Kar trenutno doživljamo v Sloveniji, je interregnum. Kot vemo iz zgodovine, je interregnum medvladje oz. brezvladje, ki nastopi po smrti prejšnjega vladarja — ali papeža — in traja do ustoličenja ali izvolitve novega. Za interregnum ni bila značilna le odsotnost vrhovnega poglavarja, ampak tudi to, da zakoni, ki so prej in potem sicer veljali, takrat niso veljali. Interregnum je bil torej ne samo brezvladje, ampak tudi brezzakonje. 

Beseda se danes uporablja v prenesenem pomenu za marsikaj. Obdobje med dvema vladama ni dobesedno interregnum že zato, ker v sodobnih zahodnih demokracijah zakoni veljajo tudi v obdobju med dvema vladama.

Toda to, kar se trenutno dogaja v Sloveniji, tega ne potrjuje. Kar spremljamo, je pravi, pravcati interregnum. Torej obdobje, v katerem ne samo da ne obstaja vrhovna politična instanca — torej vlada —, ampak v katerem siceršnji zakoni ne veljajo.

Vseobče sprenevedanje

To dejstvo potrjuje več dogodkov oz. procesov. Prvi tak primer je vseobče sprenevedanje glede tega, kaj kdo počne. Kaj se dogaja. Kdo s kom kaj počne. Itd. Spremljamo serijo laži, ki očitno kažejo, da so tisti, ki se jih poslužujejo, prepričani, da ni več nobene obligacije govoriti resnico ali vsaj podajati informacije, ki niso očitne in vsem jasne laži.

Tako nam desnica že od izida volitev laže, da z Janšem ne pripravljajo nove vlade. Da niso potekali in ne potekajo pogovori in dogovori o vladi pod Janševim vodstvom. Da nikoli ni obstajal dogovor o tem, kakšno vlogo v tej igri vzpostavljanja desne vlade igrajo Demokrati Anžeta Logarja. Da nikoli ni obstajal dogovor o tem, kakšno vlogo pri oblikovanju nove desne vlade igra Resni.ca. In Stevanović. Janša je tudi brez zadržkov lagal, da se ni srečal s predstavniki Black Cubea. In nato čez nekaj dni povedal, da se je z njimi srečal. In da so govorili o položaju na Bližnjem Vzhodu. Da ne naštevam vsem znanih primerov še naprej.

Vsak lahko laže

Povsem odkrito javno laganje je dokaz, da smo v obdobju interregnuma. Priča smo laganju pred vsemi. Pred kamerami. Novinarjem. Javnosti. Slovencem in Slovenkam. In to se nikomur ne zdi sporno. Kot se tudi nikomur, ki ga dobijo na laži, sploh ne zdi več potrebno, da bi laž kakorkoli pojasnil. Javno laganje je postalo obča praksa. In nikomur od tistih, ki javno lažejo, se ne zdi, da bi za njo morali odgovarjati. 

A tako se ne zdi samo tistim, ki javno lažejo vsem na očeh. In ki jih to očitno zabava. Vsaj tako zaskrbljujoče je, da se tudi tistim, ki te laži poslušajo, ne zdi več sporno, da so (smo) žrtve vsesplošnega javnega laganja. Kakor da bi med tistimi, ki lažejo, in tistimi, ki jim lažejo, obstajal tih, neizrečen dogovor. Dogovor, da lahko vsak laže. Če presodi, da mu to koristi. Če se za to odloči. Če se mu zahoče lagati. Ali če ga to pač zabava.

Pri vsaj dveh akterjih trenutnega slovenskega interregnuma lahko vidimo, da ju ne samo laganje, ampak vsesplošne kršitve običajno veljavnih pravil javnega obnašanja, ne samo zabavajo, ampak da v njih odkrito in javno uživata. Pri Janši smo takega vedenja že vajeni, zdaj pa se to kaže tudi v Stevanovićevem vedenju. Pobalinsko obnašanje in izigravanje občeveljavnih pravil vedenja je postalo nacionalni politični šport. To politike zabava. Če ne celo razveseljuje. Še posebej zato, ker žrtve svojega vedenja vedno znova najdejo nepripravljene. In jih lahko javno ponižajo. Zasmehujejo. Se iz njih delajo norca. Itd.

