Pred dnevi smo bili seznanjeni z rezultati pismenosti slovenskih osnovnošolcev, ki so bili zbrani v zadnji raziskavi PIRLS [Progress in International Reading Literacy Study oz. Mednarodna raziskava napredka bralne pismenosti, ki jo izvaja IEA, International Association for the Evaluation of Educational Achievement oz. Mednarodna zveza za evalvacijo izobraževalnih dosežkov; op. ur.]. Rezultati so slabi. Bralna pismenost upada.
Ali povedano drugače: rezultati so potrdili tisto, kar opažamo v vsakdanji praksi vsi, ki se ukvarjamo z mladimi in njihovim izobraževanjem. Pismenost pada že leta. Študentje ne samo ne znajo več postavljati ločil — da o vejicah ne govorimo —, ampak ne znajo uporabljati niti velikih in malih začetnic, drugega sklona, dvojine itd.
A to bi še šlo, če bi se znali pisno izražati. Vedno več študentov ima resne probleme tudi s tem. Svojih misli ne znajo več prosto oblikovati v smiselno besedilo, ne da bi jih za rokico peljali z navodili za “vóden esej” (beri: poneumljanje).
Strojno branje/skeniranje
A to še ni vse. Vedno več študentov ima tudi probleme z razumevanjem tega, kar berejo. Berejo kot stroji. (Sama temu rečem, da ne berejo, ampak skenirajo.) Ko berejo, ne razumejo, kaj berejo. Še več! Pri tem se niti ne zavedajo, da ne razumejo tega, kar berejo.
Če gre za dolgotrajnejše branje, so tu še motnje v koncentraciji. Težave z abstraktnim mišljenjem. Težave z ustnim izražanjem. Težave s kognitivnim mapiranjem. In še bi lahko naštevala. A ne bom.
Več branja in pisanja, prostega pisanja. Vódene eseje na minimum, na maturi ukiniti. Več učenja tekstov na pamet za kognitivno mapiranje. Več narekov, da se naučijo poslušati jezik. Več javnega govorjenja, nastopanja. Prenesti poudarek z učenja slovnice na rabo jezika.
Izpostaviti želim troje.
Prvič: težave so tudi brez raziskav tipa PIRLS že leta vidne in zaznane v praksi. Drugič: gre za kompleksne težave branja in pisanja. In tretjič: sploh ne gre za izolirane težave branja in pisanja, ampak za serijo kognitivnih motenj, ki jih je pravilneje kot izolirane težave branja in pisanja treba razumeti kot posebno vrsto kognitivne dezorganizacije. Za katero je veliko vprašanje, ali jo je sploh (še) mogoče spremeniti s parcialnimi ukrepi tipa izboljševanje branja in pisanja, ki jih kot ukrep v okviru PIRLS že lahko slutimo na obzorju. Minister Felda je tudi že naznanil ukrepe, med katerimi bo menda tudi sprememba učnih načrtov.
Učni načrti
Da ne bo pomote: sama mislim, da je učne načrte — in to ne samo za slovenščino — treba nujno spremeniti. Takšni kot so, namreč bistveno in sistematično prispevajo k zgoraj opisani kognitivni dezorganizaciji mladih v Sloveniji.
In če smo že pri učnih načrtih za slovenski jezik: treba bi bilo ponovno uvesti več branja in pisanja, predvsem prostega pisanja. Na minimum bi bilo treba omejiti tako imenovane vódene eseje, ki bi jih bilo treba ukiniti tudi na maturi. Zdaj na fakultete prihajajo mladi, ki so na maturi morali dokazati, da znajo ponavljati tisto, za kar mislijo, da ocenjevalci od njih zahtevajo, ne pa samostojno razmišljati o literarnih tekstih, ki so jih prebrali.
Treba bi bilo uvesti več narekov, da bi se učenci naučili jezik poslušati in slišano tudi pravilno zapisovati. Treba bi bilo predpisati več učenja tekstov na pamet, da bi si mladi izgradili jezikovno kognitivno mapo. Rabili bi tudi več javnega govorjenja in nastopanja, s čimer bi že otroke naučili jasno, glasno in artikulirano uporabljati jezik. Itd.
Poudarek je treba z učenja slovnice prenesti na rabo jezika. Slovnico — razen napak — namreč avtomatično obvlada vsak nativni govorec kateregakoli materinega jezika. In še bi lahko naštevala.
