Avgusta 1972 je danski odvetnik in borec proti obdavčevanju Mogens Glistrup ustanovil novo politično stranko, ki jo je poimenoval Fremskridtspartiet oziroma Stranka napredka. Glistrup je očitno dobro začutil spremembo razpoloženja v do tedaj eni najbolj zglednih skandinavskih držav blagostanja in je leto kasneje na volitvah v danski parlament osvojil kar osemindvajset poslanskih mest. Točka programa, ki mu je prinesla največ podpore, je bila njegova obljuba, da bo radikalno znižal obrambni proračun. Ta naj bi po novem financiral zgolj še telefonski odzivnik, s sporočilom “predajamo se”. V ruščini.

Na Glistrupa sem se spomnil ob spremljanju vse bolj histerične razprave o slovenskem obrambnem proračunu. Njegova ideja bi marsikateremu slovenskemu mirovniku orosila oko. Morda bi bilo treba samo posodobiti sporočilo in ga prevesti v angleščino, saj vendar vemo — kot rada poudarja Spomenka Hribar — da Rusija še nikoli v zgodovini ni ogrožala nikogar.

Enter “očka”

Ampak pustimo Dance in se vrnimo k domačemu prepiru o denarju za obrambo. Po eni strani se povsem strinjam s tistimi, ki jih moti, da se Slovenija zavezuje k petodstotnemu letnemu povečanju obrambnih izdatkov. Ne zato, ker mislim, da varnost ni pomembna. Vse bolj nevarni svet pač terja močnejše obrambne zmogljivosti. Odvračanje ima svojo ceno — a je ta bistveno nižja od cene vojne, ki jo povzroči ne dovolj odvračani agresor.

Moti me predvsem, kako smo prišli do teh famoznih petih odstotkov. Nisem strokovnjak za obrambno področje, a kot laiku bi se mi vendarle zdelo logično, da do izračuna pridemo tako, da skupaj z zavezniki naredimo oceno tveganj, pregledamo, kaj imamo, kaj nam manjka, koliko topov, tankov, dronov in bataljonov potrebujemo, da bomo ustrezno “borbeno gotovi”, kot se je temu reklo v JNA. Potem seštejemo številke in gremo v Bruselj in rečemo: evo, po naši oceni je to to.

Kot nestrokovnjak seveda nimam pojma, ali bi bila ta številka višja ali nižja od petih odstotkov. Bi pa vsaj bila utemeljena z realnimi obrambnimi potrebami. Ne pa zgolj z željo, da ugodimo kapricam našega ameriškega zeta. Vse skupaj vzbuja nelagodje. In nedavni posladkani pozdrav generalnega sekretarja NATO pakta predsedniku ZDA pri tem prav nič ne pomaga. Prepričan sem, da ga je spisal ChatGPT. “Napiši pozdravno sporočilo Donaldu Trumpu v slogu Donalda Trumpa.” Enter. “Mi smo FUL vate.”

Problem Ruttejeve strategije zapeljevanja je v tem, da je povzročila več ogorčenja med Evropejci kot hvaležnosti pri Trumpu, saj ne daje nikakršnih zagotovil, da očka jutri ne bo uporabil še trših besed. In zahteval šest odstotkov. Ali šestnajst. Ali šestdeset. Ker je impulziven in nepredvidljiv. Ker ima rad klečeplazenje. A prezira klečeplazce.

Brez alternative

Razumem torej, zakaj pet odstotkov Slovencem dvigne pritisk. A treba je reči tudi to: nasprotniki povečanja obrambnega proračuna večinoma ne ponujajo resnih alternativ. Namesto tega sledimo ideološkim puhlicam in čustvenemu cepetanju, zapakiranem kot politična stališča. Če bi kdo rekel, da ne potrebujemo dodatnega oboroževanja, ker smo varni, v redu. S tem se lahko strinjaš ali ne. Ampak to je stališče, o katerem lahko debatiraš. V zreli demokraciji bi si ena in druga stran izmenjali argumente in se skušali dogovoriti, kako naprej.

V Sloveniji pa je drugače. Slovenski mirovniki ne trdijo, da orožja ne potrebujemo, ker smo varni. Trdijo, da smo varni zato, ker ne maramo orožja.

