Poleg posnetkov še enega medvrstniškega nasilja — tokrat med dekleti —, je najbolj udarna novica zadnjih dni novica o odpravi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju DZZ). Vlada je napovedala, da bodo s 1. septembrom letos (dokončno) odpravili DZZ. Sporočila je tudi, da je sodu izbila dno novica zavarovalnice Generali, da bo občutno podražila DZZ. Po tej napovedi je bilo jasno, da bodo DZZ podražile tudi druge zavarovalnice. Tako pač deluje trg. Vlada s tem ukinja prakso zavarovalnic, za katere je DZZ samo tržni produkt in vir dobičkov.

Socialna in ekonomska racionalnost

Vsi, ki smo se leta in leta zavzemali za ukinitev DZZ, smo končno dosegli svoj cilj. Zadovoljstvo lahko črpamo iz dejstva, da se je vlada končno odločila uresničiti eno od (ključnih) volilnih obljub. Pa tudi iz dejstva, da je dala jasno vedeti, da je logika socialne racionalnosti nad logiko ekonomske racionalnosti. Torej nad logiko kovanja dobičkov iz DZZ, ki je bilo za zavarovalnice, ki so ga ponujale, vir lepih zaslužkov.

Večkrat sem že pisala, da je vrsto problemov v današnjih družbah mogoče rešiti samo tako, da opustimo logiko, da je ekonomska racionalnost nadrejena socialni racionalnosti, in jo nadomestimo z logiko, da je socialna racionalnost nadrejena ekonomski racionalnosti. Da se v situaciji, ko se moramo odločiti med večjimi dobički ali med družbeno racionalnimi rešitvami, odločimo za to drugo.

Piketty, Graeber, Varufakis

Takšno razmišljanje in delovanje je pogoj za reševanje vseh ključnih problemov, ki danes tarejo svet: od vojne v Ukrajini pa do reševanja podnebnih in ekoloških problemov, revščine in lakote, zdravstvene krize, položaja zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev itd. Princip je jasen: treba se je odreči povečevanju dobičkov in reševati probleme tako, kot je v interesu ljudi, živalskih in rastlinskih vrst, okolja in celotnega planeta.

Toda čeprav je princip jasen in da čeprav k njegovi realizaciji pozivajo svetovno znani ekonomisti in znanstveniki kot Thomas Piketty, David Graeber, Janis Varufakis, se v praksi ne zgodi nič (bistvenega). Interesi svetovnih kapitalskih centrov so premočni, njihova moč prevelika. Uničevanje okolja se nadaljuje. Vojna v Ukrajini prav tako. Revščina in lakota na planetu se povečujeta. Zdravnikov ne samo v Sloveniji primanjkuje vedno več. Itd. Skratka, problemi so vsako leto hujši. Profiti svetovne kapitalske elite, ki obsega vsako leto manjši delež svetovnega prebivalstva pa vsako leto (skokovito) rastejo.

Pomembna praksa

V takšnih razmerah šteje vsaka odločitev, ki v praksi pomeni zamenjavo dominacije logike ekonomske racionalnosti nad logiko socialne racionalnosti. To je pomembno. Tudi zato, ker v praksi dokazuje, da lahko rešujemo ekonomske probleme tudi v primeru, če damo prednost logiki socialne racionalnosti. In to morda celo bolj učinkovito kot po logiki ekonomske racionalnosti. Ukinitev DZZ je tak primer. Ukinitev bo to dokazala. Seveda pod določenimi pogoji.

Povsem jasno je namreč, da bodo z ukinitvijo DZZ predvsem in najbolj na udaru profiti privatnih zavarovalnic. Hkrati je jasno tudi, da se bo denar, ki je bil doslej razpršen v več zavarovalnic, zdaj koncentriral na enem mestu. Doslej ni bilo mogoče ugotoviti, za kaj se ta denar dejansko porablja. Ugotovitve — če bi jih imeli — bi najverjetneje pokazale, da je bilo z denarjem, namenjenim DZZ, poleg tega financirano še marsikaj drugega. Tudi dobički zavarovalnic, visoke božičnice itd.

Domačijska poraba denarja

V tem smislu bo enotno zdravstveno zavarovanje, ki se bo stekalo na eno mesto, povečalo preglednost zbranih sredstev in tudi preglednost porabe zbranih sredstev. Povečalo pa bo morda tudi količino denarja, namenjenega zdravstvenim storitvam. Morda. Ni pa nujno. In tu pridemo do vrste težav, povezanih z ukinitvijo DZZ.

Prvič: iz drugih primerov (recimo primerov uporabe namenskega evropskega denarja) vemo, da domačijska logika delovanja v slovenski družbi otežuje preglednost in jasno namensko porabo denarja. Tudi če je denarja več, to ni garancija, da bodo storitve, ki bi jim naj bil namenjen, tudi v resnici bolje financirane. Namenski denar ne garantira namenske porabe. Domačijskost kot temeljna značilnost slovenske socialnosti namreč preferira porabo denarja za izboljšanje življenja članov domačije kot socialne skupine. Za koncentracijo denarja, ki je bil zdaj v rokah privatnih zavarovalnic in ki bo v prihodnje v rokah zdravstvene zavarovalnice, to konkretno pomeni, da bo vlada — poleg ukinitve prevlade ekonomske logike nad družbeno — morala vpeljati tudi nadzor nad domačijsko porabo tega denarja. Kar zna biti celo težja naloga od ukinitve DZZ.

Vprašanje doslednosti

Drugič: odpira se vprašanje, ali bo vlada zmogla tudi v zdravstveni zavarovalnici zagotoviti nadrejenost logike socialne racionalnosti nad ekonomsko. Če ji to ne bo uspelo, se bodo problemi nepregledne in nenamenske rabe denarja iz zdravstvenega zavarovanja nadaljevali. Samo lokacija zlorab bo druga.

Tretjič: ko je vlada z ukinitvijo DZZ pokazala, da razume, da je logika ekonomske racionalnosti resen družbeni problem, če ta logika onemogoča socialno racionalnost, je odprla socialno Pandorino skrinjico. Nadvlada ekonomske racionalnosti nad socialno namreč ni problem samo pri DZZ, ampak tudi na drugih področjih. Recimo pri vojni v Ukrajini. Pri argumentiranju ekonomske racionalnosti v pogajanjih z zdravniki. Pri plačah sodnikov in tožilcev. In še bi lahko naštevala. 

A če bo vlada ostala privržena logiki nadrejenosti socialne racionalnosti nad ekonomsko samo v primeru DZZ, se bo odprlo upravičeno vprašanje, zakaj je treba v primeru DZZ profite podrejati socialni racionalnosti, v drugih primerih pa ne. In če bo vlada ravnala tako, ji bomo to v vseh ostalih primerih upravičeno očitali.

Usodna napaka

In četrtič: čeprav je vlada končno potegnila pravo politično potezo, saj z njo izboljšuje preživetje ljudi v Sloveniji, je pri tem storila majhno, a usodno napako. Logika, da bodo 35 evrov plačevali vsi Slovenci v enaki višini, je zmotna: v Sloveniji namreč obstajajo ljudje (tisti na socialni podpori itd.) za katere je ta znesek zelo visok. Za te ljudi bi morala država najti rešitev, ki bi jih izvzela iz plačevanja dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. In to takoj! Ne šele leta 2025.

V primerjavi s stroški, ki jih bo krila država po ukinitvi DZZ — da o stroških oboroževanja niti ne govorimo —, to za državo sploh ni veliko veliko denarja.