Ko je francoski predsednik Emmanuel Macron iz kriznega štaba v Bordeauxu nagovoril Francijo in nato obiskal območja, ki jih je požirala ena največjih ognjenih katastrof v sodobni zgodovini države, je poskušal storiti tisto, kar se od predsednika republike pričakuje v trenutkih nacionalne nesreče: pokazati, da je država tu in da deluje. Da je sposobna neglede na razsežnosti ognjene apokalipse zaščititi ljudi in premoženje. Pozval je k enotnosti, da bi “zmagali v tej bitki”.

To poletje je v Franciji najhujša požarna sezona po drugi svetovni vojni. Pa ne samo v Franciji, gori na vseh koncih Evrope. Požari so znanilec že dolgo porajajočega se pekla podnebnih sprememb, ki brez milosti udarjajo z vso silo. Zvonovi, ki bijejo po toči, so vsepovsod. Brez prestanka. Mi, sodobniki, odrasli v neoliberalni brezbrižnosti in sebičnosti, pa ostajamo gluhi. Se delamo gluhe še naprej.

Pogorišča in politika

Toda politična bitka se ni dogajala na pogoriščih. Odvijala se je v interpretaciji požarov. In Marine Le Pen je tam bila hitrejša in udarnejša. Še vedno glavna protagonistka populistične skrajne desnice je v isti katastrofi videla nekaj povsem drugega: dokaz, da država ni sposobna zaščiti in ukrepati. Da so institucije države nesposobne. Še več! Da Francija — nekoč evropska velesila in z Nemčijo gonilna sila EU — razpada.

V tem je bistvo sodobnega populizma. To ni več tisti populizem, kakršnega smo poznali pred desetletjem. Takrat je skrajna desnica zanikala probleme — od podnebnih sprememb do evropske integracije. Danes pa je politično precej bolj sofisticirana. Izpilila je svojo strategijo političnega delovanja. Ne zanika več nujno vzrokov, ampak jih preprosto preskoči, preusmeri pozornost na posledice in jih spremeni v obtožnico proti oblasti. Eliti, ki da se sonči v slonokoščenem stolpu, ne oziraje se na plebs.

V času instantnosti družbenih omrežij in fake newsa je to izjemno učinkovita politična tehnika. Če gori gozd, ne razpravljamo več o desetletjih neobstoja ustrezne podnebne politike, ampak o vprašanju, zakaj država ni zaščitila hiš in ljudi. Če so poplave, ni pomembno, koliko opozoril so izdali klimatologi. Pomembno je, zakaj ni bilo dovolj protipoplavnih ukrepov. Če vročina ubija, rešitev niso dolgoročne politike zmanjševanja izpustov, ampak populisti govorijo o nujnosti klimatskih naprav v vsakem stanovanju. V političnem diskurzu ni več vzrokov. Ostaja samo še občutek ogroženosti. In ta občutek, začinjen s strahom ter usmerjanjem ogorčenja in jeze, je gorivo populizma.

Protislovja argumentacije

Zato je francoski primer tako pomemben za celotno Evropo. Nacionalni zbor, ki ga je od svojega očeta Jeana-Marie podedovala Marine Le Pen, zdaj pa je formalno na njegovem čelu njen politični posinovljenec Jordan Bardella, je dolga leta glasoval proti številnim evropskim okoljskim politikam, svaril pred zelenim “fanatizmom” in birokracijo Bruslja. Danes pa ista stranka vlado obtožuje, da državljanov ni dovolj zaščitila pred posledicami podnebnih sprememb. Protislovja argumentacije? Vsekakor. A populizem nikoli ni gradil na doslednosti. Njegova valuta ni logična koherentnost, ampak čustvena prepričljivost.

Volivci danes namreč redko glasujejo za najbolj konsistentno razlago sveta. Glasujejo za razlago, ki najbolje pojasnuje njihove občutke. Če imajo občutek, da država izgublja nadzor, potem je vsaka nova nesreča samo še ena potrditev tega občutka. Statistika, proračuni, strokovne razlage in dolgoročne strategije izgubljajo svojo argumentacijsko vrednost. Čustva so prepričljivejša od dejstev. Metafore populizma so preproste: požar, migrant, kriminal, birokracija, elita. Iz posameznih dogodkov sestavlja veliko zgodbo o propadu države. Vsaka kriza je dokaz, da sistem ne deluje več. Vsak neuspeh oblasti je kazalnik, da je demokracija odpovedala.

In v tem je najnevarnejša razsežnost sodobnega populizma. Njegov cilj ni samo zmaga na naslednjih volitvah. Njegov cilj je spodkopati zaupanje v idejo demokratične države. Če ljudje izgubijo zaupanje, da institucije še lahko rešujejo probleme, potem je vseeno, kdo jih vodi. Ostane samo še iskanje nekoga, ki bo “naredil red”. To je avtocesta v avtokracijo.

Prevladujoči politični jezik

Ta logika ni omejena samo na Francijo. Z neverjetno hitrostjo postaja prevladujoči politični jezik skoraj povsod na Zahodu. Tudi v Sloveniji že dolgo poslušamo, da je vsaka administrativna napaka dokaz popolnega zloma države, vsaka naravna nesreča dokaz nesposobnosti oblasti, vsak varnostni incident potrditev, da institucije ne delujejo več. Neglede na to, kdo vlada, je zgodba vedno enaka: država razpada, propada!

Demokracija ni nikoli obljubljala popolnosti. Obljubljala je nekaj veliko bolj skromnega in obenem veliko zahtevnejšega: da institucije, regulacija, pravila, odgovornost — in politična menjava oblasti — lahko popravljajo napake. Populizem ponuja nekaj drugega: da institucij ni vredno popravljati, da jih je treba zamenjati ali zaobiti, morda celo zlomiti. Kritika oblasti je bistvo demokracije. Toda obstaja razlika med kritiko, ki želi državo izboljšati, in retoriko, ki od države živi samo tako dolgo, dokler jo lahko razglaša za propadlo.

Francoski požari bodo ugasnili. Gozdovi bodo nekoč spet ozeleneli. Veliko težje pa je obnoviti nekaj drugega: zaupanje v demokracijo, v sistem in vladavino prava. Če so vsaka poplava, vsak požar, vsaka epidemija in vsaka kriza politični rekviziti v zgodbi o neizogibnem propadu demokracije, ne izgubljamo samo sposobnosti skupnega ukrepanja. Takrat ne gorijo več samo gozdovi. Takrat začne goreti sama predstava o demokratični skupnosti.