Včeraj, 23. aprila 2024, so začeli pristojni organi resno proučevati sume o nezakonitih poslih DARS-a. Akcijo, ki so jo simultano izvajali v več mestih, je ministrica Bratuškova takoj pospremila z izjavo, da “za tovrstna mafijska delovanja v Sloveniji ni prostora”.

To je seveda korektna, zaželena, pričakovana in s strani oblasti pravilna reakcija. Predstavniki oblasti ne morejo reči: “Tako pač je, v Sloveniji so vsi skorumpirani.”

Ker kamorkoli pogledamo, povsod bomo našli tisto, čemur v pogovornem jeziku rečemo “mafijsko delovanje”. Gre samo za to, kakšno in katero stvar pogledamo od blizu ali je ne pogledamo od blizu. Koga na tak način pogledamo. In seveda kdo koga pogleda.

Manjša pomanjkljivost

A neglede na to, da je izjava Bratuškove pravilna in ustrezna, ima manjšo pomanjkljivost. In ta je, da je splošno znana resnica, da vsakogar, čigar delovanje v Sloveniji pogledaš od blizu, praviloma skoraj vedno zasačiš s prsti v marmeladi. Kar pomeni, da počne stvari, ki jih ne bi smel početi. Ali da namerava početi stvari, ki jih ne bi smel početi.

Početi nekaj mimo pravil, z izigravanjem pravil, s kreativnim prilagajanjem pravil je po prepričanju ljudskega glasu nekaj najbolj običajnega. Od pravil najbolj odstopajo v bistvu tisti, ki tega ne počnejo. Zato veljajo za čudake. Za ljudi, ki ne znajo poskrbeti zase. In za svoje. Ali celo za nenormalne. In predvsem za nemoralne.

Predsedki in stereotipi

Na podlagi tega ljudskega glasu ali splošnega mnenja bi lahko govorili o predsodkih. O stereotipih. In podobnem. A na tem mestu nimam prostora, da bi se spuščala v takšno razpravo. Ta bi seveda morala vključevati tudi razmislek o tem, da so stereotipi povezani z morda naključnimi družbenimi izkušnjami. Ki pa so jih določeni posamezniki vendarle doživeli na svoji koži.

Neglede na to, da so lahko osebne izkušnje podlaga za predsodke in stereotipe, gre vendarle za to, da določene empirične izkušnje glede tega ali onega obstajajo. Seveda nastane problem, če človek iz osebnih izkušenj prehitro posplošuje. A je po drugi strani lahko narobe, če vsako posploševanje razumemo kot neutemeljeno. Kot zgolj predsodek in stereotip.

Posploševanje in pravila

Obstajajo različni načini posploševanja iz konkretnih empiričnih primerov. Eden od njih je prehitro posploševanje iz posameznih izoliranih primerov. Ti seveda ne dokažejo ničesar. Obstajajo pa tudi povsem utemeljene posplošitve iz posameznih primerov. Ki so pravilne ali ustrezne zato, ker temeljijo na poznavanju vzorcev družbenih procesov.

Konkretni, četudi izolirani primer pri takem sklepanju oz. posploševanju v resnici dokaže pravilo. Obstoj pravila. Ne pa da ga samo ilustrira. Ker takšna posplošitev temelji na poznavanju in razumevanju vzorca vedênja. Če tak vzorec obstaja, ga bodo posamezniki, ki ga poznajo, v konkretnem, navidez marginalnem primeru prepoznali. Prepoznali bodo pravilo. Zato bo njihovo sklepanje ali celo poročanje o obstoju pravila pravilen logični sklep. Ne pa stereotip ali predsodek.

