Ženska s srebrnim očesom je kratek roman — ali dolga novela — Katarine Marinčič. Protagonist Emil dobi od mame, žene in hčerke za petdeseti rojstni dan kolo in se odpravi na izlet. Ker uživa v pokrajini, se ga odloči podaljšati in si poišče prenočišče. Med samotnim sprehodom po čudovitem smrekovem gozdu sreča starko s košaro borovnic. Toda sredi nenavadnega pogovora ju zmoti uničujoča nevihta. Ko nevarnost mine, jo začne Emil iskati, da bi se prepričal, ali je “ženska s srebrnim očesom” — kot jo poimenuje — na varnem, a je ne najde več. Po vrnitvi v vas je po opisu ne pozna nihče od domačinov. Napetosti med Emilom, ki sumi, da mu nekaj prikrivajo, in prebivalci, ki so v nevihti utrpeli škodo, se začnejo stopnjevati.

Katarina Marinčič (1968) je pisateljica, literarna zgodovinarka, prevajalka in profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Njen pisateljski opus obsega romane Tereza, Rožni vrt, Prikrita harmonija (kresnik 2002) in Po njihovih besedah (kritiško sito 2015) ter zbirko novel O treh (fabula 2007). Kot avtorica spremnih besed je sodelovala pri številnih slovenskih izdajah francoskih klasikov. Iz francoščine je med drugim prevedla delo Paula Veyna Kako je naš svet postal krščanski, mladostno zbirko Marcela Prousta Radosti in dnevi ter njegovih Petinsedemdeset listov, ki so izšli pred kratkim. Ženska s srebrnim očesom je izšla pri Beletrini.

Katarina Marinčič: Ženska s srebrnim očesom

“Meščanska vila, okrog so same kmetije. Živa meja je iz pušpana. Zakaj se ne bi oglasil, če se boš že peljal mimo? Boš povedal, kako imajo opremljeno.” 

Saj niti niso pravi sorodniki, bi ugovarjal še pred kratkim. Sinoči se je preprosto zlagal, brez kanca slabe vesti, z mirom, za katerega je čutil, da ni stvar razumske odločitve, ampak izvira iz telesa, ki ga je življenje zgnetlo in zgostilo: “Mogoče pa res, mami.” 

Pri Slaparjevi vili ga je prešinilo, da ga mama šteje za potencialnega zaveznika v starčevski radovednosti — kar je dokaz, da se ji zdi dokončno in popolnoma odrasel. To mu je bilo na čuden način prijetno. Ne bi znal pojasniti, v čem je povezava, a bilo mu je kot ob tistih redkih priložnostih, ko se mu je za hip zazdelo mogoče, da bi bil nekdo drug, da bi premagal hromečo zadrego in počel stvari, ki se mu globoko upirajo: igral golf, plesal valček, ploskal v ritmu Radetzkyjeve koračnice, organiziral obletnico mature. 

Zavohal je pušpan in se vrnil v otroštvo, k svojemu bistvu. To ni imelo ničesar več z mamo. Laganje sebi je bilo od nekdaj njegova najljubša zvrst laganja. Niti pomislil ni, da bi se ustavil, a se je z užitkom pretvarjal, da bo odločitev padla v zadnjem hipu. 

Pospešil je šele tik ob ograji. Srce mu je poskočilo, ne od napora, pot je šla celo rahlo navzdol. Pognal se je v beg, kot da so se iz grmovja po njem stegnile pošastne gumijaste roke, debeli prsti z mehkimi, mlačnimi, gladkimi blazinicami. 

Brez dvoma, bile so roke iz hiše strahov v Tuilerijah, kamor sta ga oči in mami peljala za nagrado, potem ko si je dva dni potrpežljivo ogledoval Pariz in si s poševno, že čisto izpisano pisavo beležil v bordojsko rdeč blokec: videli smo Luver, Ajflov stolp, kupolo invalidov, sarkofag Napoleona … Takrat se mu je zdelo zamalo, da ga nagrajujejo, kot da je še majhen. (Spet ne dovolj zamalo, da bi mu to skalilo veselje; se je pa držal, kot da ni vesel.) Na pragu zrelih let si je mirno priznaval, da so spomini na znamenitosti iz beležke oddaljeni in bledi. Tout change, pisava se je v adolescenci prevesila iz introvertirane v ekstrovertirano. (Adolescenca, introvertiran, ekstrovertiran: kakšne neumnosti si izmišljujejo, kako žalijo otroka in nasploh človeka!) Edino spomin na gumijaste prste je ostajal živ, kot da je od prejšnjega dne. 

Cesta je bila prazna, nikjer nikogar, on pa se je igral, da za njim pljuskajo glasovi: zdaj zategli, zdaj veselo natrgani klici, zdaj žerjavi, zdaj galebi: kakor da nekdo z verande meščanske vile izmenoma bodri gumijasto pošast, naj ne odneha, in vpije za njim, naj se ustavi in pride na kavo. Samo ozreti se ne sme in bo v redu, si je prigovarjal. Saj ne vedo, da jih sliši. V redu, zdaj je v redu, zdaj je dovolj daleč. 

“Dvakrat sem pozvonil, mami,” bo rekel. “Ali jih ni bilo doma ali pa so še spali.” 

