Mahničeva ocena odločitve ustavnih sodnikov o tem, da je referendum o intervencijskem zakonu mogoč, je bila pričakovana. Pričakovano je bilo, da desnica — še posebej SDS — ni mogla z aplavzom sprejeti takšne odločitve Ustavnega sodišča. Od te odločitve se je morala distancirati. Do nje zavzeti kritično držo. Kajti desnica je v intervencijski zakon vstavila davčne vsebine natančno zato, da bi zakon legitimiralo tudi Ustavno sodišče. In ker se to seveda ni zgodilo, je bilo logično, da bo sledilo novo poglavje o “krivosodju”.

Pričakovano je bilo tudi, da bo to najbolj nesmiselno in nesramno komentiral prav Žan Mahnič. Na desnici sicer še nekaj drugih posameznikov, od katerih lahko komentarje tega tipa upravičeno pričakujemo. A Žan Mahnič je vendarle posebna cvetka.

Neslutene razsežnosti

S svojimi dosedanjimi intervencijami je že večkrat dokazal, da je njegova nevednost stalnica. Da je neskončna. Da ima neslutene razsežnosti. In da v kombinaciji z aroganco človeka, ki ne razume, vedno vodi v komentarje, ki postanejo predmet zgražanja ali posmeha. Ali obojega skupaj.

Zato je tudi tokratna Mahničeva reakcija na odločitev Ustavnega sodišča samo še ena od javnih manifestacij Mahničeve nevednosti. Njegove trde partijske drže. In nevednosti. Tega niti on sam niti SDS sploh ne poskušata prikriti. Žan Mahnič pride. Pove. Oziroma blekne. Šokira. In preživi.

Mahničeva ocena odločitve ustavnih sodnikov ni nič več in nič manj kot ena od njegovih že znanih in videnih samoblamaž. Česar pa sam očitno ne dojame.

Poslanski čas

Misliti, da tega ne dojame tudi SDS, pa je po mojem naivno. Vsaj nekateri v SDS prav dobro razumejo, da se Mahnič sramoti. Morda po mnenju nekaterih sramoti tudi SDS kot celoto.

Toda SDS Mahniča vendarle ne kaznuje. Ga ne omeji. Ga ne utiša. Zakaj? Zato, ker je učinek Mahničevih intervencij za SDS v resnici koristen. Arogantna nevednost, s katero Mahnič mlati okrog sebe, je namreč tako skrajna, da se ob njej zdi delovanje SDS kot stranke visoko profesionalno. In zato sprejemljivo. V primerjavi z Mahničem je SDS stranko, ki sploh ni skrajna. Ki ne zapada v takšne skrajnosti, v katerih se večino svojega poslanskega časa nahaja Mahnič. SDS se ob Mahniču zdi povsem neproblematična, povsem sprejemljiva desnosredinska stranka. To je zagotovo vsaj eden od razlogov, zakaj SDS Mahniču dopušča njegove izpade.

Nič novega

Zato nas tudi njegova reakcija v zvezi z Ustavnim sodiščem ne bi smela čuditi. Čuditi bi nas moralo nekaj drugega. In sicer to, s kakšnimi oznakami Mahnič označuje ustavne sodnike. Po njegovem gre za “marksistični krožek”. Zaradi česar bi odločitve Ustavnega sodišča morali nehati upoštevati. Mahnič je k temu tudi javno pozval.

To ni nova ideja. Niti nova praksa. Vlada in parlament v Sloveniji že kar nekaj časa delujejo tako, da odločitev Ustavnega sodišča ne upoštevajo. Oziroma jih upoštevajo in izvajajo samo takrat, ko jima to ustreza. Če jim ne, pa jih kratko malo ne upoštevajo.

