Nekaj ljudi me pred kratkim spodbudilo, da povem nekaj o paniki, ki grabi ljudi ob soočanju s korona virusom. Ni greh, če pokusim — seveda skozi psihoanalizo.
To bom poskušal razložiti drugače kot drugi psihostrokovnjaki, filozofi, politologi, sociologi. Ravno od psihologov in psihiatrov bi pričakoval, da bodo kaj pametnega povedali o paniki in »paničarjenju, vendar pretirane pameti pri njih še nisem zasledil. Panika je v bistvu sociološki fenomen s psihološko, natančneje rečeno nezavedno podstatjo.
Za začetek: družbena panika zaradi korona virusa nima nič s klasičnimi paničnimi napadi kot psihično anomalijo s somatskimi spremembami (potenje, povišan pulz, pospešeno dihanje, tesnoba …). Pri tej paniki gre za neracionalne in pretirano čustvene reakcije na dogajanje oz. situacijo. Panika ima zastraševalno konotacijo.
Upravičen strah pred okužbo s korona virusom še nima statusa klasične družbene panike (v ravnanju). Zaenkrat lahko govorimo samo o čustveno paničnih reakcijah, ker nekateri ljudje svoj običajni strah nadgradujejo v pretirano negativno čustvo — torej v generalizirano prestrašenost —, ki se resda odraža v ravnanju in obnašanju, vendar ko je večina drugih v isti situaciji povsem mirnih in racionalnih.

Problem s samopodobo, ne s pametjo

Od Freuda naprej vemo, da človek vedno misli tudi nezavedno — in to bistveno bolj intenzivno, obsežneje, pametneje in kompleksneje kot misli zavestno. Človek v svoje miselne sisteme vsrkava in inkorporira številne informacije. Tako relevantne kot irelevantne. Enim ali drugim pa po v spletu okoliščin morda pripiše pomembnejšo vlogo, kot bi jo te informacije smele imeti.
Tisti, ki bolj podlegajo negativnim informacijam, pomembnim za njihovo življenje in zdravje, niso neumni. Taki paničarji imajo probleme s samopodobo in samozavestjo, ne s pametjo. Ali drugače rečeno: delovanje njihove pameti ovira negativno čustvo, torej strah.

Znamenito načelo ugodja

Zaradi samoohranitvenega (na)gona in diktata znamenitega načela ugodja, ki v osnovi obvladuje človeka, si paničar v svoji psihični realnosti ob življenje ogrožujočih informacijah sestavi scenarij, ki da ga bo ohranil — karikirano rečeno — pri življenju, v resnici pa mu gre za to, da ostane v coni ugodja. Intuitivni občutki lahko imajo v tem primeru panično obeležje zato, ker je naše nezavedno zasuto z obilico »svarilnih«, torej negativ(istič)nih informacij. Kalkulacije, ki jih opravlja naše nezavedno, prepoznavajo nekatere vsakdanje življenjske kontekste kot ogrožujoče, torej smrtno nevarne. Vendar pa nezavedno ne najde rešitve.
Funkcionalno razviti odrasli — konkretno moški —, ki imajo v svojem nezavednem Nadjazu vse ključne ojdipalne datoteke, paničnim situacijam ne podležejo. (Pri ženskah je situacija radikalno drugačna.) Taki moški so sicer previdni, malce zbegani, opotekajoči, celo malce preplašeni, vendar ostanejo razsodni in racionalni. S svojim nezavednim sklepanjem (torej z indukcijo) najdejo preživetvene strategije — če seveda obstajajo. Sami sebi, svojim občutkom in intuiciji zaupajo, ker so samozavestni. Znajo ločiti bistveno od nebistvenega in se načeloma tudi znajo pravilno odločiti. Pri paničarjih, med katerimi načeloma prednjačijo ženske, pa zataji prav intuicija — torej nezavedno mišljenje in kalkuliranje.

Iskanje rešitelja

Paniko pogosto delajo nesamozavestni ljudje. »Tisti, ki jih mama ni imela rada«, kot se banalno reče v psihoanalizi. Tudi »dobri ojdipski oče« pri tem ni nepomemben. Ženske so na drugačen način vpete v Ojdipov kompleks in kastracijo. Zato v nevarnih situacijah iščejo gospodarja, rešitelja, torej moškega kot simbolno vrnjenega očeta. Prav moški (partner, mož) je navadno tisti, ki ga žen(sk)a išče, kadar je »čas za paniko«.

Ogledalce, ogledalce …

V luči povedanega je treba dodati, da je bolje, da so v kriznih situacijah, kakršna je ta s korona virusom, na ključih odločevalskih položajih moški: funkcionalno zreli in moralno razsodni moški — ki pa jih v družbi tudi ravno ne mrgoli. Ženske v krizah ne bi smele sprejemati ključnih odločitev, ker je njihov Nadjaz okrnjen in ker imajo v svoji psihi dispozicija nezavednega iskanja Očeta oz. moškega, ki jo bo rešil. Zato predvsem prevzema odločitve in ukrepe, ki jih jim servirajo drugi. Ne zveni simpatično, toda tako pač je.
Tudi ne bo narobe, če pikro dodam — da razjezim feministke —, da se bodo ženske v teh kriznih časih po diktatu kastracijskega kompleksa začele bolj lepotičiti. Celo prodaja ličil bi se utegnila povečati. Dekolteji bodo morda globlji, krila krajša, bolj se bodo tudi posvečale frizuram, pogosteje se bodo barvale, navadno na blond … Več se bodo gledale v ogledalo in preverjale, ali lahko s svojo lepoto ulovijo svojega rešitelja kot simbol ojdipskega vsemogočnega očeta.
Ali je trenutno paničarjenje upravičeno ali ne, ne ve nihče! Toda za paniko predisponirani ljudje so lahko dobro merilo za potrebno previdnost pri preventivnih ukrepih za preprečevanje širjenja korona virusa.