Če zapišem, da v Evropi vsak dan bolj diši po vojni, nisem zapisala nič novega. Ne vem koliko drugih je to že zapisalo. Tudi sama že nekajkrat. Zakaj torej še pisati o tem? Zato, ker se znamenja, ki kažejo na vojno, v resnici kopičijo hitro. In ker jih — kot običajno — ljudje ne vidijo ali nočejo videti. Ne razumejo ali nočejo razumeti.  

Situacija me spominja na prizore iz nemškega filma Nirgendwo im Afrika (Nikjer v Afriki, 2001). Judovski pravnik ob nastopu nacizma edini v svoji ožji in širši družini razume, da bo v kratkem vojna, a mu nihče ne verjame. Njegovi starši trdijo, da se v Nemčiji kaj takega ne more zgoditi. Z ženo in hčerko se mu v zadnjem trenutku uspe izseliti v Kenijo, kjer dela kot plantažni delavec. Žena niti v Afriki noče verjeti, kaj se v resnici dogaja. Starši in sorojenci končajo v koncentracijskem taborišču. Ko dojamejo, kaj se dogaja, je že prepozno.

Zanikanje in odvračanje pogleda

Danes mi je mlajša dama razlagala, da bralci časopisov nočejo brati o vojni. Da gledajo proč. In me vprašala, kako razumeti ta znak. Moj odgovor je bil, da tako, kot se to dogaja pred vsako vojno. Če sta ogrožena mir in varnost, ljudje odreagirajo tako, da gledajo proč. Ta reakcija ni tako nesmiselna, kot se zdi. Povezana je z normalnim delovanjem obrambnih mehanizmov. Zanikanje je ključno. Tisto, česar nočemo videti, zanikamo. Ne razmišljamo o tem. Pozabimo. Naredimo nevidno. Praviloma vedno. Velikokrat koristi. Pogosto pa škodi. Včasih zelo škodi. Kot v Nirgendwo im Afrika. 

To odvračanje pogleda je drugi zlovešči znak, ki zadnje čase prinaša vonj po vojni. Prvi je kopičenje orožja. Zahod ga neprikrito kopiči. Konkretno ZDA in Evropa. Vedno več denarja namenjata razvoju in kupovanju orožja. Krepita vojaško industrijo. In pritiskata na države, ki v nakupe orožja po njihovem mnenju ne vlagajo dovolj. Med njimi je bila doslej tudi Slovenija.

Mir, mir, mir

Tretji zlovešči znak je govorjenje o miru. Iz zgodovine vemo, da politiki in družbene elite, ki se pripravljajo na vojno, praviloma ne govorijo o kopičenju orožja in povečanih izdatkih za oborožitev. Militarizacijo družbe olepšujejo z govorjenjem o miru. O skrbi za mir. Ja, res povečujemo količino orožja. A to delamo samo za to, da ohranimo mir. Ja, res krepimo orožarsko industrijo. A to delamo samo zato, ker želimo mir. Itd.

Med pripravami na vojno se vzpostavi značilna povezava orožja in miru. To lahko opazujemo tudi danes. Tudi danes Zahod govori, da se oborožuje za mir. Za ohranjanje in zagotavljanje miru. Isto govori Evropa. Isto govori NATO.

Skratka: vsi kopičijo orožje zato, da ohranjajo mir. Kopičenje orožja je v tej perspektivi mirovna politika. Mirovniška praksa. Vsi skupaj pa pozabljajo, da analiza zgodovinskih primerov kaže, da kopičenje orožja praviloma nima prav nobene zveze z ohranjanjem miru. In z mirovništvom. Ampak z vojno. Gre za fazo, ki je pogosto uvod v vojno. Ne v mir.

Zasmehovanje mirovništva in zastraševanje

Četrti zlovešči znak je zasmehovanje mirovništva. Ko je enačaj med oboroževanjem in mirom vzpostavljen, postane zavzemanje za mir — namreč zavzemanje za mir brez oboroževanja in brez vojne — nekaj povsem odvečnega. Nesmiselnega. Edina smiselna mirovniška praksa postane oboroževanje. Pravo mirovništvo — tisto, ki govori in dela proti vojni, proti oboroževanju, proti militarizaciji, proti krepitvi vojaške industrije — postane nekaj neresnega. Otročjega. Neodgovornega. Neodraslega. Utopičnega. In podobno. Nekakšna idealistična, nesmiselna sanjarija. Edina delujoča in edina odgovorna mirovniška politika so politiki in vojaška elita, ki zagovarjajo oboroževanje in militarizacijo. Danes smo tudi s to strategijo in prakso soočeni že na dnevni ravni.

