Eden najpogostejših stavkov, ki jih zadnje dni slišimo, je ta, da si ljudje želijo »nazaj v normalno stanje«. V tej vsesplošni želji pa je tudi že odgovor na vprašanje, ali v korona krizi obstaja možnost družbenih sprememb.
Odgovor je … — ne.
Odgovor je nikalen, ker ni nosilca teh sprememb. Želja po vrnitvi v »normalno stanje« namreč pomeni, da si vsi želijo nazaj v stanje, kakršno je bilo pred krizo. Torej v globalni, neoliberalni kapitalistični ustroj. Z vsemi njegovimi značilnostmi in poraznostmi.
Dejstvo, da se je ta ustroj v korona krizi izkazal za nefunkcionalnega — ker ni dovolj zaščitne opreme, respiratorjev, da so zdravstveni sistemi neustrezni, da so mednarodne organizacije neučinkovite, da se je EU blamirala itd. —, očitno nikogar ne moti. Vsi so pripravljeni pozabiti na neprijetne dimenzije svetovnega neoliberalnega kapitalizma, ki jih je pandemija razkrila. Vsi si želijo nazaj. V stanje pred krizo. Nazaj v »normalno stanje«. Kar bi bilo olajšanje.
Kolektivno stanje duha
To kolektivno stanje duha je mogoče brati na več načinov. Opraviti imamo z nečim, kar bi pogojno lahko razumeli kot kolektivno regresijo. Kolektivno v tem smislu, da ogromno število ljudi istočasno hoče nazaj staro. Varno. Znano. Čeprav to staro in znano v resnici ni bilo varno.
»Vrnitev v normalno stanje« je krepitev moči tistih, ki moč že imajo. Je odsotnost reševanja tistih, ki ne delajo za kapital. Ista logika so pritožbe na Ustavno sodišče zaradi ukrepov o omejitvi gibanja na občino. Bogati Slovenci, ki imajo poleg hiš in stanovanj še vikende, so zgroženi, da ne morejo lepih dni preživljati na Obali.
Minister poskrbel za kapital. Ne za delavce.
Na hrepenenje po »vrnitvi v normalno stanje« so kapitalski centri odgovorili s pospešenimi pripravami na to vrnitev. Kapitalski centri s svojimi sateliti (namreč EU), pospešeno »zaganjajo gospodarstvo«. »Odpravljajo omejitve«. In počnejo še druge reči, katerih cilj je revitalizacija neoliberalnega svetovnega kapitalizma.
Analiza ukrepov za »vrnitev v normalno stanje« kaže, da je njihov glavni cilj preprečiti ekonomski zlom neoliberalnega kapitalističnega ustroja. To dela ZDA. To dela EU. To dela Nemčija. Pa tudi Slovenija. Če naštejemo samo nekaj primerov. Da ne bi prišlo do odpuščanj. Zato je treba poskrbeti za ljudi na čakanju. Čeprav je tudi ta skrb v Sloveniji bolj verbalna. In manj praktična. Ljudje na čakanju, kolikor vem, še niso dobili denarja, ki naj bi jim pripadal. Medicinske sestre tudi ne. In še bi lahko naštevali.
Govorjenje, da smo vsi v istem čolnu, je laž. Nemčija je poskrbela zase. Noče pa sodelovati pri skrbi za druge. Isto velja za njene satelite. Slovenski gospodarski minister je poskrbel za kapital. Ne pa za delavce. Da o zaposlenih v neprodukcijskih sferah niti ne govorimo. Kultura, umetnost, mediji itd. so v očeh kapitala strošek. Ne proizvajajo profita. Zato jih ni treba reševati.
Večina bo ob vzpostavitvi »normalnega stanja« živela še slabše. Imela še manj pravic. Takrat se bo marsikdo, ki si danes tako vroče želi »vrnitve v normalno stanje«, zavedel, da je bil ogoljufan. Da vrnitev ni prinesla »normalnega stanja«. Ampak poslabšanje. Za veliko večino. A takrat bo že prepozno.
Reanimacija in goljufija
»Vrnitev v normalno stanje« v resnici pomeni krepitev moči tistih, ki moč že imajo. Pomeni odsotnost reševanja tistih, ki ne delajo za kapital. Ista logika so pritožbe na Ustavno sodišče zaradi ukrepov o omejitvi gibanja na občino stalnega bivališča. Bogati Slovenci, ki imajo poleg hiš in/ali stanovanj še vikende, so zgroženi, da ne morejo lepih dni preživljati na Obali. Tisti, ki niso dobili nadomestila za čakanje, seveda nimajo tovrstnih pritožb. Toda v njihovem imenu ni še nihče vložil pritožbe na katerokoli sodišče zaradi tega, da je njihova pravica do preživetja kršena. In še bi lahko naštevali.
Gledamo torej odkrito reanimacijo neoliberalnega kapitalizma. Z vsemi sredstvi. Na račun vseh, ki niso kapital. Vsi si želijo te reanimacije. Vsi verjamejo, da je to nekaj dobrega. Zato je jasno, da v takih razmerah ni možnosti za resne družbene spremembe. Ker jih nihče noče. Ljudje hočejo nazaj tisto, kar so že imeli. Čeprav je bilo to dokazano socialno, politično in ekonomsko disfunkcionalno.
Zato bomo »normalno stanje« seveda dobili nazaj. Le da bo korona kriza — skupaj z ekonomsko, ki bo spremljala vrnitev v to stanje — še dodatno obogatila že bogate. In še dodatno oskubila tiste, ki niso kapital. Večina svetovnega prebivalstva, večina Evropejcev in večina Slovencev bo ob vzpostavitvi »normalnega stanja« živela še slabše. Imela še manj pravic.
Takrat se bo marsikdo, ki si danes tako vroče želi »vrnitve v normalno stanje«, zavedel, da je bil ogoljufan. Da vrnitev ni prinesla »normalnega stanja«. Ampak njegovo poslabšanje. Za veliko večino. A takrat bo že prepozno.