Včer mi je en rekel: “Ja, ženske niste take.” Razlagal mi je, da je bil včas escort za starejše Italijanke. Men ni šlo v račun, da se ena starudina slini po tebi in se ti gabi, ampak keš ti pa diši. On pa men, da si je nekak mogu plačat fakulteto. Ženske so pač rable družbo, ga plačevale, da je hodil z njimi naokol, in ga vozile po nove cunje v shopping. Včas je mogu tud kakšno pofukat. Ampak kako mu je to zneslo, sem rekla. Ja, nč. Zaprl je oči in mislil na kej druzga.

Bljak. Jaz to nisem nikol štekala. Da daš enmu za keš al pa da si tok obupan, da plačuješ za fake objeme. Ker kušujejo se itak ne. V resnici je poljub velik bolj osebna fora kot dat noge narazen.

Dvakrat na mesec dva dni: 5 jurjev

Ampak življenje te prisili v vse možne situacije. Par mesecev nazaj je prišla po mojo knjigo ena punca. Pisala mi je na FB, če lahk pride po podpis. In pride ena 20 let mlajša od mene, luštna, preklet pametna. In direktno pove, da se prodaja. Ne da ne poznam žensk, k se prodajajo, ampak ta mi je bila zanimiva, ker je kr tko direkt povedala.

In jo gledam in mi ni šlo v račun, zakaj to dela. Sam sem hitr dojela računico. Ker mi je punca lepo razložila. Pride dvakrat na mesec v Ljubljano, si najame flet, obdela par tipov, in konc meseca ma 5 čukov evrov.

Dvakrat na mesec v Ljubljano po dva dni. Pfff. Jaz pa pišem?

Pol pa na minimalca?

Pol mi je neki razlagala, da bo začela drugač živet. Sam a res mislite, da bo šla za minimalca delat? My ass bo šla. Pa res fajn punca, me je pol še večkrat klicala, če greva na drink, ker ma “job” v Ljubljani. Jaz pa se seveda takoj dret fotru in vsem: “Lej, kok služijo! Ne pa jaz s pisanjem!” Fotr me je sam gledal, če se mi je dokončno utrgalo. “Pa a ti veš, kaj morjo delat te ženske?” je neki prijavljal nazaj. “Vem ja, sam vseen. Koji kurac jaz pišem.”

Da to delaš, morš bit res človek za to. Jaz ne bi zmogla. Ga ni dnarja. In tej punci sem tud rekla: “Pa ti veš, da boš en dan svoje stranke srečala po cesti?” Ampak njej je vseen. Bomo vidli čez 20 let, kako ji bo. Težka, po mojem. 

Brca v glavo. Zastonj.

Mam pa enga frenda, k je poln keša. Pameten, karizmatičen, mogoče ne najlepši. In on hod striktno plačevat za take bejbe. Da ma rad mir. Nej una naredi za keš to, kar on hoče. Mislim, kok patetično je to v bistvu? Pa pizdarija, če si me človek ne želi strastno zarad mene kot mene, kaj mi bo pol en plačljiv fuk?

Sam ženske realno nimamo takih problemov. Jebača dobiš kjerkol, s tem da on plačuje svašta. Sej v končni fazi, če pogledaš, se vsi mi prodajamo, sam vsak na drugačen način.

Ampak une Taljanarke so mogle tipu ornk lir odštet. Sem ga vprašala, kok so ble sploh stare, če so ble tok stare. In on men: “Ma tam, ene 50.”

Sem mislila, da ga bom glih v glavo brcnila. In to zastonj.