Pred nami je prva domača knjižna refleksija krize ob korona virusu. Vsestranski intelektualec, pisatelj, prevajalec in publicist Branko Gradišnik se v svoji biografsko-esejistični knjigi Kronika koker koronika s temeljitim premislekom in poglobljeno loteva socialnih, psihosocialnih, zdravstvenih in ekonomskih vidikov korona krize. Danes drugi del oz. odlomek.
Gradišnikova Kronika koker koronika je izšla pri Založbi Pivec, trenutno samo v elektronski obliki. Dostopna je tudi na e-Emki, Biblosu in Kobu ter v Apple Book Storu.
6. aprila ob 6:41
V spominu iz šole mi je ta ura in minuta trenutek, ko je leta 1941 padla prva nemška serija bomb na Beograd …
Zavezniki, združeni v sile Osi, so zdaj zaradi kovida oziroma severnjaške strogosti in južnjaške lahkomiselnosti v vojni. No, vsaj bili so do včeraj, ko je nemška avtoindustrija, berem v dnevniku Il Giornale, sporočila Merklovi, da brez pomoči Italiji ne bo niti nemške ključne proizvodnje. Italija izdeluje mnoge komponente — to je globalizacija, a tudi evropeizacija.
Ker mi je včeraj na izletu nagajalo periferno živčevje pod prsti levega stopala — doživel sem dva napada električnega »mrgolenja« ali prasketanja v blazinici rastišča nožnih prstov —, sem se končno domislil, da se mi morda ob prebolelem »koviditisu« prebuja borelioza. To bi lepo pojasnjevalo tudi simptome, ki jih imam spooradično že od 5. marca: poleg kihanja in mokrega odkašljevanja še nočno znojenje okrog 3., 4. zjutraj, jutranje bolečine v neupravičeno utrujenih nogah (pa prehodim komaj 10 km v treh dnevnih odmerkih), popoldne pa letargija, takoj ko sedem pred televizor.
Mislim, da je vprašanje borelioze zelo zanimivo in celo pereče. Navsezadnje nas je v Sloveniji okrog 100.000, namreč ljudi, ki imajo borelije (vsako leto je ca. 5000 novih diagnosticiranih primerov). Povezava s kovidom je jasna. Pri kovidu ljudje umirajo od sindroma akutne dihalne stiske, ki je posledica tega, da infekcija sproži nesorazmeren odziv imunskega sistema. Ta sprosti zelo veliko protivnetnih citokinov. Metaboliti iz tega divjega boja pa preplavijo in zadušijo pljuča.
In res je, da borelijci vemo, za kaj gre. Bela krvna telesca sproščajo v boju proti borelijam prav citokine, ki povzročajo večino skupka simptomov, ki jih imenujemo borelioza. Kadar skušajo zdravniki iztrebiti borelije (ki pa so persistentne in torej nikoli zares odpravljive) z antibiotiki, se lahko sproži takle citokinski vihar, ki se mu pravi Herxheimerjeva reakcija. Prevencijsko zdravljenje temelji na ukrepih, ki znižujejo aktivnost/število citokinov, izboljšujejo kakovost imunskih odzivanj in blažijo simptome. Splača se prebrati članka dr. Martyja Rossa o citokinih pri boreliji (Control Cytokines: A Guide to Fix Lyme Symptoms & The Immune System) in podrobneje o Herxheimerjevi reakciji (Herxheimer Die-off Reaction: Inflammation Run Amok).
Ker pa sta napisana v medicinski latovščini, bom raje malo pohajkoval po lastnih mislih: moja delovna predpostavka bo tokrat, da borelije morda preprečujejo vznik citokinskih viharjev. Če je to res, potem smo borelijci sicer bolj dovzetni za okužbo, vendar pa tudi manj dovzetni za citokinske viharje in torej varni pred dihalno stisko.
Treba bi bilo torej pregledati zdravstvene kartone ljudi na respiratorjih: ali je med obolenji zavedena tudi borelioza? Pri nas so vzorci kratko malo premajhni, da bi bile korelacije statistično pomembne. A predlog bi lahko poslali na WHO, če ne zaradi drugega, tudi kot opozorilo, da merjenje temperature pri nas borelijcih ne bo nikoli kazalo infekta.
Mimogrede, ena največjih skrivnosti v tej epidemiji mi je, kam ponikujejo toplomeri v naši hiši. Vem, da so nekje v hiši zdaj štirje: eden je bil že leta, pač za potrebe otrok, ko so še odraščali, drugega sem si kupil v času seznanjanja z borelijo — ta je bil prvi »ekspresni«, ker sem si meril temperaturo med nočnimi napadi znojenja —, tretjega sem šel kupit, potem ko sem odkril, da v navodilih prejšnjega »ekspresnega« piše, da je treba na rezultat počakati še pet minut! Ta tretji je otroški, človek bi si mislil, da bodo ti toplomeri hitrejši, ker so otroci nemirni ali neučakani, in res je hitrejši, čakati je treba po pisku še vedno najmanj dve minuti. Njegovo piskanje je zoprno, sliši se po vsej hiši, in tako sem si šel kupit živosrebrovega, pa jih ne izdelujejo več. Dobil sem »alkoholnega« — ne vem, kako da je to še dovoljeno, kaj če kak alkoholik dobi v roke in ga razbije? Ta je res tih, zato pa potem človek ne ve, kdaj naj neha meriti!
