Naše bivanje je zaznamovano z digitalnimi izzivi. Vztrajno se mora prilagajati tehnološkemu razvoju. Tehnologija ne gre na roko človekovim potrebam. Ni človekovo orodje. Človek sam — spremenjen, prilagojen — je orodje tehnologije. Morali bi biti obratno, toda vodilo tehnološkega razvoja že dolgo ni več iskanje tega, kar bi nam izboljšalo kvaliteto bivanja. Tehnologija ima svoj tempo, človek pa v tem išče nekaj, kar bi mu olajšalo življenje. A bolj kot to najde načine prilagajanja digitalizirani in avtomatizirani družbi.
Z in Alfa
Nove tehnološke možnosti potegnejo za sabo drugačno občinstvo. S tem se medijsko okolje sooča vsak dan. Tradicionalna televizija izgublja nadzor nad prostim časom gospodinjstev. Večina mladih se obrača k platformam kot YouTube in TikTok. Zadnja raziskava regulatorja Ofcom (Office of Communications) v Veliki Britaniji je pokazala, da si 93 odstotkov ljudi v starosti od 16 do 24 let gleda video na pretočnih platformah — in ne na tradicionalnih televizijah. Generaciji Z in Alfa sta navajeni izbiranja in pretakanja vsebin in porabijo več kot 3 ure na dan za gledanje videa. To medije sili v prilagajanje.
Kakorkoli, Netflix ostaja najbolj priljubljena storitev. V Veliki Britaniji jo vsak mlad posameznik gleda v povprečju 21 minut na dan. Taki trendi rušijo dosedanji način uredniškega delovanja medijev. Najbolj inertni so tiskani mediji. Če govorimo o Sloveniji, mediji ne iščejo novih priložnosti. Največ, kar znajo narediti, je krčenje obstoječe delovne sile. Nekateri si sicer domišljajo, da trende novih, drugačnih vsebin razumejo, in preizkušajo nove formate.
Pogovori brez voditelja
Tak primer je televizijska oddaja brez voditelja — Pogovori o prihodnosti — na TV Slovenija. Precej neposrečen poskus ali celo norčevanje iz občinstva. Nekako bi še razumela, če bi se odločili za resničnostno oddajo, v katerih bi posneli pogovor ob kavi treh strokovnjakov. Ampak ta oddaja brez repa in glave v večernem terminu presega dosedanje norosti naše televizije. Ali ideja izhaja iz tega, da so voditelji poleti na dopustu? Iz želje po ekstravagantnosti? Ali iz tega, da izbranim strokovnjakom dajo priložnost, da v poletnih večerih malce pokramljajo?
Pa saj ni pomembno. Bistveno je, da je oddaja neprofesionalna in neprimerna za javno televizijo, za katero davkoplačevalci plačujemo prispevek. Takšni eksperimenti so očitno del “postmoderne družbe” kot sedanjost označujemo že vsaj tri generacije zapored.
Napredujemo
Domišljamo si, da po zaslugi družbenega in tehnološkega razvoja napredujemo. Da zmoremo izjemne stvari, ki prej niso bile mogoče. Da smo v mnogočem boljši od prednikov. Toda vse bolj se nam zdi, da živimo bizarno satiro, o kateri smo včasih samo brali ali smo jo gledali v animiranih serijah. Digitalizacija, oddaje brez voditelja, manipulativnost družbenih omrežij, nesposobnost in dvoličnost politike, izgubljene vrednote, robotizacija, odvisnost od telefonov … Kot da smo liki v neki seriji kot recimo Simpsonovi.
Priznam, da me je ta maratonska animirana nanizanka precej iritirala. Morda zato, ker je bil svet videti bizaren iz takega zornega kota? Danes se mi zdi, kot da res živimo v takem svetu. Če se ozrem okrog sebe, vidim fenomen Taylor Swift, potrošništvo, lažne in zavajajoče novice, sprevrženost globalne politike, dekadentno večerjo francoskega predsednika s kraljem Karlom III. za pol milijona evrov, Dioniza — boga trgatve, rodovitnosti, veselja … in neprištevnosti —, upodobljenega na otvoritvi prireditve, ki je sicer namenjena čaščenju povsem drugih dosežkov.
Marsikaj nam danes ni jasno. Kam nas peljejo Simpsonovi v času, ko je streljanje na politike že spet aktualno, ko je vojn več kot v preteklosti, ko prepuščamo intelektualno delo umetni inteligenci in ko je lakote na sitem svetu več, kot si lahko predstavljamo?