Pred skoraj natanko desetimi leti, 23. januarja 2016, je Donald Trump med predsedniško kampanjo na shodu v Sioux Centru v Iowi izjavil, da bi lahko stal sredi newyorške Pete avenije in nekoga ustrelil, pa ne bi izgubil niti enega volivca. Ali to dejansko drži, za zdaj — hvala bogu — še ne vemo. Čeprav je glede kazenske odgovornosti za svoja dejanja, storjena dobesedno vsem pred očmi, že večkrat prišel zelo blizu standardu avtomatične nekaznljivosti.

Mimogrede: besedo “nekaznljivost” sem si očitno izmislil, ker je v SSKJ ni, a pri njej vztrajam. Ne gre za nekaznovanost ali imuniteto, ampak za stanje, v katerem lahko počneš, kar ti pade na pamet, pa za to ne odgovarjaš.

Jupiter in njegovi voli

In to ne velja samo za Trumpa. Kar je dovoljeno Jupitru, je v krasni novi Ameriki očitno dovoljeno tudi njegovim volom. Recimo Jonathanu Rossu, agentu imigracijske in carinske policije ICE, ki je v Minneapolisu pred tedni trikrat ustrelil Nicole Good, mater treh otrok, njeno truplo ozmerjal s kuzlo in mirno odkorakal, se za zdaj ni zgodilo nič. Tudi preiskave ni. Oziroma je, vendar se osredotoča na žrtev in njene bližnje.

Ni nemogoče, da so se na nekaznljivost zanašali tudi Rossovi kolegi, ki so se v soboto spravili na 37-letnega Alexa Prettija. Ker je imel pri sebi pištolo, za katero je imel dovoljenje, so ga desetkrat ustrelili. Toliko o drugem amandmaju ameriške ustave, na katerega sicer prisegajo ameriški konservativci.

Ali bo tokrat prišlo do resne preiskave, za zdaj ni jasno, čeprav že prve reakcije ameriške administracije in seveda Rossov precedens ne vlivajo velikega zaupanja. Oba tragična dogodka sta se zgodila v Minneapolisu, v ameriški zvezni državi Minnesota, kjer že nekaj tednov poteka intenzivni lov na nelegalne priseljence, med katerim redno prihaja do incidentov. Tako so v zadnjih dneh aretirali in v Teksas poslali dva otroka, stara pet in dve leti.

Kaznovalne ekspedicije

Osupljiva grobost in nasilje v postopkih Trumpovih imigracijskih policistov nista naključna. Prav tako ni presenetljivo, da se to dogaja v mestu z demokratskim županom in v zvezni državi z demokratskim guvernerjem. Nasilje in zastraševanje nista stranski učinek politike, ampak njen namen. Trump namreč nikoli ni skrival, da gre za kaznovalne ekspedicije proti mestom in zveznim državam, kjer so na oblasti demokrati.

In tu je glavno sporočilo. Trump je v svojem razgrajanju in rušenju vseh norm popolnoma odkrit, pa naj gre za lomastenje po Ameriki ali po mednarodnih odnosih. Po lastnih besedah ga omejujeta le njegov um in njegova morala. Bog nam pomagaj.

Bistvo groteske

Doslej so se evropski politiki na to odzivali predvsem tako, da so tiščali glave v pesek in se prepričevali, da je vse v redu. Cesar ni gol, samo ekstravagantno je odet. A tudi Andersenova pravljica o cesarjevih novih oblačilih zgreši bistvo groteske, ki smo ji priča. Andersenov cesar je verjel, da je oblečen, ker so ga v to prepričevali dvorni prilizovalci. Trump pa dobro ve, da je gol — in v tem uživa. Obscen kot Michelinova maskota z OnlyFans profilom se hahlja in ponižuje prestrašene prilizovalce, ki se iz strahu in občutka nemoči še vedno prepričujejo in obnašajo, kot da ima na sebi predsedniške gvantе svojih predhodnikov. Ki sicer po mnenju mnogih tudi niso bili bog ve kaj, a so bili daleč od tega, da bi jih poenostavljeno metali v isti koš.

Kar zadeva Trumpovo razgrajanje po svetu, se zdi, da je med številnimi evropskimi in zahodnimi voditelji vendarle prišlo do preobrata. Potem ko je napadel Venezuelo in zagrozil Grenlandiji, ker ni dobil Nobelove nagrade za mir, užalil vojaške žrtve med zavezniki, ki so se v Iraku in Afganistanu borili na strani ZDA, ustanovil Mar-a-Lago alternativo Združenim narodom, v njej zbral pisano druščino avtoritarcev in se za nameček oklical za dosmrtnega poglavarja, je mnogim vendarle kapnilo, da tako ne gre več naprej.

Slišali smo govor kanadskega premierja Marka Carneyja v Davosu in izjave drugih politikov, ki so mu sledile. Zdaj pa dost, so rekli. Gremo mi po svoje. Ajde, pa da vidimo. Daleč od tega, da bi smeli podcenjevati pomembnost tega preloma. A je še mnogo prezgodaj, da bi lahko ocenjevali iskrenost, vzdržnost in odločnost te novonastale evropske in zahodne samozavesti.

“Dobri stari časi”

Upam, da bodo naši politični voditelji v nadaljevanju upoštevali naslednja dejstva. Prvič: cesar je še vedno nag in v tem še vedno uživa. Še vedno verjame, da ga omejujeta samo njegov um in njegova morala. To naj si zapomnijo tisti, ki bi po grenlandskem šoku iskali vrnitev v “dobre stare čase”. Nostalgija ni strategija, je rekel Carney.

Drugič: ni dovolj zarobantiti in reči “porkaduš, zdaj pa dost”. To je treba podpreti tudi z investicijami v materialno podlago te novonastale samozavesti in odločnosti: v ekonomsko, energetsko, tehnološko in vojaško emancipacijo od razgrajajočega velikega brata.

Tretjič: krepitve vojaške samozadostnosti, ki jo Evropa nujno potrebuje zaradi Ukrajine in širše zaradi nevarnosti iz Rusije, ne moremo in ne smemo doseči s preusmerjanjem sredstev za socialno kohezivno, gospodarsko uspešno in odprto družbo. Socialno pravična demokracija, ki državljanom zagotavlja materialne dokaze, da je pripravljena in sposobna prepoznavati in upoštevati njihova legitimna pričakovanja, je varnostni imperativ. V nasprotnem primeru nas bo Rusija sesula brez dronov, tankov in topov. Dovolj bodo boti in naši mešetarji ruskih (in ameriških) Resnic.

Naše temeljne vrednote

Za ohranitev sposobnosti, da v Evropi sami odločamo o svoji usodi, ne bo dovolj samo tolčenje po prsih navzven, temveč tudi — in predvsem — morala in um, ki ju bomo sposobni izkazati navznoter. Ne bo dovolj, da se upremo samo Trumpu iz Davosa, ampak tudi Trumpu iz Minneapolisa. Dosledno moramo zavračati ideje in diskurze sovraštva in delitev, ki so gonilna sila tako Trumpovega kot Putinovega avtoritarizma. Tudi takrat, ko nas zasrbi, da bi si s populističnim tvitom ali izjavo pred volitvami prigrabili dodaten košček pozornosti.

Živimo v tveganih in nepredvidljivih časih. Na koncu znata odločati naša odločnost in doslednost v obrambi edine zveličavnosti naših temeljnih vrednot.