Peti zlovešči znak, ki najavlja vojno, pa je zastraševanje. Pred vojno se ljudi praviloma in sistematično zastrašuje. Vedno in povsod. Zastrašuje se jih pred sovražniki. Ki da jih neposredno ogrožajo. Zastrašuje se jih pred Drugimi. Ki da so drugačni. Zastrašuje se jih z njihovimi zlobnimi nameni. In nepredvidljivimi praksami.

Vzrokov za to zastraševanje je več. Prvi je povezan z nakupovanjem orožja: če ljudi ne bi bilo strah vojne, bi se jim vlaganje v oboroževanje zdelo zapravljanje denarja. In da bi ljudje to pravilno razumeli, je treba v njih vzbuditi potrebo po povečani varnosti. Povečano oboroževanje je družbeno in individualno ustrezen odgovor. Ki se mu nihče več ne upira. Ljudje to sprejemajo z odobravanjem, če že ne z aplavzom. Ali vsaj z odsotnostjo odpora.

Tudi Slovenija

V zadnjih tednih in dnevih smo se lahko prepričali, da slovenska politična in vojaška elita delata vse, kar sem naštela. Kar je zaskrbljujoče. Predsednica republike kot zaprisežena zahodnofilka govori, da je NATO nekaj najboljšega, kar se nam je lahko zgodilo. Da smo v Natu in z Natom varni. Vodilni predstavniki slovenske vojske razlagajo, da je mirovništvo neodgovoren projekt. Ki ga ne moremo jemati resno. Ker da je edini resni pristop k ohranjanju miru oboroževanje. In sodelovanje z Natom.

Tudi mediji v ljudeh dnevno ustvarjajo občutek ogroženosti. Rusija nas bo napadla. Rusija planira agresijo na Evropo. Dokler ne bomo premagali Rusije, ne bomo varni. Itd. In ker je ne bomo premagali nikoli, ne bomo nikoli varni. Kar pomeni, da je povečevanje oboroževanja in militarizacija slovenske družbe edina rešitev. Naša edina možnost. Edina pot za ohranjanje stabilnega miru.

Kaj je v resnici NATO?

Pa je to res edina pot? Se ne konča vsaka vojna z mirovnimi pogajanji in z mirovno diplomacijo? Se ni bolj smiselno lotiti mirovnih pogajanj in mirovne diplomacije kar na začetku, preden vojna sploh izbruhne? Ali se ne bi bilo najbolj smiselno lotiti mirovnih pogajanj in mirovne diplomacije takoj ob začetku vojne v Ukrajini? In takoj ob začetku vojne v Gazi?  

Edini, ki je pred dnevi v oddaji Politično s Tanjo Gobec lomil nesmiselni diskurz o oboroževanju in militarizaciji družbe kot strategijah in praksah za ohranjanje miru, je bil dr. Danilo Türk. Ki je odkrito govoril o problematičnosti zahodnega oboroževanja. O tem, da to ni mirovna politika. O dvojnih standardih Zahoda do vojne v Ukrajini in do vojne v Gazi. Človek se je tako rekoč z vsem povedanim lahko le strinjal.

Z eno izjemo: Türk je namreč govoril tudi o tem, da se mora NATO vrniti k svoji temeljni nalogi ohranjanja miru. Kot da bi NATO sploh imel kdaj takšno poslanstvo. Kot da je sploh kdaj imel takšno nalogo. Je že res, da se je NATO vedno videl kot mirovniški subjekt. Vendar pa je takšna samopercepcija politična propaganda. Ki ima jasen cilj: narediti lastne vojaške funkcije in interese za ljudi sprejemljive.  

Pričakovano je, da NATO ne bo govoril o sebi kot o tem, kar v resnici je: namreč o vojaški organizaciji, katere cilj je uresničevanje zahodnih, predvsem ameriških geostrateških in drugih ciljev in interesov. Bi pa pričakovali, da bodo o tem vendarle kakšno rekli profesionalni politiki. In kritični mediji.