Pred dnevi je Ervin Hladnik Milharčič v eni od svojih lucidnih kolumn s svojim značilnim smislom za humor ugotovil, da obstajata le še dva letna časa: suša in poplave. Navajal je Nuere kot tiste, ki to vedo že od vedno in ki so svoje življenje znali prilagoditi temu dejstvu.

To bomo morali storiti tudi mi. Ker je očitno, da tudi pri nas prihajamo v situacijo teh dveh letnih časov.

Neglede na resnost teme in točnost zapisanega si nisem mogla kaj, da me zapisano ne bi zabavalo. Če sem pomislila, kaj si običajni zgroženi in šokirani slovenski bralec misli o zapisanem in kaj bi sploh lahko vedel o Nuerih, sem se morala nasmejati. Kljub resnosti teme. Ob vsej točnosti zaključkov, katerih grozljivost je navidez omilil Milharčičev smisel za humor. 

Vsakoletne vode

Moram sicer reči, da me ob trenutnih manifestacijah dejstva, da smo v letnem času poplav, dobra volja in smisel za humor minevata. Kot vidimo v Logarski dolini, na Koroškem, v Črni na Koroškem in drugod se lanska zgodba s poplavami ponavlja. Torej smo imeli prav tisti, ki smo že lani trdili, da lanske poplave niso bile stoletne ali petstoletne vode. Ampak da bodo zaradi podnebnih sprememb postale redni pojav. Ki se bo ponavljal. Vsako leto. Namesto stoletnih ali petstoletnih voda bomo imeli vsakoletne vode. To se žal uresničuje.

In kot da to dejstvo že samo po sebi ne bi bilo dovolj grozljivo, zdaj dnevno dobivamo še informacije, da na območjih, na katerih so ljudje ob lanskoletnih poplavah utrpeli ogromno škodo in izgubili veliko, nekateri celo (skoraj) vse, državi še vedno ni uspelo sanirati lanskoletne škode. Še več. Ponekod se procesi sanacije niso še niti začeli. Nasipi niso zgrajeni. Struge niso očiščene. Hiše, ki so jih prizadele lanskoletne poplave, še niso popravljene. Pa jih že spet zaliva.

Županja Črne na Koroškem Romana Lesjak je lepo opisala položaj. Ki ni katastrofalen samo v materialnem smislu. Ampak tudi psihološko. Ljudje javno prosijo državo, naj poenostavi birokratske postopke in naj končno že začne izvajati pomoč, o kateri se je lani toliko govorilo. In od katere marsikje v praksi še vedno ni ne duha ne sluha.

Izobrazba in inteligenca

Seveda bi lahko pisala o tem, da v resnici nikomur ni do tega, da bi kaj postoril za izboljšanje podnebne krize. Če je sploh še mogoče kaj resnega storiti. Lahko bi pisala tudi o tem, kaj so Golob in ministri in drugi govorili. Obljubljali. In kako iz teh obljub ni bilo nič. Toda danes bom v zvezi s situacijo pisala o nečem drugem: in sicer o zavoženosti sistema, ki dejansko blokira družbeno koristno in potrebno delovanje. Tudi takrat, ko je to urgentno in bi ga sistem moral dopuščati. Če že ne pospeševati. 

Stvar je povsem enaka tudi v primerih vojne, ki nas obkrožajo. Ko bi moral ustaviti vojno v Ukrajini, je globalni sistem zablokiral. Zablokiral je, ko bi moral ustaviti genocid v Gazi. In ko javnost — skupaj z mediji — po nekaj mesecih vendarle dojame, za kaj v resnici gre, sistem v praksi zablokira vsako konstruktivnost. Torej ustaviti vojno. Hitro dostaviti nujno humanitarno pomoč. Tako je ta sistem narejen. Da so za ugotovitve, da je treba vojno v Ukrajini ustaviti in da gre v Gazi za genocid, potrebni meseci, je javna manifestacija občega pomanjkanja izobrazbe in inteligence.

Globalni sistem nima mehanizmov, da bi ustavil vojne in genocide. Seveda ne. In tudi slovenski sistem nima mehanizmov, da bi ljudem leto dni po poplavah začel pomagati. Seveda ne.

Cesta bratstva in enotnosti

Če ostanem pri poplavah: pravijo, da se pomoč ne realizira, ker ni kadrov. Ker ni denarja. Ker ni strokovnjakov. In ker birokratski postopki trajajo tako dolgo.

