Prejšnji torek zjutraj so jezni kmetje blizu mesta Pamiers na jugozahodu Francije tako kot drugod po državi postavili barikade. Proteste je sprožilo nezadovoljstvo z napovedanimi ukinitvami subvencij za dizelsko gorivo, bremeni birokracije in nizkimi odkupnimi cenami kmetijskih izdelkov. Kmetje iz Pamiersa so blokirali nacionalno cesto številka 20 v smeri, ki vodi proti meji z Andoro. Ob 5. uri in 45 minut zjutraj se je v bale sena na cesti z veliko hitrostjo zaletel modri BMW. Za barikado so se v improviziranem šotoru s čajem greli stavkajoči kmetje. V nesreči je takoj umrla Alexandra Sonac, 35-letna kmetovalka, mati dveh hčera. Njena 12-letna hči Camille je umrla nekaj ur kasneje. Hudo poškodovan je bil tudi Alexandrin soprog, a ni več v življenjski nevarnosti.

Voznik in sopotnici iz modrega BMW-ja — vsi trije armenski državljani, za katere je že bil odrejen izgon iz Francije, ker so jim zavrnili prošnje za azil — so bili lažje poškodovani. Voznik je obtožen nenaklepnega umora v oteževalnih okoliščinah. Kaj so trije Armenci takrat počeli na tisti cesti, še ni znano. Ena od teorij pa jih povezuje s tihotapljenjem cigaret, ki so v Andori trikrat cenejše kot v Franciji.

Tragedija je šokirala francosko javnost in dodatno okrepila razburjenost kmetov, ki so v naslednjih dneh blokirali večino večjih mest in se počasi začeli bližati Parizu.

Tragedija v Pamiersu odseva kompleksnost krize, ki jo preživlja Francija — pa tudi Evropa. Kmečki punt je odziv na realno stisko francoskega podeželja. V konvojih traktorjev so se začele pojavljati krste. V spomin na Alexandro in Camille. Pa tudi na vse tiste francoske kmete, ki so si v zadnjih letih v obupu nad brezizhodno situacijo, v kateri so se znašli, vzeli življenje. Število samomorov med ljudmi, zaposlenimi v kmetijstvu, je krepko nad nacionalnim povprečjem.

Skrajneži v udobnem položaju

Francoski politiki bi na prvi pogled težko očitali, da ni pozorna do kmetov. Obisk spomladanskega kmetijskega sejma v Parizu je vsako leto eden od vrhuncev politične sezone. Ni ga izvoljenega predstavnika ljudstva, ki bi si upal zamuditi priložnost, da v soju bliskavic popije kozarec vina, degustira v kos sira, potreplja kravo ali dve in izreče odločno podporo francoskemu kmetstvu in podeželju.

Francoski kmetje imajo v javnem mnenju vpliv, ki bistveno presega njihov statistični delež prebivalstva. Toda politiki nikakor ne uspe preliti verbalne podpore v učinkovite odgovore na težave. Zato so kmetje s traktorji spet na cestah namesto na njivah.

Za kmečke proteste v Franciji pa je nenazadnje značilno tudi to, da njihovo stisko najglasneje izkorišča skrajna desnica. Fenomen, ki ga zasledimo tudi v Nemčiji in v nekaterih drugih evropskih državah, bo pomembno vplival na izide prihajajočih evropskih volitev. Dejstvo, da je za smrt matere in hčerke v Pamiersu odgovoren migrant, ki so mu zavrnili pravico do azila, je za skrajneže idealen scenarij. Na teh temah gradijo svoj pohod na oblast.

Eksistencialna kriza liberalne demokracije

Francoski kmečki punt je izjemno poučen primer za razumevanje današnje eksistencialne krize liberalne demokracije. Povzročajo ga realne stiske, za katere so — bodimo iskreni — v velikem delu odgovorni demokrati. In to iz preprostega razloga, ker so oni tisti, ki so v zadnjih desetletjih v demokracijah imeli vajeti v rokah. Kot pove že oznaka sama, so bili skrajneži ves ta čas na robu. Pot na oblast jim tlakujejo napake, pohlep, nedoslednost, oportunizem, dvoličnost in diletantstvo tistih, ki imajo sicer polna usta demokracije in demokratičnih vrednot.