7. aprila
Z zamudo sem zvedel, da so zamenjali v. d. direktorja NIJZ Eržena, ki je javno nasprotoval večini uradnih varnostnih ukrepov, češ da so nepotrebni. Na zamenjavo se je 28 epidemiologov, zaposlenih na NIJZ, odzvalo z javnim pismom:
»Epidemiološka stroka pri uvajanju ukrepov ni bila več aktivno vključena, smo pa vseskozi opozarjali na nekatere strokovno sporne odločitve: nošenje mask oziroma katere koli zaščite pred usti in nosom v zunanjih in notranjih prostorih, razkuževanje javnih površin, omejevanje gibanja na prostem, razkuževanje skupnih prostorov v večstanovanjskih stavbah, obvezna uporaba rokavic in njihova nepravilna raba. Stroko, ki je pristojna za predlaganje ukrepov, je politika povsem zaobšla. Brez sankcij ni dovoljena niti kritična presoja in komentar uvedenih ukrepov.«
Na to je danes reagirala vlada s tipično bizantinsko potezo: Jelko Kacin, glasogovornik — ki je žal zgolj neprepoznaven odmev samega sebe iz časov osamosvajanja —, je povabil na tiskovno konferenco Milana Kreka, šefa ene od podružnic NIJZ (vendar le na področju odvisništva, kjer o tem, kako uspešna je njegova politika, pričujejo metaboliti ilegalnih drog v odplakah). Ta je ropotal z velikimi številkami in nekako nabral 40 milijonov žrtev v primeru globalnega prekuženja, pa samo 10 milijonov žrtev v primeru socialnega distanciranja. (Domnevam, da v istem času, ne pa absolutno …)
Zdravstvo samo je seveda še najmanj imuno na politiko, ne le pri nas. Prijatelj, ki me redno zalaga z linki k streznjujočim temam, mi je že včeraj poslal članek o tem, kako politika vlada celo mikrobom. V reviji The Nation je Wilfred Chan 3. aprila objavil, kaj počenja WHO s Tajvanom. To de facto neodvisno deželo prišteva h Kitajski in jo izključuje iz kakršnihkoli komunikacij. Tajvan je dežela z najbolj uspešno strategijo boja proti virusu. Čeprav je bila med prvookuženimi, je doslej ob obsežnem testiranju imela le 348 pozitivnih primerov in reci in piši samo pet (5) mrtvih.
O Tajvanu se ne da reči, da bi bil uspešna komunistična diktatura, kot so je deležni celinski Kitajci. Poglejmo torej, kako so na otoku preprečili okuževanje. Dne 31. decembra 2019 — ko so wuhanske zdravstvene oblasti razglasile odkritje nove virusne pljučnice, pri kateri pa še ni bilo jasno, ali se lahko prenaša s človeka na človeka — so Tajvanci pisno poprosili WHO za več informacij o tem vprašanju. WHO ni odgovoril, pa tudi sočlanic ni obvestil.
Tajvan je vseeno reagiral in se še istega dne odločil, da bodo na otoku opravljali zdravstvene preglede vseh letalskih potnikov, ki prihajajo iz Wuhana. Dva tedna zatem so (kljub nenehnem zatrjevanju Kitajcev in WHO, da ni vzroka za vznemirjenje) poslali v Wuhan dva svoja infektologa. Dne 16. januarja sta sporočila domov, da gre za zelo nevaren virus. Kitajci so šele štiri dni zatem povedali, da je prenosljiv med ljudmi.
V teh štirih dneh je Wuhan slavil lunarno novo leto z banketom, ki je zajel 40.000 domov, milijoni Wuhancev pa so se odpravili na praznične počitnice na vse konce in kraje Kitajske in sveta. Ko je Tajvan 21. januarja poročal o odkritju prvega pozitivnega primera, je njegova Agencija za hitro odzivanje (ustanovljena po izbruhu sarsa leta 2003) že odrejala karantene in organizirala priprave po bolnišnicah. Takoj so pospešili proizvodnjo kirurških mask, ki je kmalu presegla milijon mask dnevno. Začasno so tudi prepovedali njihov izvoz. Ob strogem nadziranju prihodov jim drugega niti ni bilo treba.
Posledica? Na Tajvanu življenje ni zastalo. Šole, trgovine, tovarne, vse je delovalo. Držijo se le osnovnih higienskih načel (glede razkuževanja rok in nošnje mask, ki jih pa nosijo že vse od časa hude epidemije sarsa).
Zdaj pa sem prebral izjavo prijatelja Matjaža Čampe, s katerim sva skupaj prepotovala Podkavkazje (in nastopa v mojem Juliju avgusta po Zakavkazju), brez mene pa je že nekajkrat pretkel strašni maraton po pobočjih okrog in okrog Mont Blanca! Je direktor skrbstvenega podjetja, ki upravlja vsaj dva doma starejših občanov in o sedanji politiki sanitarnega kordona pravi:
»V tem trenutku postajajo domovi za starejše neke rezervne, zasilne namestitve z listami za odstrel — kdo je potreben, kdo ni potreben na tem svetu — to nam pa ni okej.«
Če bom šel kdaj v dom, grem v njegovega.
Nadaljevanje in konec jutri.
Bibliografski podatki: Branko Gradišnik: Kronika koker koronika. Za vas, ki ste raje anekdotično živi kot znanstveno mrtvi. Založba Pivec, Maribor 2020. ePub format, ISBN: 978-961-7103-13-7, cena: 13,99€.