Maribor je mesto, ki preseneča. Te dni živi počasi, a hkrati intenzivno. Smo v času Festivala Lent. Mesto je polno glasbe, gledališča, plesa, pogovorov in smeha. Ulice niso samo poti od doma do službe, ampak postanejo prizorišča. Obrežje Drave ni samo sprehajališče, ampak dnevna soba mesta. Med ljudmi se pojavlja občutek, da pripadamo nečemu večjemu od vsakdanjega ritma življenja.

Maribor je takšen že stoletja, vendar vsakič znova potrebuje spodbudo, da se pokaže njegov pravi obraz. Zdi se mi, da smo Mariboru delali krivico, ko smo ga cela desetletja opisovali kot industrijsko mesto. Res je, industrija mu je dala delo, razvoj, samozavest in gospodarsko moč. Ni pa mu dala identitete. Ta je nastala že veliko prej. Ko kdo omeni Maribor, se danes še spomnimo dimnikov, železnice, tekstilnih tovarn, Metalne, Tama in industrijskega utripa, ki je desetletja določal življenje mesta. Kot da bi prav industrija predstavljala njegovo bistvo.

Industrija

Pa ga ne. Industrija je Mariboru dala gospodarsko moč, razvoj in ponos. Kultura pa mu je dala dušo. Zato smo o Mariboru govorili kot o industrijskem mestu, čeprav je njegova kulturna identiteta veliko starejša od industrijske revolucije. Pravzaprav je starejša od večine evropskih držav. Ko se človek poglobi v zgodovino Maribora, hitro ugotovi, da kultura tukaj nikoli ni bila dodatek življenju. Bila je njegov sestavni del. Bila je — in ostaja — DNK mesta.

Že v srednjem veku, ko je Maribor dobival svojo mestno podobo, se tu niso srečevali samo trgovci. Po reki so prihajali les, vino in železo, skupaj z njimi pa jeziki, ideje, glasba in zgodbe. Lent ni bil samo pristanišče. Bil je prostor srečevanja svetov.

Ni naključje, da je imel Maribor že v 13. in 14. stoletju eno od najpomembnejših judovskih skupnosti na današnjem slovenskem ozemlju. Ohranjena sinagoga ni samo arhitekturni spomenik, temveč je dokaz, da je bilo mesto že pred sedemsto leti prostor sobivanja različnih narodov, veroizpovedi in kultur. Kjer se srečujejo različni ljudje, tam se vedno rodi tudi ustvarjalnost.

V času Habsburžanov je Maribor rasel kot pomembno štajersko trgovsko in upravno središče. Nastajale so cerkve, šole, meščanske hiše, glasba in umetnost. Obdobje Avstrijskega cesarstva in pozneje Avstro-Ogrske pa je mestu prineslo novo dimenzijo — narodno prebujenje.

Slomšek

Leta 1859 je Anton Martin Slomšek sprejel odločitev, ki je za Maribor pomenila veliko več kot preselitev sedeža lavantinske škofije. Mesto je postalo eno od ključnih središč slovenskega jezika, izobraževanja in kulture. Okoli njega so rasle čitalnice, pevska društva, knjižnice in kulturna društva. V mestu z močnim nemškogovorečim meščanstvom je bila vsaka slovenska predstava, vsaka knjiga in vsak koncert tudi dejanje za dvigovanje samozavesti. To je bil čas, ko kultura ni bila zabave. Pomenila je obstoj.

Šele potem je prišla industrija. In tudi  tu je Maribor pokazal svojo posebnost.

Drugoje je industrijska revolucija pogosto potisnila kulturo na margino. V Mariboru se je zgodilo nasprotno. Ob tovarnah so nastajali pevski zbori. Ob delavskih naseljih knjižnice. Ob proizvodnih halah gledališče. Kultura ni pripadala eliti. Pripadala je ljudem.

Pandur

Ob koncu prejšnjega stoletja je Maribor ponovno dokazal, da zna razmišljati širše. Tomaž Pandur je s svojimi predstavami Maribor postavil na svetovni zemljevid gledališča in dokazal, da lahko tudi mesto ob Dravi ustvarja predstave, o katerih govori vsa Evropa. Njegove predstave niso bile pomembne samo zato, ker so gostovale na največjih evropskih in svetovnih odrih. Pomembne so bile zato, ker so pokazale, da se vrhunska umetnost ne dogaja samo v prestolnicah.