Relativizacija

Drugi dokaz, da imamo v Sloveniji opraviti z interregnumom, pa je relativizacija akterjev kaznivih dejanj. Čeprav je javno znano, da so v takšnih dejanjih sodelovali in bili zaradi tega celo obsojeni, jim je javno dovoljeno delovati v politiki. Enako kot državljanom, ki nikoli in nikdar niso kršili zakona. In ki niso bili nikoli in nikdar obsojeni.

Če spet omenim Stevanovića. Ta je v zvezi s svojimi kršitvami javno povedal, da se sploh ne spomni več, za kaj je šlo. In kakšne so bile reakcije? Nikomur se ni zdelo potrebno, da bi (ga) javno spomnil, za kaj je šlo. Da bi javno problematiziral ta delovanja. Da bi postavil vprašanje, ali je človek, ki je kaj takega počel, lahko predsednik Državnega zbora. Ali predsednik vlade. Ali njen mandatar.

Kot je povedal Marcel Štefančič v eni svojih preteklih oddaj: Državni zbor je v prejšnjem mandatu vodila sodnica. Zdaj pa ga vodi obsojeni.

Prav tako se nikomur ne zdi sporno, da lahko Janša z vso svojo prtljago (prekupčevanje z orožjem v jugoslovanskih vojnah, Patria, Trenta itd.) deluje kot sestavljalec in najverjetnejši vodja nove vlade. Da so zoper nekoga odprti pravni postopki, povezani z morebitnimi kaznivimi dejanji, v Sloveniji danes ni več nezdružljivo z najpomembnejšimi političnimi funkcijami. Kar jasno dokazuje, kje je danes Slovenija glede vladavine prava. Pravne kulture. Politične kulture. In še bi lahko naštevali.

Smisel za humor

In to se dogaja ljub temu, da je na položaju predsednice republike pravnica. In da je pravnica tudi prejšnja predsednica Državnega zbora. Tej lahko štejemo v plus, da je v zgoraj omenjeni oddaji povedala, da dejstvo, da se po določenem času določena kazniva dejanja izbrišejo iz osebne kartoteke, ne spremeni dejstva, da so bila ta dejanja storjena. Ali če povemo bolj konkretno: ta dejanja je Stevanović storil. In — česar bivša predsednica DZ ni povedala — da je Stevanović še vedno isti človek kot takrat, ko je ta dejanja storil. Česar niti ne zanika. Stevanović je po svojih besedah “lump, ki prinaša srečo.”

In čeprav lahko koga njegov smisel za humor zabava, je zaskrbljujoče, s kakšno lahkoto smo kot družba sprejeli dejstvo, na katerega se njegov smisel za humor nanaša. Da je namreč kršenje in izigravanje zakonov in zakonitosti nekaj normalnega, do česar je treba zavzeti igrivo humoren odnos. Zaskrbljujoče pa je tudi zato, ker ne moremo pričakovati, da bodo posamezniki, ki so v preteklosti kršili in izigravali zakone, to nehali početi, ko bodo zasedli najpomembnejše politične položaje v državi.

Zgodovina dokazuje, da je res ravno obratno. Večjo moč ko ima posameznik, bolj samoumevno, nesramno, brez zadržkov, izzivalno, javno izigrava zakone. Kar se nam danes dogaja pred očmi, napoveduje prihodnost, ki nas mora skrbeti. In ki se je moramo bati. 

Nova normala

Da to, kar počne Stevanović, ni v redu, je obelodanila celo vidna članica Resni.ce Sabina Senčar. Stevanovića je javno opomnila, da je obljubil, da ne bo prodal glasu za položaj, ampak za vsebino. Mediji so njeno izjavo navdušeno citirali. Ob tem pa je bilo spregledano, da se prodajanje glasu kot takšno niti Senčarjevi niti Resni.ci ne zdi problematično. Kar pove več kot dovolj.

Toda to je šele začetek. Stevanović in Resni.ca bosta igro neresnice igrala naprej. Tako kot tudi drugi člani desne vlade. Obstaja nevarnost, da se bo slovenski interregnum nekoliko raztegnil. Da ne bo trajal samo v času brezvladja. Ampak da bo postal novo normalno stanje tudi potem, ko bo vlada že sestavljena. V resnici se to že dogaja. Danes. Pred našimi očmi. Čeprav se vsi delamo, kot da ničesar ne vidimo in ne razumemo.