Sem mislila, da mi bo zneslo. Ker za ta depraste je to pač čista klasika. Bit zaprt doma. Ampak ker si sam tko želiš. Na silo je pa vsak dan slabš. Jaz sem »zaprta« že od začetka marca. Moj brat isto. Sam da oni v Španiji so ga pa res najebali. Šetnje lahk sam sanjaš. In če maš direkt pred bajto, sred Barcelone, Beach Bordello, plažo in morje, in ne smeš niti mal iz hiše, je za znoret. Ampak mulc lahk vsaj od doma dela, ker če kej laufa zdej, laufajo računalniške igre. Ampak glih tko se mu že trga.
No, jaz s svojimi zjebanimi pljuči sem si zastavila kao resno. Grem sam do trgovine na hitr, v popolni bojni opremi in pol hitr spizdit nazaj domov. Sej neki časa je teklo tko brez problema. Mam net, mam za pit, mam za kadit — ja, tud uni z zjebanimi pljuči kadimo —, vse štima. Men že, sam kaj, k drugim ne. Enmu tamaumu je bla očitno tuga, pa me je ob štirih zjutri klicaril, da kaj delam. Alo bre, umirte se. In ga slišim, da je iz enga žura, pijan, kok da je vse čist normalno.
»Pa si ti nor, vi se še kr grupirate?«
»Mah … hik … to ni nnnn … nč … hik … nateg.«
Uredu, ti si še mlad, nč ti ne bo. Sam kaj, če bo nam kaj zarad tebe?

»Kje si, stara? Mi smo kle na klopcah.«

Ko se je začel sonček na polno, so že bli klici iz okoliša: »Kje si, stara? Mi smo kle na klopcah.«
»Koje klopce, budale? Če so kazni pa korona pa to.«
»Ne, ne, nč bat, sedimo narazen.«
Aha, me prov zanima.
Seveda nisem šla. Ker mi nč več ni šlo v račun. Po eni strani mi brat vsak dan sporoča, kako je v Španiji, kako majo tam. Po drugi pa se mi zdi, da se folk kle obnaša veliko bolj v easy. Sej ne rečem, scena niti pod razno ni v isti krizi, sam tko. In sem hodila striktno v to trgovine kle, ne v uno, kjer se dobivajo trije na klopcah.

K da sem 12 let stara

Pridem spet en dan in vidim dva sedet tam kot vedno. Vsak svojo masko okol vratu (če mormo do trgovine). In se spet prisedem na daleč. Pol se pa v našem okolišu, kjer so snemali Srečo na vrvici, vžge eni familiji od tuge in začne nabijat sred belga dneva do fula musko na balkonu. To se je slišalo po celem naselju. Kako boš šel pol domov? Penzija je prihajala mimo, še sami so začeli plesat, sej sem vse posnela, sam kurc, k sem tupa ko točak za telefone. En stari je kr z berglami začel opletat, ena mamca pa začela z boki migat. In smo si mahali en drugmu in pol še uni z balkona nam dol, pa mi njim nazaj. Prov taka žalostna scena. Se je vidlo, kako ljudem manjka druženje, muzika naglas. Sam to je blo potrebno, da smo ratali vsi malo bolj veseli in smo začeli sred naselja plesat.
Ura je bla točno 5. popoldne in smo gledali direkt pred vhod trgovine, kako so se vsi, ki niso penzija, zajebali z urnikom. Teta trgovka je mogla furat in varnostnico in vse in vsem razlagat, da nimajo več vstopa. Folk je mel čist povešene ksihte, kako da ne morjo po 5. več v trgovino. Pa ful se prerekat pa kontrirat. Mi smo se ful nasmejali. Sam je blo hitr konc heca, ko sem dojela, da jaz bi še eno pivo. Pizdarija, zdej pa jaz nimam vstopa. Komot bi sicer rekla, da sem invalidski upokojenec, pa še verjeli bi mi.
In zagledam eno starejšo gospo, kako gre notr: »Majda, Majda, dej še men dva piva vzem!« Mislim, k da sem 12 let stara. In mi jih prinese in reče, da je rekla trgovka, da nima kej drugim nosit ven stvari. Kaj bo? Dej, špilaj varnostnico, ne pa men govorit, kdo mi bo kej nosil. Sem hotla takoj neki sikat, sam just my luck, so mi zaprli trgovino pred nosom. Aja, sej res, korona party je, že ob 6. je vse zaprto. In sem nosila une vreče domov in razmišljala, da dlje ko vse skup traja, vedno bolj pozabljam, da to sploh obstaja. In okej, bom zdej spet sam doma, jebeš uno pivo pred trgovino.

»Tereza, bomo enga skadil!«

Sam kaj, k je bil v Vklopu (ex-Stopu) intervju z mano. Valda sem mogla it spet do trgovine. In vidim folk na klopcah, se že en dere: »Tereza, bomo enga skadil!« Kakšn kadil jointe, a ne vidte, kakšna je situacija? Sam valda sem se nazaj grede ustavila, da se pohvalim z intervjujem. In kaj se je zgodil? Točno to, kar sem skoz vedla.
En dan se en sam vsede na klopce. Drug dan se mu še en pridruži. Tretji dalje, včer nas je blo že 10. Kokr da je vse po starem. Jaz sem sicer sedela na svojih piksnah tri metre stran, pa uni tud uni niso bli bliz, sam če bi hotli bit vsak na eni klopci, bi pa zasedli celo igrišče.
In točno sem vedla, da deset ljudi na kupu je preglasnih. Če bi bli vsaj sred gozda, tole je blo pa sred blokovskega naselja. Skoz sem govorila: »Dejte bolj potih, že tko je narobe to, nas bo kdo prijavil.«
Niti pol ure ni minil, ko si me sam slišal: »Evo jih.«

»A mam osebno? A sem ta prava občina?«

In začnemo vsi na konc igrišča gledat in evo jih res, dve pojavi v modrem z maskami. Hitr so se nam možgani vžgali. Sej nismo kadili jointov, ker korona. Sam jaz sem se pa spomnila, da mam za joint še od dneva prej v žepu. Jih gledam, kako prihajata, in dojamem, da sem pozabla dat modrc gor in kam nej zdej skrijem?
Uni so bli vsi tko: »A mam osebno? A sem ta prava občina?« Na poti sta policaja še dva pokovca z igrišča nagonila in direkt do nas. Mi smo že šteli položnice v glavah. Sam sta bla ful v easy, sam da mormo it. Uf, smo hitr dvignili šupke, pa bli čist tih. Jaz sem še rekla, da sam mal, da vržem piksno v smeti, pa je rekel: »Pijančevanja pa sploh ne sme bit.«
Hja. Frendu sem izpulila Vklop iz rok in dojela, da ni glih cajt za se reklamirat, pa da je boljš, da grem.
Zdej se pa res ne prisedem več.
Pa še poštarja sem včer srečala v bloku. Mi je rekel: »Tereza, boš vidla. Naslednji teden bo vrhunec te jebe. Naslednji! Vidim jaz te dni, kako je že vedno bolj ljudem vseen.«
Zna bit. Ker ta poštar pozvoni sam enkrat, ne dvakrat.