V petek pozno dopoldan sem zmenjena na Španskih stopnicah. Še nekaj sobot nazaj je tam mrgolelo ljudi kot čebel. Tokrat pa samo peščica ter dva avtomobila policajev. Ljudje so kot statisti. Prijatelj iz Firenc pravi, da se ne spomni, kdaj je bila v Firencah nazadnje tišina. Taka tišina, da je prvič v življenju zaslišal šumenje Neptunove fontane na Piazzi della Signoria.
Ko pride ona, iz torbe potegne pollitrsko flašo razkužila. Obe naju zagrabi smeh. Sprehajava se po Via Margutta, čebljava kot šolarki in obiščeva dve razstavi naivcev — eno slabšo od druge —, potem pa se odpraviva na aperitivo. Ko prideva v običajno polno restavracijo, sta zasedeni samo dve mizi. Za eno natakarica in barman, ki jesta testenine, za drugo pa skupina starostnikov, ki nazdravljajo s kozarci belega in rdečega. Sedeva za največjo mizo, barman nama zmeša gin tonic.
Glasba v restavraciji bi lahko bila podlaga za film katerega od režiserskih magov. Ob praznih mizah v romantični poltemi zveni skoraj neresnična.
Natakarica tega še ne ve, ampak ob koncu večera bom natakarico naskrivaj vprašala, ali lahko zaigram na klavir. Klavir ustvarja intimno vzdušje.
V prazni restavraciji sva srečni. Pa tudi starci, ki mešajo rdeče in belo, so srečni. Pa natakarica in barman.

Omejena ali nedostopna lepota

Razmišljam, kako bodo prazne restavracije, ki so sicer sinonim za dobro hrano, ogrozile ekonomsko situacijo v Italiji. Vse o prazne. Zaprte so šole in univerze, zaprte so kinodvorane, zaprta so gledališča, zaprti so muzeji. Vatikan, ki nosi večji delež turistične ponudbe Rima, je prazen. Stisne me pri srcu. Pa ne samo zaradi vse te zdaj omejene ali nedostopne lepote. Napovedujejo milijardne izgube. A ta predvidevanja pozabljajo, da so za poslovanjem in za milijardami samo ljudje.
Toda gremo po vrsti. 
Ta isti petek sem govorila z žensko, ki so jo sodelavci prisilili, da zapusti delovno mesto — ker se jim je zdelo, da kaže gripi podobne simptome. Ta isti petek so me vprašali, ali sem izpolnila formularje v zvezi s situacijo s korona virusom. Sem, rečem. In ta isti petek pijuckam kapučino na vlaku. Stvari kot vožnja z vlakom — in pijuckanje kapučina na vlaku — menda veljajo za riskantne. 

Dobronamerni nasveti

S prijateljico, ki se je preselila v Rim iz Indije pred tremi leti, ta isti petek načrtujeva Holi. Holi je hindujski festival barv, ki naznanja konec zime in se ga načeloma praznuje dan po polni luni v marcu. Letos bo 13. in 14. marca.
Moja prijateljica dobiva klice in sporočila ne samo od družinskih članov in prijateljev, ampak tudi od znancev, ki jih ni slišala že vrsto let. Vsi so polni dobronamernih nasvetov, kako naj poskrbi zase v času korone.

Svoboda in izpolnjenost

Nedolgo nazaj sem govorila z znanstvenikom, ki raziskuje baze podatkov. Skupno nama je to, da občudujeva virtualni svet, obenem pa se zavedava nevarnosti. Korona je prišla v trenutku, ko so ljudje več ali manj samo priponke svoje lastne digitalne identitete. To hibridno stanje zlahka zapelje v iracionalno pretiravanje. Odkar je virtualni svet tako prisoten v naših življenjih, je naše dojemanje sveta popolnoma drugačno. Naše misli ne morejo biti jasne in racionalne, če smo v vsakem trenutku priklopljeni na paleto različnih dražljajev iz tisočerih videov, člankov, komentarjev, slik.
In če grem zdaj od globalnega k osebnemu, moram reči, da je trenutno stanje najboljši test, kako ostati zvest sam sebi. Predvsem pa razmisliti o svojem življenju in ugotoviti, koliko smo v njem zares svobodni in izpolnjeni.
V rimski boemski soseski, kjer živim, življenje teče, kot da se nič ne dogaja. Sreča je biti v tem mojem prelepem italijanskem mestu, pijuckati kapučino in prebirati vikend izdajo časopisa — medtem ko me z domače stene gleda Marcello Mastroianni iz Fellinijevega Osem in pol.