To logiko bi bilo lahko jemali resno, toda samo ob predpostavki, da bi naše enostransko razoroževanje navdihnilo do zob oborožene imperialiste do te mere, da bi se nam pridružili na poti k svetlobi in nas pustili pri miru. Ker smo tako fejst ljudje. Ker smo za mir. Kumbaja.

Ampak ker na to ne moremo resno računati, je ta koncept intelektualno neresen in varnostno neodgovoren. Problem je v tem, da se o tem sploh ne moreš pogovarjati ali pogajati. Ker ne gre za politično stališče, ampak za ideološko dogmo. Iskreno rečeno, v konkurenci smešnih obrambnih strategij mi je bližje Glostrupova telefonska tajnica. On je bil vsaj duhovit. Naši mirovniki pa se očitno jemljejo resno. In to sploh ni smešno.

Plača pa naj kdo drug

V slovenski varnostni tragikomediji obstaja še en zanimiv paradoks. Raziskave javnega mnenja kažejo, da je večina državljanov proti povečanju stroškov za topove. Ker bi raje imeli maslo. Obenem pa raziskave kažejo tudi, da Slovenci še vedno z dvotretjinsko večino — enako kot ob vstopu — podpirajo članstvo v NATO paktu. Ker jih teza o varnosti brez obrambe očitno ne prepriča. Ziher je ziher. Plača pa naj kdo drug.

Francozi imajo za to en lep izraz: obdržati maslo in denar od masla. In ne, ne gre za kompliment.

Razumem zmedo v slovenskem javnem mnenju. Ljudje so v današnjem svetu upravičeno zbegani, prestrašeni in jezni. Zgroženi so nad tem, kar se dogaja v Gazi, skrbi jih vojna v Ukrajini, želijo si miru. To je normalno. Te občutke je treba upoštevati in nanje odgovoriti. A ne z ideološkimi puhlicami, ne z jahanjem na emocijah in s simplističnimi rešitvami za kompleksna vprašanja. To počnejo populisti — mi pa populistov ne maramo, kajneda?

Raje pizdimo

Kakorkoli že: to ni tekst, ki bi nagovarjal k sprejetju petih odstotkov za obrambo in še manj k ukinitvi obrambnega proračuna. Kot sem dejal, nisem strokovnjak. Kot državljana pa me moti, kako se v Sloveniji pogovarjamo in odločamo o tako pomembnih vprašanjih. Neresno, neodraslo in neodgovorno. Na eni strani imamo ljudi, ki jih pavloviansko rajca Trumpov, Netanjahujev ali celo Putinov krasni novi svet. Na drugi strani pa načeloma resni in vsekakor vplivni ljudje izjavljajo, da bi morali izstopiti iz NATO pakta, ker fuj Trump, in celo iz EU, ker fuj von der Leyen.

Nikomur pa ne pade na pamet, da bi tisto, kar nas moti — in tega je res veliko —, poskušali spremeniti. Skupaj z državami, ki razmišljajo podobno kot mi. Da bi razumeli, da v nevarnem svetu, v katerem živimo, potrebujemo zaveznike za ohranitev demokratičnega družbenega modela in vrednot, na katerih smo utemeljili svojo državnost. Ne potrebujemo “očkov”, če si lahko sposodim Ruttejev izraz, ampak zaveznike. Da bi se končno začeli obnašati kot država, ki ne samo cepeta od jeze, kadar je nihče ne gleda, ali kot možakar, ki zna udariti po mizi, vendar od spodaj, da žena ne opazi. Da bi svetu pokazali, da imamo samozavest, ideje in vizijo glede naše in skupne varnosti in glede drugih globalnih groženj in izzivov.

Ampak ne, mi raje pizdimo. Eden na drugega in navznoter. Ker je to lažje. In ne pozabimo, da nam gre pogosto na jetra tudi lastna država. Kaj pa, če bi izstopili še iz nje?

Morda bi res potrebovali Glistrupov telefonski odzivnik. Ne samo namesto obrambnega proračuna, ampak za vse interakcije z zunanjim svetom:

”Dragi vsi, prosimo vas, da nas pustite pri miru, dokler ne preberemo gradiva. Pa oprostite, če kaj ni bilo v redu. Lep pozdrav, vaša Slovenija.”