Komentarje pravkar končanih evropskih volitev lahko razdelimo med tiste, ki govorijo o porastu skrajnežev in krepkem premiku Evrope v desno, in tiste, ki trdijo, da se ni zgodilo nič presenetljivega ali nepredvidenega.

Oboji imajo prav. Po eni strani bo nova sestava Evropskega parlamenta najbolj desna do zdaj. Najprej zato, ker bodo imele skrajno desne stranke v njem znatno več poslancev. Čeprav je res, da gre ta porast skoraj izključno na račun rezultatov v treh državah — Italiji, Nemčiji in Franciji —, kjer je skrajna desnica krepko povečala svoj izkupiček iz 2019.

Radikalizirani konservativci

Drugje je slika precej drugačna. Marsikje je skrajna desnica dobila manj od pričakovanj, a to na evropskem nivoju ne more bistveno vplivati na trend, ki ga diktirajo rezultati v treh velikih državah članicah. Nekateri poskušajo miriti strahove z opozarjanjem na neenotnost med skrajno desnimi formacijami, ki imajo glede nekaterih ključnih vprašanj — glede odnosa do Rusije, recimo — zelo različna stališča. Ambicije po večjem vplivu bodo sprožile prizadevanja za več sodelovanja, vendar je težko pričakovati, da bodo skrajna desnica in “radikalizirani konservativci” (kot nekatere med njimi imenuje nizozemski politolog Cas Mudde) čez noč delovali kot dobro naoljen in monoliten glasovalni stroj.

Posnemanje populističnih diskurzov

Po drugi strani pa premika v desno ne moremo iskati samo v večjem številu skrajno desnih poslancev, ampak tudi v rezultatih, ki so jih dosegle tri proevropske politične skupine. Te že dolga leta v Evropskem parlamentu dominirajo in bodo tudi v novi sestavi imeli dovolj poslancev, da se obdržijo na vrhu. Liberalci iz skupine Prenovimo Evropo (prej ALDE) so močno oslabljeni, Napredno zavezništvo socialistov in demokratov so stagnirali, okrepila se je samo Evropska ljudska stranka. Mnogi iz te zadnje bodo uspeh pripisali trši protimigrantski retoriki, odmiku od zelene tranzicije in napadom na “wokizem”, ki je postal izmuzljiva nalepka za diskreditacijo mnogih progresivnih idej — od zaščite manjšin, boja proti vsem oblikam nestrpnosti in diskriminacije in enakopravnosti med spoloma.

Čeprav večina raziskav kaže, da posnemanje skrajnih populističnih diskurzov ne dela v prid “sredinskim” strankam, ampak ravno nasprotno, je pričakovati, da se mnogim ne bo uspelo upreti skušnjavi, da bi si z žaganjem veje, na kateri sedijo, poskusili pridobiti nekaj točk podpore. Po mnenju Rose Balfour, evropske direktorice Fundacije Carnegie za mednarodni mir, bo Evropa na ta račun izgubila vodilno vlogo na področju varovanja okolja in človekovih pravic v svetu.

Poker

Kako se bodo odvijale stvari v naslednjih mesecih in letih, bo v mnogočem odvisno od tega, kaj se bo v naslednjih dneh zgodilo v Franciji. Čeprav je večina raziskav napovedovala volilni izid, ki smo mu bili priča, so mnogi očitno do zadnjega trenutka upali na čudež, ki bi preprečil, da bi skrajna desnica tako prepričljivo pometla s konkurenco. Francija je te dni v šoku. Najprej zaradi volilnega izida, potem pa še zaradi odločitve predsednika Macrona, da razpusti parlament in razpiše volitve, ki bodo v dveh krogih 30. junija in 7. julija. Mnogi — tudi znotraj njegove stranke — so z odločitvijo nezadovoljni in mu očitajo nepremišljenost, ki ima lahko zelo resne posledice za Francijo in Evropo.

Poteza je vsekakor vredna vrhunskega pokeraša, ki v škripcih na igralno mizo vrže hišo, avto, ženo in otroke. Macron tvega ogromno. A v njegovi odločitvi je tudi nekaj logike. Najprej računa na šok, ki ga je v Franciji povzročila zmaga skrajne desnice. Upa, da se bo javnost mobilizirala in da bodo na volišča odšli mnogi, ki so na evropskih volitvah ostali doma. Parlamentarnih volitev se tradicionalno udeleži do 20 odstotkov več ljudi. Tokrat bo morda razlika še večja.