Vedno več študentov ima tudi probleme z razumevanjem tega, kar berejo. Berejo kot stroji. (Sama temu rečem, da ne berejo, ampak skenirajo.) Ko berejo, ne razumejo, kaj berejo. Še več! Pri tem se niti ne zavedajo, da ne razumejo tega, kar berejo.
“Preveritev”
Bojim se, da napovedana “preveritev” in sprememba učnih načrtov ne bo šla v to smer. Torej v smer metod, ki bi lahko izboljšale znanje in uporabo jezika. Verjetno bo šla v še en eksperiment v duhu “digitalizacije” družbe. Oziroma “digitalnega” izobraževanja. Za katerega nihče zares ne ve, kaj to sploh je. Kam vodi. Kaj so njegovi cilji. Kaj z njim hočejo doseči. Če bo reforma šla v to smer, lahko že vnaprej napovemo, da bodo rezultati bralne pismenosti in pismenosti med slovenskimi osnovnošolci samo še padali.
Pri načrtovanju ukrepov za izboljšanje branja in pisanja je namreč tako kot pri ukrepih za izboljšanje katerihkoli učnih rezultatov. V Sloveniji jih obravnavamo parcialno. Izolirano. Ukrepe prepuščamo ožjim “strokam”. Ki se v praksi pogosto izkažejo za vse kaj drugega kot stroke. Velikokrat gre bolj za spor med domačijami in grandioznimi egi. Za vprašanje, kdo bo koga. Kdo bo zmagal. Kdo ima več formalne in neformalne moči.
Dekontekstualizacija šole
A to ni edini razlog, da ukrepi za izboljševanje učnega uspeha praviloma ne dajo pričakovanih rezultatov. Druga skupina razlogov je vezana na dekontekstualizacijo izobraževalnega sistema.
Govorim o tem, da sam izobraževalni sistem izvzamejo iz družbe, v kateri deluje. Prav tako izvzamejo iz družbe tudi rezultate izobraževalnega sistema, ki tako postanejo samo seznam želja. Ker ne razumejo realnih socialnih praks, ki v izobraževalnem sistemu kot delu družbe potekajo.
Pismenost pada že leta. Študentje ne obvladajo ločil, sklonov, dvojine, velikih začetnic. A to bi še šlo, če bi se znali pisno izražati. Vedno več jih ima probleme tudi s tem. Misli ne znajo prosto oblikovati v besedilo, ne da bi jih za rokico peljali z navodili za “vóden esej”.
Poznam veliko kolegov — profesorjev, tudi rednih — v “strokah”, v katerih običajno sprejemajo take in drugačne reforme izobraževalnega sistema. Večina od njih nima nobenega, ampak res nobenega znanja o izobraževalnem sistemu kot delu družbe. O problemih in rešitvah govorijo iz svojih mehurčkov pedagoških, didaktičnih, psiholoških in podobnih teorij, ki nimajo nobene zveze z izobraževalnim sistemom kot delom družbe. Če jih človek posluša, dobi vtis, da gre v izobraževalnem sistemu za individualne probleme, ki jih je mogoče z določenimi prijemi na individualni ravni tudi rešiti. Skratka: še ena manifestacija neoliberalne ideologije.
Družbeni podsistem
Toda pri izobraževalnem sistemu ne gre za to. Izobraževalni sistem je družbeni podsistem, ki zagotavlja reprodukcijo delovne sile in reprodukcijo pokornih, neproblematičnih državljanov. Če na upadanje pismenosti pogledamo iz tega zornega kota, postane jasno, zakaj pismenost upada. Zakaj mora upadati.
Pismenost mora upadati, ker za produkcijski proces — razen v določenih segmentih — ni več potrebna. Predvsem pa mora upadati zato, ker je verjetneje, da so pismeni državljani bolj samostojno razmišljujoči, bolj kritični, bolj nekonformistični in težavnejši državljani kot tisti nepismeni. Ali povedano drugače: izboljšanje pismenosti je družbeno nevarno početje. Za tiste, ki vladajo. Za tiste, ki eksploatirajo.
Zato se sama vsak dan zagrizeno ukvarjam z izboljševanjem pismenosti svojih študentov. Tisti, ki vladajo družbi in jo izkoriščajo, namreč rabijo nepismene državljane. Državljane, ki se igrajo s strojčki. S strojčki, ki jim — kar je problem zase, o katerem na tem mestu ne morem pisati — na specifičen način organizirajo možgane. In danes že vemo, kako se tej organizaciji reče. Reče se je virtualna demenca.