​V kakšen absurd in tragedijo se utegnejo preleviti nacionalni interesi, lahko vidimo v današnji Rusiji. Nekaj več kot deset let je od tega, ko sem se na severu Rusije udeležil praznovanja dvajsete obletnice izhajanja časopisa Posel v Peterburgu. Tako kot slovenske Finance je ta časopis bil last švedskega koncerna Bonnier. Ozračje je bilo veselo, Peterburg svetel. Rusija tedaj še ni krenila po poti samozadostnosti nazaj v preteklost.

Toda kmalu potem se je švedsko podjetje moralo umakniti. Putinova oblast je namreč sprejela predpis, da morajo biti mediji v Rusiji v pretežni ruski lasti. Zato, da bi sodržavljane obvarovali pred nezaželenimi, “škodljivimi” tujimi vplivi.

To je bil eden od začetkov nove ruske smeri nacionalnih interesov. In zdaj vidimo, h kakšni tragediji in absurdom je ta smer pripeljala! Gospodarski zaton, vrste pred bankomati, kri …
​{embed_info_box}194156{/embed_info_box}

Pivovarska vojna

Primerjati Slovenijo z Rusijo se morda zdi absurdno, vendar zadeva niti ni tako nedolžna. Spomnimo se na začetek otožne slovenske veseloigre o nacionalnih interesih. Premaknimo se v začetek tisočletja, ko se je začela tako imenovana pivovarska vojna.

V bistvu je šlo za komedijo, ki nas je drago stala. Na eni strani je bil tuji kapital — tedaj belgijski —, na naši pa slovenski upravljalci pivovarskega premoženja v spregi z večinskim delom slovenske politike. Ta je k sebi pritegnila del civilne družbe. V boj za slovensko samobitnost.

Zdaj je v Sloveniji samo ena velika pivovarna, ki je v nizozemski lasti. Čeprav se proizvodnja piva umika iz središča Ljubljane — kar je pravzaprav logično) —, lahko rečemo, da posluje dobro.

Boj na bančnem požiralniku

Po lutkovni predstavi o pivovarnah se je vnela naslednja bitka. Recimo ji boj na bančnih požiralnikih. Ob vprašanju, ali mora največja slovenska banka (NLB) ostati slovenska, torej državna last, so celo slovenski pisatelji kovali deklaracije v prid bančnemu domoljubju. Pridružili so se večini slovenske politike in nekaterim zaskrbljenim ekonomistom. Ti v bankah niso videli trgovcev z denarjem, temveč neusahljiv vir za napajanje sebe in svojih prijateljev.

To domoljubje ni imelo nič skupnega s slovenskim narodnim preporodom v 19. stoletju in z ekonomsko samostojnostjo in preživetjem. Ne, šlo je za ohranitev nadzora nad denarjem, s katerim bi lahko svojim izbrancem še naprej omogočali pridobivanje neslutenih premoženjskih koristi. Tak je bil načrt. To je bila sprega večine slovenske politike, ki je v tem videla priložnost, da se nikoli demokratično ne poslovi od oblasti, z menedžmentom večinsko državnih podjetij, ki so v Sloveniji tedaj prevladovala. Državne banke naj s posojili pomagajo menedžmentu, da postane delni lastnik, preostali del lastništva pa naj postane del (para)državnih skladov, predvsem pokojninskih, ki bi jih politika že znala usmerjati v svojo večno oblastno korist in tako v šahu držala tudi bodoče zasebne lastnike — menedžerje.

Zapitek

Odveč je opozarjati, da je bil zapitek za to operacijo sila drag, mestoma tudi zelo nepravičen. Račun za te zablode smo plačali vsi. Računi za slovenski državno-politični imperializem so bili strašno visoki. Svetovna finančna kriza je ta neuspešni poslovni model spremenila v prah. Pokazalo se je tudi, da se je večina slovenske politike približevala EU in njenim normam s figo v žepu. Šele prisilna prodaja mnogih slovenskih podjetij in bank je pripeljala do približne normalnosti naše države. Žal pa so bile prisilne prodaje za lastnika zelo neugodne. Velik dobiček so iz tega kovali tuji skladi in podjetja.
​{embed_info_box}194157{/embed_info_box}

Je zaradi tega trpel slovenski ponos? Je bilo treba prodati tudi ljubljansko letališče? Bi ga lahko obdržali v slovenski lasti? Sam ne vidim nič strašnega v tem, da je ljubljansko letališče last frankfurtskega. Bi lahko še danes imeli državno letalsko družbo? Je bila prodaja nemškemu tatinskemu skladu napaka?

Da in ne. Prodajo državne letalske družbe je zakrivila predvsem objestnost nekdanjih državnih upravljalcev letalske družbe, ki so bili motivirani predvsem za uresničevanje svojih drobnjakarskih premoženjskih interesov. Da je bilo treba Adrio ničkolikokrat nahraniti s pretirano visokimi državnimi pomočmi, dandanes radi pozabimo.

Država kot nočni čuvaj?

Ne želim reči, da je vlogo države treba zredicurati na nočnega varnostnika. Država naj skrbi za varnost, šolstvo, zdravje. Tu naj povezuje tako državne kot zasebne potenciale za učinkovit zdravstveni sistem. Naj poskrbi za poslovno okolje, ki lahko motivira in ki je regulirano zato, da bi bilo pošteno, tekmovalno in enakopravno. Naj pripomore tudi k inovativnosti. Toda naj ne upravlja podjetij neposredno preko lastnine. Razen tam, kjer je to nujno — recimo pri oskrbi s ključnimi viri, pri vodi, elektriki. Naj podpira tudi kulturo in tako naprej. Tržna podjetja pa naj nadzira prek demokratično sprejetih zakonov v duhu EU, ne z lastnino. Država ne more biti poklicana za to. Kajti če misli, da je to njena vloga, je nevarnost moralnega hazardiranja prevelika. Podjetja postanejo žrtve političnih ciljev, sistem zavor in ravnovesij (checks and balances) pa preneha delovati. Če se država in politika prek svojih instrumentov povežeta s ključnimi lastniki kapitala in si jih brezpogojno podredita, je pot za izgon demokracije in svobode odprta. Ključne odločitve se netransparentno sprejemajo v forumskih sobanah, ne na volišču. Konkurenca in demokratični nadzor sta pregnana.

Dolgost poti od svobode k putinovskemu vazalstvu je lahko precej kratka.
​{opomba}194158{/opomba}