Kregati se res ni lepo. In če se kdo krega toliko, kot to počnemo Slovenci, ni čudno, da nas imajo mnogi poln kufer in da od povsod prihajajo pozivi, naj se nehamo prepirati in deliti.

Enotnost in dialog sta plemeniti vrlini, ki ju od srca podpiram. Skoraj vedno. Obstajajo pa vprašanja, glede katerih bi svetoval previdnost in premislek tudi najbolj željnim sloge in dialoga. Nekaterih delitev ne moremo kar tako presegati, pa čeprav z najboljšimi nameni. Še manj iskati sožitja in sprave na geometrični sredini. Gre za delitve in spore glede temeljnih demokratičnih vrednot, ki smo jih zaščitili z ustavo. Na teh vrednotah stoji evropski demokratični in civilizacijski model in v imenu njih smo si izborili in postavili samostojno državo.

Žal je v Sloveniji danes najbolj dominantna prav polarizacija glede teh temeljnih načel. Ne glede na to, kakšne nalepke uporabljamo zase in za svoje politične nasprotnike, se v Sloveniji že dolgo ne delimo toliko na leve ali desne, socialdemokrate, levičarje, liberalce, konservativce, krščanske demokrate ali desničarje. Glavna ideološka bitka poteka med tistimi, ki verjamejo in zagovarjajo vrednote liberalne demokracije — pa naj bodo levi, desni ali na sredini — in podporniki iliberalne, avtoritarne, populistične politike s preplonkanim priročnikom in diskurzom iz tujih logov. Od Floride do Kremlja. DeSantis in Trump se sicer trudita na vso moč, ampak na koncu ni nihče bolj anti-woke od Putina in njegovih pajdašev.

Saj smo vsi za, kajne?

Te spremembe v slovenskem političnem prostoru spremljam tudi skozi pisanje v zadnjih letih. Vse od začetka sem se izogibal komentiranju dnevne politike in še bolj opredeljevanju do te ali one stranke. Ko mi je glavni in odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik ponudil sodelovanje, mi je predlagal, naj pišem o evropskih temah, demokraciji, človekovih pravicah in vladavini prava. Nič kontroverznega torej, saj smo vendar vsi za. Saj ne, da nimam strankarskih preferenc, a te izražam skozi svoj glas na volitvah, ne pa preko kolumen. V teh zagovarjam politični in družbeni sistem, ki je demokratičen in pluralističen in v katerem imajo enake možnosti različne demokratične politične opcije.

Če si česa ne želim, si ne želim živeti v sistemu, v katerem bi vsi o vseh družbenih vprašanjih morali razmišljati enako kot jaz. A paradoksalno je skozi leta to moje nekontroverzno pisanje o splošno sprejetih vrednotah počasi vse bolj spominjalo na komentiranje dnevne politike. Ne zato, ker bi spreminjal vsebino svojih kolumen, ampak zato, ker se je dnevna politika začela préklati in deliti glede vrednot, o katerih pišem.

Gospodu se fržmaga

Kako daleč so šle stvari glede nezmožnosti razločevanja med spodobnostjo in patologijo, se odraža tudi v reakciji na mojo prejšnjo kolumno, v kateri sem obsodil eklatantno antisemitsko objavo mojega bivšega profesorja, ustavnega sodnika in sodnika na evropskem sodišču za človekove pravice.

Gospodu se fržmaga, kot je napisal, ker sem ga v tekstu kritiziral ad hominem, ne pa ad rem. Z drugimi besedami, očita mi, da sem ga zaradi njegove antisemitske objave označil za antisemita, namesto da bi se z njim pregovarjal o utemeljenosti ali neutemeljenosti antisemitizma. Ker saj veste: nobena stvar ni črno-bela in vedno obstajata dve plati. Morda je pričakoval, da bova na koncu presegla razlike in medsebojno polarizacijo in se skozi medsebojni dialog našla nekje na polovici. Se strinjala, da so nacisti legitimno “naslavljali” realno grožnjo, a jih je v odgovoru nekoliko zaneslo?

Pasji žvižgi

Zelo skrb vzbujajočih izjav v zadnjem času kar mrgoli. Mednje gotovo sodi nevarno in skrajno neodgovorno ropotanje o državljanski vojni in tudi ponoreli klici k oboroževanju nekega tipa, ki iz svojega londonskega fotelja v domovino pošilja pasje žvižge, kot temu rečejo Američani. In se ob tem še prodaja kot žrtev in disident.

Karkoli si mislimo glede dogodkov in odločitev, ki so sprožile te izbruhe — od hitre odprave na hitro uveljavljenega praznika do zadnje odločitve Ustavnega sodišča —, to ne more in ne sme biti opravičilo za tako neodgovorno igranje z ognjem in podžiganjem strasti, ki lahko pripeljejo do nasilja. Podobno je s klobasanjem o “kulturnem marksizmu”, pri katerem gre za diskurz z zelo vprašljivo zgodovinsko provenienco, ki z napadi na družbene manjšine podpihuje in manipulira z nakopičenim družbenim nezadovoljstvom. Ali pa z zgodovinskim revizionizmom, ki zlorablja legitimno in plemenito idejo o spravi in pieteti do umrlih, za diskreditacijo antifašizma, ki je temelj evropske povojne ureditve.

Še posebno nevarno je, če takšne ideje razširjajo ljudje, ki poslušajo zgolj sebe in ob sebi nimajo nikogar, ki bi zmogel in si upal zahtevati, naj ustavijo konje, dokler ne bo prepozno. Igranje z ognjem v nekem trenutku dobi svojo dinamiko, ki je na koncu ne more ustaviti niti tisti, ki je prvi prižgal baklo.

Vrednostni okvir

Ob ustanovitvi lastne državi smo sprejeli ustavo, ki jasno odloča vrednostni okvir demokratičnega pluralizma v naši družbi. Ta sega od določbe, da je Slovenija socialna država, ki ščiti človekove pravice in politične svoboščine, do členov, ki ščitijo zasebno lastnino in svobodno gospodarsko pobudo. Znotraj tega okvirja lahko in moramo razmišljati različno in se lahko delimo in kregamo do mile volje.

Konkurenca idej in programov, z mandatom, ki ga ti dobijo od volivcev, in pod nadzorom, ki ga izvajajo institucije pravne države, neodvisno sodstvo, mediji in civilna družba, je tista gonilna sila, ki demokratični družbi zagotavlja mir, stabilnost, varnost, pravičnost, svobodo in razvoj. Ko pa nekdo naklepno izstopi iz teh okvirjev in začne spodkopavati ustavne temelje slovenske državnosti in demokratičnosti — in ko celo začnejo rožljati z orožjem —, pa odziv pač ne morejo biti zgolj klici k preseganju razlik in jokcanje o polarizaciji.

Če na drugi strani delitve prežijo rasizem, avtoritarnost, antisemitizem, nacionalizem, sovraštvo do družbenih manjšin, zanikanje človeškega dostojanstva, potrebujemo odločen in enoten odgovor javnosti in vseh demokratičnih političnih sil. Neglede na njihove siceršnje politične in ideološke razlike in zdrahe. Med drugim tudi zato, da bomo tudi v prihodnosti živeli v družbi, v kateri bomo lahko še naprej razmišljali različno.