O tem, da ni kadrov in strokovnjakov, bi lahko razpravljali. Še posebej v luči dejstva, da so ne zelo dolgo nazaj z manj strokovnjaki in manj kadri naredili bistveno več in bistveno hitreje.

Večkrat sem že pisala, da je bila Cesta bratstva in enotnosti v Jugoslaviji — tako rekoč brez moderne tehnologije in tako rekoč brez strokovnjakov, če situacijo primerjamo z današnjo — narejena hitreje, kot v današnji slovenski državi naredimo bistveno krajše odseke prog in cest z bistveno več strokovnjaki in bistveno modernejšo tehnologijo. Več ko imamo tehnologije in strokovnjakov, manj naredimo. Tako kaže empirija. Količina strokovnjakov in moderne tehnologije je očitno obratno sorazmerna z učinkovitostjo.

Postopki kot pri Kafki

Da bi razumeli, zakaj je tako, bi morali iskati odgovor v sistemu oz. tipu družbe, v kateri živimo. V družbi, v kateri poskušamo realizirati načrte. Pomoč. Proge. Ceste. Nasipe. Sanacijo poplavne škode. In ostalo.

Danes je sistem zbirokratiziran. To v praksi pomeni, da se je treba najprej prebiti skozi tone zapletenih birokratskih postopkov, ki jih nihče ne razume. Še najmanj pa navadni državljani. Za prebijanje skozi te postopke nismo usposobljeni. Obupamo in odnehamo, še preden pridemo do konca. Nimamo ne znanja ne moči, da bi sploh prišli do konca. Birokratski postopki so skreirali realnost, ki je ne razume nihče več. Tudi obvlada je nihče več. Tako kot pri Kafki. Tudi predsednik vlade ne. Ki se je lani navdušeno pridušal, da bo vlada hitro in učinkovito pomagala ljudem.

Danes pa mnogi od teh ljudi ne samo ne živijo na novih in varnih lokacijah, ampak še niso končani niti postopki, ki bi morali pripeljati do tega cilja. Vlada je začela, ni pa končala. Nikakor. In tudi ni jasno, kdaj bo.

Spremeniti sistem

Jasno je, kaj je treba storiti. Treba je spremeniti sistem. Kafkovsko realnost je treba v kriznih situacijah zamenjati z jasnimi koraki, ki bodo pripeljali do realizacije načrtov. Treba je ukiniti birokratske poti in zaplete in peljati postopke ne mimo njih, ampak po drugi logiki. Strah, da bo s postopki nekaj narobe, če jih bodo izvajali brez birokratskih zapletov in mimo birokratov, ni točen. Življenje je zbirokratizirano do nerazumljivosti. Dnevno smo deležni neverjetnih izigravanj. In izživljanja z birokratskimi pravili. Zato gledamo ljudi, ki ponarejajo dokumentacijo — tudi zdravstvena potrdila —, da pridejo do cilja. Do izpita na fakulteti. Do zdravnika. Do stanovanja v Ljubljani. Itd. Do tega, do česar v birokratskem postopku ne morejo.

Sistem, katerega cilj je navidez zapletene družbene procese razdeliti na pregledne in preverljive korake in poteze, da bi preprečili zlorabe, je namnožil najbolj neverjetne oblike izigravanja pravil. Običajnim ljudem je jasno, da z upoštevanjem birokratskih pravil in postopkov ne bodo prišli nikamor. Zato poskušajo svoje potrebe in interese udejanjati mimo teh pravil. In mimo birokratskih postopkov.

Kaos bo še večji

Kadar takšna praksa pride na dan, jo profesionalni politiki označijo kot korupcijo. S strani običajnih državljanov pa ne gre za korupcijo. Ampak za samopomoč. V situacijah, v katerih sta družba in država odpovedali. In v katerih bi stvari ostale nerazrešene, če se državljani in državljanke ne bi stvari lotili po svoje. V fazo realizacije se to ne bi premaknilo še leta. Zato to urejajo po svoje. Mimo birokratskih pravil. Mimo zbirokratiziranega sistema. In jim uspe realizirati bistveno več, kot to uspeva vladi. In državi. Z vso neizmerno birokracijo vred.

Bil bi že skrajni čas, da tako država kot vlada resno razmislita, kako je to mogoče. In da v praksi začneta posnemati državljane in njihov način razreševanja problemov. In se ob tem zgledujeta po ne tako davni zgodovini. Sicer bo kaos samo še večji.