Ta drža je še eden od primerov, kako se v slovenski politiki uveljavlja ena ključnih značilnosti slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice. In sicer, da je preživetje nad zakonom. Da se zakon upošteva samo, kadar ustreza preživetju tistih, ki ga upoštevajo ali ne upoštevajo. Enako je tudi ob odločitvi glede referenduma o intervencijskem zakonu. Če bi Ustavno sodišče odločilo, da referendum ni mogoč, bi desnica z Mahničem na čelu in Janšo v ozadju javno aplavdirala ustavnemu sodišču. Ga na vse pretege hvalila. V tem primeru bi odločitev ustavnega sodišča upoštevala. In ultimativno zahtevala upoštevanje te odločitve tudi od vseh ostalih. Mahnič bi ustavne sodnike opisal kot modre, odgovorne posameznike in posameznice, katerih odločitve smo v Sloveniji obvezni upoštevati in izvajati. Vsi. Tudi vlada.

Spomnite se Reichstaga

Zdaj, ko je Ustavno sodišče sprejelo za desnico in SDS neželeni sklep, da je referendum o intervencijskem zakonu dopusten, pa Mahnič kot SDS-ov dvorni norček javno poziva k neupoštevanju odločitve Ustavnega sodišča. In to ne iz kakšnih vsebinskih razlogov. Ne. Razlogi so ideološki. Ustavno sodišče je zanj “marksistični krožek”, ki ga kot takega ni treba upoštevati. Še več. V slovenski družbi in pravni ureditvi bi bilo treba odpraviti načelo nadrejenosti Ustavnega sodišča vladi in vlado razrešiti obveznosti, da odločitve Ustavnega sodišča upošteva.

Iz zornega kota vlade oz. kar vlad nasplošno — posebej tistih z avtokratskimi značilnostmi in tendencami — je takšna ideja povsem razumljiva. Treba je odpraviti vse tiste politične institucije, ki bi lahko kakorkoli omejevale avtokratske tendence vlade.

Tako je mislil in deloval tudi Hitler. Spomnimo se požiga Reichstaga februarja 1933. Reichstag je bil v Nemčiji simbol nemške demokracije. Kot je Državni zbor v Sloveniji. In prav po mahničevsko so tudi nacisti za ta dogodek okrivili komuniste. Ter ga izkoristili za uvedbo totalitarizma.

Problem je, da danes v Sloveniji za ta dejstva vedo le še redki. A nekateri jih poznajo. Vedo, kam pelje realizacija Mahničevih pozivov. Kakšno družbo prinaša. Na to je opozoril tudi Rajko Pirnat. Na zanj neznačilen, nekoliko čustven način.

Marksisti in marksisti

Hkrati pa je ob Mahničevi reakciji na odločitev ustavnega sodišča treba opozoriti tudi še na nekaj drugega. Namreč na kronično Mahničevo nepoznavanje dejstev. Označitev sedmih ustavnih sodnikov za marksiste je namreč faktografsko netočno. Ustavni sodniki, ki so sprejeli odločitev o dopustnosti referenduma o intervencijskem zakonu, so namreč daleč od tega, da bi bili marksisti. Mahnič pač ne ve, kdo so marksisti. Kako mislijo. In delujejo. Zanj je “marksist” samo ideološka psovka, s katero označuje svoje in SDS-ove najbolj osovražene nasprotnike. Tiste, ki predstavljajo kontinuiteto s slovenskim in jugoslovanskim socializmom. A marksisti so nekaj drugega.

Mahnič pa tudi ne ve, da so bili v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji resnični marksisti praviloma kritiki tega socializma. Da so bili potencialno ali dejansko protisistemski. Ki se jih je bilo treba bati. In Partija se jih je dejansko bala. In je z njimi tudi temu primerno ravnala. Pa če je šlo za Praxis. Ali pa zgolj za tiste marksiste, ki so individualno kritično razmišljali o jugoslovanskem socializmu. In ki so praviloma res končali v kakšnem marksističnem krožku. Ali marksističnem centru. Ti marksisti sami so v jugoslovanskem socializmu pogosto predstavljali institucije in družbene lokacije za nadzirano marginalizacijo marksistov.

Pa vendar so mnogi marksisti v socialistični Jugoslaviji in Sloveniji razvili nekatere najbolj kritične refleksije socializma. Zato bi jim morali v nastajajočem Muzeju osamosvojitve nameniti ustrezno predstavitev. In pozornost. Tako kot recimo punku, kot so nekateri že opozorili.