Moralni imperativ

Natanko to se dogaja pri poročanju o splošno razširjenosti korupcije. Ne gre za predsodek. Niti za stereotip. Ali kaj podobnega. Gre za razumevanje dejstva, da je delovanje za lastno korist in za korist lastne domačije med Slovenci ne samo splošna navada. Ki se je praviloma ne preganja. Ravno nasprotno. Pri delovanju za lastno korist in za korist lastne domačije – tudi in predvsem, če je nezakonito — gre za realizacijo moralne dolžnosti. Realizacijo moralnega imperativa. Če ga posameznik ne realizira, deluje v škodo posameznikov. Proti njihovemu preživetja. Ki pa je pri Slovencih enako kot pri posameznikih vseh domačijskih družb ključna, najpomembnejša in najvišja vrednota.

Najvišja pravna obligacija 

In kaj ima to opraviti z odkrivanjem korupcije v primeru DARS-a?  Marsikaj. Prvič to, da bodo v proučevanem primeru, če si ga bodo ogledali dovolj od blizu in dovolj podrobno, gotovo našli primere korupcije. Pa ne zato, ker bi bili na DARS-u drugačni od drugih. Ampak zato, ker je skrb za lastno preživetje in preživetje svoje domačije najvišja moralna obveza zgodovinsko vzpostavljene slovenske socialne in kulturne tirnice. Temu je vse podrejeno. Tudi zakoni. In druga pravila.

V luči slovenske zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice je namreč, Kot je izpostavil že Sergij Vilfan v svoji Pravni zgodovini Slovencev, individualni dogovor med dvema osebama po tradiciji najvišja pravna obligacija. S katero se zakoni sploh ne morejo primerjati. Zakoni torej niso pomembni. Pomembno je to, kar sva se midva dogovorila. Pa naj je zakonito ali ne.

Z vsemi sredstvi

Tega pa Bratuškova očitno ne ve. Ali ne razume. Ne razume, da mora Slovenec — če hoče v očeh ljudi, ki ga poznajo, nekaj veljati — najprej poskrbeti za preživetje svojih otrok. Svoje žene. Svoje družine. Na vse možne načine. Z vsemi sredstvi. Če ne, ga bo socialno okolje prepoznalo kot nemoralnega. Ali še kaj drugega.

To vem iz lastnega primera. Ker nisem nikoli v življenju skrbela za lastno preživetje — kaj šele z vsemi, dovoljenimi in nedovoljenimi sredstvi —, me na mikro ravni mojega preživetja, recimo na univerzi, vidijo kot nesposobno. Za sposobni pa veljajo tisti, ki takih pomislekov nimajo. Ampak delujejo po logiki, da cilj posvečuje sredstva. Pa če gre za lastne objave. Ali za točke, ki jih zbirajo. Habilitacije. In vse ostalo.

Moralno, nemoralno

Hočem povedati, da bodo v primeru DARS-a našli dokaze o korupciji. Vendar jih bodo tako ali drugače pometli pod preprogo. Namesto da bi pravno ukrepali. Kajti tisti, ki bi morali ukrepati, se prav dobro zavedajo vsaj dvojega. Prvič, da so tudi sami krvavi pod kožo. Kar pomeni, da bodo tudi pri njih odkrili korupcijo in skorumpiranost, če jih bo kdo vzel pod drobnogled.

In drugič, zavedajo se tudi tega, da se bodo tudi sami znašli na zatožni klopi, če bodo ravnali po zakonu. Ker bodo delovali nemoralno. Uporabljati vsa sredstva, tudi korupcijo, za zagotavljanje lastnega preživetja in preživetja lastne domačije, je v slovenski tirnici moralno delovanje. In tisti, ki moralno delovanje nekomu preprečuje, je ne samo sprijen. Ampak vreden vsega zgražanja. Saj je nemoralna oseba. 

Sklep: ko bodo na DARS-u ugotovili korupcijo, se kot ponavadi ne bo zgodilo nič. Kar bo seveda samo še dodatno utrdilo prepričanje, da kogarkoli pogledaš od blizu, boš našel korupcijo. Proces družbeno določeno produkcije nezaupanja bo torej veselo tekel naprej.