi. Moji prvi ljubezni!”

Začelo se je nekega vročega junijskega zgodnjega popoldneva, nekaj dni po koncu osnovne šole, ko so imeli štirinajstletniki pred sabo dobra dva meseca počitnic, preden zakorakajo v novo, gimnazijsko obdobje, kjer se bodo kalili novi, mladi pripadniki Zveze socialistične mladine Slovenije. Pero je ležal na postelji, kupljeni v salonu pohištva Lesnina, ki je stala pod oknom njegove sobe v drugem nadstropju dvoj­čka na Kosovelovi ulici na Kodeljevem. Dolgočasil se je. Sezona smučanja, ki ga je vestno treniral, se še ni začela in treningi so bili bolj kondicijske narave. Državna liga v fuzbalu se je končala in štadion za Bežigradom je sameval. Nogometaši Olimpije so bili prav tako na čakanju kot on. In zunaj se je oblačilo. Nebo se je počasi temnilo, pa ne zaradi konca dneva. Takrat so bili dnevi dolgi, skoraj predolgi. Kot bi vse obstalo na mestu, je imel občutek. Kot da se nič ne premakne naprej. Kot da vsi nekaj čakajo. Razen oblakov. Dva tedna junijskega sonca, ki je povsem osušilo zemljo in na ceste nametalo prah, sta bila preveč. Takrat je Pero prvič pomislil, da bi bilo treba kaj zminirat … Pa ne ravno z bombami ali cvetjem, ampak nekako … Drugače bi bilo treba pristopiti k stvari. V tistih časih še ni vedel, kako, je pa to naredil čez nekaj kratkih let. Za zdaj je ležal na svoji v Lesnini kupljeni postelji, poslušal glasbo z radia in čakal. 

Na dolgih valovih se je tiste čase dalo ujeti Radio Luxembourg, ki je skoraj ilegalno predvajala rock glasbo, v naših logih malone prepovedano. Za tisti dan so napovedali, da bodo točno ob dveh popoldan na valovih radia Luxem­bourg premierno predstavili skladbo angleških huliganov, ki so delovali pod od neke blues pesmi ukradenim imenom: The Rolling Stones. Honky Tonk Women so poimenovali svoj novi izdelek. Ko so oblaki povsem zasenčili sonce nad Kodeljevim in ko se je Perotova sestra Mojca vrnila z rokometnega treninga, so se zaslišali bobnarski udarci Charlieja Wattsa, kmalu se mu je pridružila inovativno uglašena petstrunska kitara Kei­tha Richardsa: … tam, taram tam, tam, taram tam … Potem se je zaslišal še angleško-južnjaški blue­serski glas Micka Jaggerja, ki je pel o čarobni temnopolti ženski s skodranimi črnimi lasmi z junk odrov. Bilo je res magično. Dolgcajt je čudežno izginil.

“Give me, give me, give me a Honky Tonk girl …” je pel Mick in Pero si je želel isto.

Spoznal je, da je v življenju še nekaj več kot čakanje na gimnazijo, na novo sezono smučanja, na Olimpijo na razriti zelenici bežigrajskega štadiona in na sestro, da se vrne z rokometa. Oblakom navkljub se je namenil na kopališče Kodeljevo, da pove prijateljem, kaj je ravnokar ujel na radiu Luxembourg.

Ko je v kopalkah in z brisačo prek ramena preplezal slaba dva metra visoko ograjo, ki je ločevala njihovo hišo od Šport­nega parka Kodeljevo, znotraj katerega je stalo kopališče, je nenadoma obstal. Doživel je uresničitev Mickovih želja. Eksotična mladenka je stala ob robu bazena … Čarobna! Imela je kopalke, kakršnih mulci s Kodeljevega še niso videli, pa čeprav so vsak dan viseli tam. In tisto, najbolj prikupno: preden je skočila v vodo, se je prijela za nos.

“Kdo sploh to počne?” se je spraševal Pero. “Ta ni naša, majke mi!”

Ni bil edini, ki jo je opazil. Gledali so jo tudi vsi njegovi prijatelji. Pa ne samo zaradi kopalk in ker si je zatisnila nos. Predvsem zato, ker je bila nova na lokalnem kopališču.

Eva seveda ni bila stara črnka z ameriškega junk odra; bila je nekaj povsem drugega. Mlada Skandinavka z dolgimi, ravnimi svetlimi lasmi, ki so se ji prilepili na hrbet, ko je še vedno držeč se za nos priplavala na površje. Ampak ne bodimo malenkostni … Bila je čarobna honky tonk punca. Iz Danske. Za mulca, ki je v svoji sobi v drugem nadstropju hiše na Kosovelovi ulici na Kodeljevem, na postelji, kupljeni v salonu pohištva Lesnina, lovil dolge valove radia Luxembourg in cel dan čakal na premierni štiklc Rollingov, nekaj novega.

“A sta postala par?” me zanima.

Zavijeva na izvoz proti Osijeku. Morda zaradi tega ne odgovori takoj. V Osijeku ima na tamkajšnji filozofski ­fakulteti predavanje na temo “Glasba upora in svobode” in tja sva namenjena.