Kalkulacije

Poleg tega so evropske volitve tradicionalna priložnost za protestne glasove, medtem ko so na državnih v preteklosti mnogi glasovali drugače. Macron si želi tudi povezovanja med “republikanskimi” strankami (kot Francozi generično imenujejo stranke, ki ne pripadajo desnim ekstremom). Sanitarni kordon je v preteklosti deloval. Omejeval je prisotnost skrajne desnice v parlamentu in preprečeval, da bi se najprej eden, potem pa še drugi član družine Le Pen zavihtel na mesto predsednika države.

V dvokrožnem sistemu, v katerem se v drugi krog uvrstijo kandidati, ki prepričajo najmanj 12,5 odstotka vseh registriranih volivcev v posameznem volilnem okrožju, je združevanje moči ključ do uspeha. Na levi so se za sodelovanje dogovorile skoraj vse stranke — od socialistov in zelenih pa do skrajno leve Nepokorjene Francije, ki jo vodi kontroverzni Jean-Luc Mélenchon. Toda o njihovem sodelovanju se je že pojavil dvom.

Popolna zmeda je nastala na desnici, kjer je vodja stranke Republikancev Eric Ciotti dva dni po evropskih volitvah napovedal sodelovanje z Nacionalnim zborom Marine Le Pen oz. Jordana Bardellaja, a je pri tem naletel na ostro nasprotovanje večine drugih veljakov stranke. [Ciotti se je dobesedno zaklenil na sedež Republikancev, kamor so razočarani člani vstopili šele potem, ko je generalna sekretarka odklenila vrata z rezervnim ključem; Ciottija so izključili iz stranke, vendar sam izključitve ne priznava; op. FP.]

Zmeda je nastala tudi pri povezovanju skrajno desnih strank. Potem ko je Marion Maréchal, nečakinja Marine Le Pen — ki pa je članica še bolj skrajno desne stranke Reconquête —, brez posvetovanja z ustanoviteljem stranke Éricom Zemmourom napovedala sodelovanje z Nacionalnim zborom, jo je Zemmour obtožil izdajstva, njena teta pa si je premislila in umaknila ponudbo za sodelovanje.

Sanitarni kordon

Kako se bodo na vse te kolobocije odzvali volivci, je nemogoče napovedati že zato, ker takšnih volitev, v takšnih okoliščinah in s takšnimi vložki še nikoli ni bilo. Sanitarni kordon je v preteklosti funkcioniral zaradi odbojnosti skrajne desnice med večino prebivalstva.

Toda Marine Le Pen je v zadnjih letih vložila veliko truda, da bi omilila podobo stranke, k normalizaciji pa je pripomoglo tudi koketiranje tradicionalnih strank z njenimi stališči. Macron skoraj gotovo ne more računati, da bo sam s svojo stranko ustavil skrajno desnico. Računati mora na uspeh svojih političnih nasprotnikov v sredinskem taboru, ki pa do njega gojijo cel kup zamer. Tudi če skrajni desnici ne uspe ponoviti rezultatov z evropskih volitev, Macronu v zadnjih treh letih predsedovanja ne bo z rožicami postlano.

Vedno več jeze

Nekateri analitiki dodajajo, da ima Macron tudi v primeru zmage skrajne desnice na parlamentarnih volitvah rezervno rešitev. V roke bi dobili vladne vajeti, ki so v francoskem predsedniškem sistemu precej krajše kot drugod. V primeru tako imenovane kohabitaciji bi predsednik s svojimi pomembnimi izvršilnimi pristojnostmi preprečeval najhujše ekscese, obenem pa računal na to, da si bo skrajna desnica na oblasti zaradi svoje nekompetentnosti polomila zobe in izgubila podporo.

A tudi tukaj se lahko marsikaj zalomi. Prvo tveganje je, da skrajna desnica na oblasti — vsaj na kratki rok — ne bo dovolj nekompetentna. Zveni groteskno, ampak takšni so časi. Čeprav nimajo oblastnih izkušenj na nacionalni ravni, so že dolga leta na čelu mnogih manjših in srednje velikih mest.

Poleg tega je francoska državna administracija velika mašinerija, ki bo delovala naprej — če bo skrajno desna vlada le dovolj inteligentna, da se ne bo preveč vmešavala in da bo svojo priljubljenost raje vzdrževala s populistično retoriko in uporabo državnih malh za kupovanje podpore.

Pa tudi če ljudje ne bodo zadovoljni z oblastjo, skrajni desnici ne bo težko usmeriti jeze na predsednika, ki je že tako ali tako zelo nepriljubljen. Ne smemo namreč pozabiti, da je ljudsko nezadovoljstvo za populizem prava mana. Slabše ko gre vsem, bolje gre populistom. Če želijo podporo, demokratične stranke rabijo dokaze za svojo učinkovitost in uspešnost reševanja težav. Populisti pa živijo od besa. In tega je — pa ne samo v Franciji — zelo veliko. In vedno več.