Še več! Maribor je vedno znal in zmogel vrhunsko umetnost pripeljati med ljudi. Tisoči se konec maja zberejo v Mestnem parku na Operni noči. Na travi sedijo družine z otroki, starejši občani, študenti, ljubitelji opere in tisti, ki opero slišijo prvič. Park postane za nekaj ur največja operna dvorana pod zvezdami. To ni samo koncert simfoničnega orkestra SNG Maribor. To je sporočilo, da vrhunska umetnost pripada ljudem.

Lent

In potem pride Festival Lent, ki pripoveduje enako zgodbo. Njegove veličine ni mogoče meriti samo s številom odrov ali obiskovalcev. Njegova prava moč je nekaj drugega. Festival Lent je eden redkih festivalov, ki ga mesto dobesedno živi. Številni Mariborčani še danes načrtujejo dopuste pred ali po Lentu, med festivalom pa ostajajo doma.

Takrat se spremeni ritem mesta. Po službi se ne gre domov, ampak na Lent. Na koncert. Na predstavo. Mesto postane oder. Njegovi prebivalci pa njegovi igralci. Takšnega odnosa med festivalom in mestom ni mogoče kupiti. Nastaja desetletja. Nastaja tam, kjer kultura ni dogodek, ampak način življenja.

EPK 2012

Ko je Maribor leta 2012 postal Evropska prestolnica kulture, sem razumela, da je Evropa kulturni Maribor prepoznala — ni pa ona bila tista, ki ga je ustvarila. Maribor je postal prvo mesto na območju nekdanje Jugoslavije in eno prvih v jugovzhodni Evropi, ki je prejelo ta prestižni naziv. To ni bilo priznanje enemu letu ali enemu projektu. Bilo je priznanje skoraj osmim stoletjem kulturne kontinuitete.

Prihodnje leto bo že petnajst let, odkar je Maribor nosil ta najbolj prestižni naziv. EPK. Minule evropske prestolnice kulture z veseljem izpostavljajo ta naziv še dolga leta po tem, ko jih je doletelo to priznanje. Zavedajo se pomena te velike zgodbe. Tako za mesto kot državo. Maribor je z EPK pridobil neoprijemljivo dediščino, ki se ne meri v stavbah, ampak v znanju in kompetencah mladih ustvarjalcev, prostovoljcev in gradnji občinstva, ki želi najboljše vsebine.

Zanimiv vzorec

Če pogledamo zgodovino, vidimo zanimiv vzorec. Srednji vek je mestu dal odprtost. Judovska skupnost mu je dala večkulturnost. Habsburško obdobje mu je dalo meščansko kulturo. Slomšek mu je dal narodno samozavest. Avstro-Ogrska mu je dala čitalnice, društva in slovensko besedo. Industrijska doba mu je dala kulturo za ljudi. Pandur mu je dal mednarodno prepoznavnost. Festival Lent mu je dal srce mesta. Evropska prestolnica kulture pa mu je dala evropsko priznanje. Vsaka generacija je dodala novo poglavje, nov presežek.

In prav zato ni potrebno, da Maribor še išče svojo identiteto. Maribor se mora svoje identitete samo spomniti. Biti mora ponosen na preteklost in sedanjost, iz česar se gradi prihodnost.

Ponos meščanov

Zgodovina pa nas uči še nekaj. Nobenega od teh poglavij niso napisale stavbe. Niso jih napisali razpisi ali strategije. Napisali so jih ljudje. Slomšek. Neznani ustanovitelji čitalnic. Igralci, pevci, dirigenti in režiserji. Tomaž Pandur. Ustvarjalci Festivala Lent. In tisoči posameznikov, katerih imena ne bodo nikoli zapisana v učbenikih. Toda brez njih Maribor ne bi bil to, kar je. Mesta ne ustvarjajo zidovi. Ustvarjajo jih ljudje.

Kulturna identiteta Maribora ni zapisana v zidakih mariborskih stavb, ampak v spominu njegovih prebivalcev. V njihovem jeziku. V pesmih. V gledališču. V knjigah. Na odrih. Ob Dravi. V pogumu ljudi, ki so verjeli, da lahko iz Maribora nastane nekaj velikega. In vedno znova se je izkazalo, da so imeli prav.

Zato je čas, da o Mariboru prenehamo govoriti kot o nekdanjem industrijskem mestu. Precej bolje bi bilo reči, da je to mesto, ki že skoraj osem stoletij dokazuje, da je njegova največja moč kultura. Ne kot okrasek. In ne kot nkaj, kar bi bilo rezervirano za elite. Ampak kot identiteta mesta. Kultura je skozi stoletja postala identiteta Maribora. Presežki, ki jih je mesto s tem ustvarjalo, pa so poganjali ponos meščanov.