Prvega junija je blo osem let, odkar pišem za Fokuspokus. V bistvu je bla to moja prva kolumna za kogarkoli. Kako sem prišla do Crnkoviča in kako je potekal najin prvi sestanek, je blo že napisano. Kokr si je ne vem kaj mislil o men, mi je dal možnost. Mislil je, da bom napisala eno, dve pa čao, men se ne da več, sam ej, lajf je presenetljiv. Seveda nisem vedela, v kaj se spuščam. Niti o čemu bom pisala.

In takrat vsa vesela napišem na FB: “V ponedeljek moja prva kolumna!” — In kaj doživim? Komentarji, da mi nikol ne bo zneslo. Ker preveč bluzim. Nedisplinirana in svašta. Da kolumne vsak teden je težka.

Aja? Po vsem tem mojmu sranju v življenju je kolumne pisat pičkin dim.

Vse po spisku

Pa je res? Na začetku, ko me folk še ni poznal in sem napisala, da sem ZA družinski zakonik, so mi jebal vse po spisku. Twitter, uno, vse. In jaz vsa zamorjena Crnkoviču, da ne mislim več pisat. Da nisem folku nč nardila. Da sem sam povedala svoje mnenje, ne. A ni to point kolumnista? In takrat na začetku mi je povedal eno pametno v stilu: “Sama si, ko pišeš, in sama si, ko te sesuvajo.” In bog ne dej se vtikovat kot avtor v komentarje, ker pol je šele veselica.

Okej, se navadiš, da te ful ljudi hoče ubit, ker maš svoje mnenje.

Pol sem hotla še parkrat nehat, ker sem mela neke manične epizode, sam na konc sem skontala, da brez pisanja ne morem. Crnkovič pa je te moje epizode prek mailov prenašal. Morm rečt, da ma živce. Na začetku sva se mal lovila, ker oba pač ego tripa. On sto let urednik povsod, jaz se mam pa itak za ta najbolj pametno. Sam sva se ulovila. Čeprav sva čist drug svet.

Kako to zgleda?

In kako izgleda pr men pisat kolumne? Za Fokuspokus izgleda tko. Vem, da v pondelk zjutri mora bit vzun. Torej da še urednik popravi vejice, mora bit nedelja. Jaz dostkrat sploh ne bi vedla, ker dan je, če ne bi blo teh nedelj.

Najprej se zbudim. Vprašanje je, kakšna. Lahk sem tud direkt iz kje. Veš, da morš pisat. Ampak o čemu? In pol dve uri buljim v comp. O čemu že? S sabo ne morem skoz morit. Za tist mam knjige. Vmes grem rajš brat, kaj so jedle Kardashianke. Pa če je ena naša influencerka res spet mela plastično operacijo. Same nemunosti, sam da ne bi resno delala.

Budalaštine

Čeprov, glih iz takih budalaštin lahk nardiš top kolumno. Ne pa politika. Koga tist sranje zanima? Eno od moji pravil, je ta da striktno ne pišem o politiki. Tist pišejo že vsi, jaz pa nočem bit k vsi. Razen tega nimam pojma o politiki. Nisem ne leva ne desna. (To bi bla pa res tuga od politične kolumne. Tko me majo pa vsi radi.

In pol najdem po člankih kr eno temo. Za 45 minut morm dat možgane na ful, da na hitr neki berljivega nardim. Pol vse to napišem na štir maile. Že od začetka mam tak sistem. Pošljem Crnkoviču te štir maile, na kar je že navajen. In to je to. No biggie v bistvu, sam morš bit mašina, da znaš na silo nekaj napisat. Na konc je blo že tok daleč, da sem mela po šest kolumen na mesec za različne revije. Kako bit skoz dobr in originalen?

No, mogoče pa je mal biggie.

Redkokdaj manjkam, ampak kdaj mi rata. Dva meseca nazaj sem pisala uredniku, da bom manjkala, ker je nedelja štir popoldan, mene pa že od včer ni dam, k sem pri Klemnu Klemnu. Odgovor nazaj je bil tak: “Okej. Sam da ne bo naslednjič spet Klemen Klemen zraven.” Upajmo.