V soboto ob desetih dopoldne ne bi bilo nič nenavadnega, če bi spali. Pozvonil bi, čakal, se gledal v oknu. Občudoval bi svoj trup, široke prsi in raven trebuh v fluorescentno zeleni majici. Čelado bi snel, že čevlji so dovolj racmanski. Žal bi se najbrž v šipi videli tudi podočnjaki: kadar je soparno, mu nabreknejo. Ko bi pozvonil drugič, bi ga dlan zaskelela, iz tega bi sklepal, da je zvonec brneče, vrtajoče vrste. Med blaga čustva, ki bi se mu porajala ob pogledu na hišo, bi se primešala zahtevnejša naklonjenost. Misel, da nekoga zbuja, bi mu bila naenkrat v zadovoljstvo. (Saj ne vemo, kaj nas v resnici zbudi. Svetloba, hrup, dotik — ali v vsakem primeru strah pred vdorom?) 

Anja Kogovšek Slapar bi vzdrgetala od jeze, ker sosedje spet adaptirajo. Potem bi se spomnila, da je v vili, ne več v Ljubljani v stolpnici. Ah zvonec, bi vzdihnila in se prevalila na bok. Ni govora, da bi šla odpret. Slapar in otroci bi mirno spali. 

Bilo bi, kot da njega, Emila, sploh ni. Ptiči bi čivkali v veselje hišni gospodinji, ki bi opazovala progo sonca na parketu pred posteljo in bi ji iz desnega očesa na blazino mezele jutranje solze. Mogoče bi pregibala prste na rokah, mogoče ji členki otečejo, če predolgo leži. (Njenih dlani si ni zapomnil. Lahko da so že na pogled pianistične, lahko da niso. Nimajo vsi pianisti pianističnih rok.) 

Približal bi se steklu, da bi odsevi izginili in bi videl v vežo. Dežni plašč, vetrovke, jope, slamnik, dežniki. Copati, postavljeni v vrsto. Pločevinasta skodela in vijoličasta posodica whiskas. Na notranji polici prah in dlaka. Kosmi vzprhutavajo, ker okvir ne tesni. Še druga, poetična razlaga: prah se premika, ker je domovanje polno živih bitij. 

Naenkrat bi se zavedel, da celo večnost menca pred hišo, v katero ga ni nihče vabil. Pognal bi se z vrta, jezen nase, potem nase vedno manj.

Niti slučajno, bi sopel. Niti slučajno se ne bi vsiljeval. Deset minut bi posedel. Kave ne bi. Kvečjemu kakšen sok, najrajši kar vodo. 

Če se ne bi potuhnila in bi mu prišla odpret, bi jo za začetek vikal. Dober dan, ne vem, ali se me spomnite, moja mama vas je nagovorila po koncertu, junija v letnem gledališču. Spomniš, bi ga prekinila in se nasmehnila — ker ali se niso takrat menili, da so v sorodu? V daljnem, bi pritrdil. Tvoj praded in moja praprababica, Ana Kogovšek, po domače Pričkarjeva Ančka, sta bila bratranec in sestrična. Ona se je poročila v Avstrijo. Potomci imajo majhen hotel ob Vrbskem jezeru. 

Utihnil bi, ker bi opazil, da so ji misli odplavale. Razumel bi, ne bi zameril, tudi njega rodoslovje ni nikoli zares pritegnilo. Še drugače: obnemel bi. Njene oči bi sijale motno kot poznojesenske zvezde. (Na koncertu je bila v obleki brez rokavov. Gladiole, ki jih je dobila ob poklonu, je prislanjala k nadlakti, kot z rahlim odporom, stebla so bila najbrž mrzla. Neverjetno, kako belo kožo imajo nekatere ženske po nadlakteh, zlasti po notranji strani.) 

Ni grših rož od gladiol, je gonil v rahel klanec. Rože, kot bi si jih izmislil inštruktor azijskih borilnih veščin. (Veliko teh ljudi za hobi riše, njihovi priljubljeni motivi so sablje, plameni in zmaji.) 

Prehitel ga je zelen avto. V tretjo daj, punca, motor se muči, je rekel v mislih. Brez posebne zavzetosti, nad trenutno resničnostjo se ni nikdar jezil, kot se je nad spomini in spekulacijami.

Pot se je kmalu spet zravnala. Vroč dan je bil, po cesti pred njim so se delale bleščeče lise, lažne luže. Oddahnil si je, ko je zapeljal v hosto. Lica je pobožal hlad, veke so se blaženo razprle. Ustavil se je na prvem izogibališču, sedel na hlode, se ozrl naokrog. Žarki so prebadali krošnje, navpično kot težki medeninasti drogovi. Fotografiral je. Z dlanjo je zaslonil telefon in videl, da mu je uspelo ujeti smaragdno svetlobo. K fotografiji je pripisal: Včeraj zvečer klical mami, vse v redu. Kako sta vidve? Tukaj vroče. Ne vem, če bo zgoraj omrežje, ne skrbita, če se ne javim. Tisoč poljubčkov. Nato se je spomnil: Še brez slike, če vama ne deluje večpredstavnost. 

“Takole,” je rekel in vstal. 

To je bilo prvo, kar je glasno rekel, odkar je telefoniral z mamo. Zvenelo mu je kot slab posnetek. Požrl je slino, da bi si odmašil ušesa. Obšla ga je omotica, pred očmi se mu je naredilo črno, iztegnil je roko in se naslonil na prvo deblo, ki ga je zatipal. Spregledal je hitro, a stvari so imele še nekaj sekund zlat rob. Papapapapa, je slišal: detel ali zelo oddaljen stroj. Slišal je tudi svinčeno oseko v svojih žilah.