“Ne, nisva,” reče. “Takrat je bilo vse bolj svobodno …”

“Je vedela, da si zaljubljen vanjo?”

Pokima. In skomigne.

“Mislim, da ja. Nisem pa povsem prepričan.”

Eva je bila Danka slovenskih korenin. Hči zdravnikov s Kodeljevega, ki sta v iskanju lepše prihodnosti odšla na Dansko. In kot je v navadi pri zdomcih, sta vsako poletje preživljala v domovini, v domači soseski, ki sta jo nosila v srcu in jo na hladnem severu Evrope pogrešala. Eva ni bila videti kot Slovenka. Saj konec koncev tudi ni bila. Sever Evrope sicer ni kakšna posebna eksotika, ampak za štirinajstletnega pubertetnika dovolj daleč. Vse, kar je bilo tujega, je bilo tisti čas mikavnejše. V tem se Pero ni kaj dosti razlikoval od vrstnikov. Eva je sicer govorila polomljeno slovenščino, saj so se doma trudili govoriti materni jezik, preizkušala pa sta se tudi v angleščini. Večeri, ki so jih mladi preživljali v bližnjem parku, ko so jih redarji bazena nestrpno pospremili do izhoda, so bili nepozabni. Duhovičenje, postavljanje z znanjem plezanja po drevesih in redkih otroških igralih, gledanje v zvezde in tu in tam kakšen skrivni dotik, ki so se ga spominjali še dolgo v noč. Pero je prepričan, da ni bil edini zaljubljen v Evo.

Tisto poletje je hitro minilo in Eva se je vrnila domov. Pero je trpel, ampak ne preveč. Moščanska gimnazija, na kateri je jeseni nadaljeval šolanje, mu je postregla z novimi izzivi, vseeno pa je obujal spomine na preteklo poletje. Na daljavo je bila Eva še bolj zaželena in Pero je vse zvezke popisal z njenim biblijskim imenom.

“Ja, bilo je eno samo svetobolje,” mi reče.

Prebiral je Turgenjeva in Lermontovega Junaka našega časa. Godila mu je romantika, ki je malenkost mejila na nihilizem. Pravi, da se je tako naučil potrpljenja, saj se je naslednje leto Eva spet vrnila na počitnice in nadaljevala sta tam, kjer sta prejšnje poletje končala. Spet je bilo veliko skakanja v vodo, špricanja, gledanja v zvezdnato nebo in postavljanja z dogodivščinami, ki so se pripetile, medtem ko nje ni bilo. Vmes ni bilo nobenih pisem, nobenih izpovedi ljubezni, ničesar. In čeprav so bili vsi leto starejši, tudi tistega poletja ni bilo nobenega poljubljanja. Vse je bilo strogo platonsko, kar je očitno ugajalo obema. In ko se je Eva jeseni spet poslovila od Slovenije in kopališča Kodeljevo, je Pero razmišljal o tem, da mu takšen odnos na daljavo povsem ustreza. Med šolskim letom je tekmovalno smučal, hodil na Olimpijine tekme, tako na fuzbal kot na hokej. Na Slovanu je gledal rokometne tekme, ki jih je igrala njegova sestra. Prisoten je bil na finalu svetovnega prvenstva v košarki v Tivoliju, kjer je reprezentanca Jugoslavije s kapetanom Daneuom osvojila prvo mesto. Bilo je nepozabno; menda so še pol ure po končani tekmi navdušeno ploskali. V svoji sobi je poslušal glasbo, oče mu je s službenih potovanj prinašal plošče, ki jih pri nas ni bilo moč dobiti, dobil je svojo prvo kitaro. Tako je kompenziral manko telesne in duhovne ljubezni.

Enkrat takrat ga je zažejalo po tujih krajih. Želel je potovati, videti drugačen svet. Stric Jože Dekleva, športni novinar in pisec, ga je leta 1970 vzel s seboj v italijanski Merano, kjer je potekalo svetovno prvenstvo v veslanju na divjih vodah. Šport je imel od nekdaj rad in povsem vseeno je bilo, v čem se je tekmovalo. Zanimivost tega izleta je, da ga je po prvenstvu stric pustil pri teti Ani v mestecu Conegliano v Furlaniji. Tam se je Pero, ne glede na to, da je Evino ime še vedno krasilo strani njegovih zvezkov, zagledal v temno lepotico. Prijatelj, s katerim se je tam družil, ga je opozoril: “Attenzione, amico! Ona je od spodaj. Če bosta kaj imela, se boš moral poročiti z njo!” S tistim “spodaj” je mislil na jug Italije, na Neapelj ali kaj podobnega, in tako je Pero poleg spoznanja, da je odprtega duha, ugotovil tudi to, da je geografija precej komplicirana reč.

Seveda se je na gimnaziji spogledoval z drugimi dekleti, če posebej sta mu bili všeč dve punci iz paralelke, a ga verjetno nista niti opazili, saj je bil precej nizke rasti, pa tudi kilaža ni presegala petdesetih kilogramov. In seveda se je potem, ko je imel svoj bend, marsikaj spremenilo, ampak do tja še pridemo. Najprej se odpravimo z njim na potovanje po Evropi.