Da bi ustavili skrajno desnico, morajo demokratične sile ponuditi rešitve. Rešitev, ki ne bi bile boleče in ne bi ustvarjale dodatnega nezadovoljstva, realno ni več. Skrajneži so v bistveno udobnejšem položaju. Njim ni treba reševati problemov. Dovolj je izkoriščati gnev, ki jih ti problemi povzročajo. Slabše ko je, bolje jim gre.

Kaj pa mi ostali?

Poglejmo podrobneje, nad čim se pritožujejo francoski kmetje.

Najprej so to dohodki. Veliko kmetov na mesec zasluži bistveno manj od francoske minimalne plače. Razlogov je več. Najpogosteje omenjajo okoljsko politiko. Vse bolj osovraženi zeleni prehod.

Ta je tudi razlog za napovedano ukinitev subvencij na dizelsko gorivo. »Naši traktorji ne vozijo na elektriko, tako kot terenci gospodov iz Pariza,« kričijo kmetje.

Nekaj dni pred nesrečo v Pamiersu je predsednik Macron govoril o nujnosti rešitev za tiste, ki jih skrbi konec meseca, in tiste, ki jih skrbi konec sveta. Predsednik vlade je v petek, 26. januarja, najavil paket ukrepov pomoči kmetom, ki vključujejo tudi nadaljevanje pomoči za nakup goriva. To jim bo pomagalo do konca meseca, ne bo pa ustavilo drvenja proti koncu sveta.

Ne samo v Franciji, tudi drugod politika še ni našla ustreznih rešitev, ki bi nujne ukrepe za zaustavitev okoljskih sprememb postavili na temelju socialne pravičnosti in preprečili, da disproporcionalno prizadenejo samo nekatere, praviloma bolj ogrožene sloje.

To je voda na mlin skrajnega populizma, ki se mu sicer fučka za socialno pravičnost. Vodja Nacionalnega zbora Jordan Bardella govori o »kaznovalni ekologiji«. Pustimo ob strani dejstvo, da gre pri borcih za subvencije — pa naj bo v Franciji, Nemčiji ali pri nas — pogosto za ljudi, ki se jim sicer orosi oko ob vsaki omembi argentinskega predsednika Mileija, ki ni znan po veliki naklonjenosti do državnih intervencij takšne vrste in drugih »socialističnih izmišljotin«. Zakaj bi se ukvarjali z reševanjem težav, če pa jih lahko izkoriščamo za svojo politično agendo? Uboga gmajna je za populiste koristna, dokler je uboga.

Volilne teme

Dohodke kmetov znižujejo tudi zelo nizke odkupne cene, ki jih narekujejo velike trgovske verige. Ja, naj država intervenira, da se odkupne cene zvišajo, je zelo pogosta reakcija na to zagato. Ampak to bo dvignilo cene na policah trgovin. Podoben učinek bi imeli tudi ukrepi za omejitev uvoza kmetijskih pridelkov iz drugih držav, ki so tudi visoko na spisku zahtev razburjenih kmetov.

Ampak ni tako enostavno. Padajoča kupna moč je tema, ki francoske volivce vznemirja še bolj kot stiske njihovih rojakov na podeželju. Da, uboga gmajna — ampak kaj pa mi ostali?

Na seznamu pritožb francoskih kmetov je tudi papirologija, ki jo za dostop do evropskih sredstev pomoči zahteva bruseljska birokracija. Od zore do mraka delamo na njivi ali v hlevu, ponoči pa izpolnjujemo formularje, se pritožujejo kmetje.

Resnici na ljubo je manevrskega prostora za hitro olajšanje položaja kmetov tukaj verjetno še največ. Skupna kmetijska politika EU za pomoč kmetijstvu vsako leto v povprečju nameni okrog 40 milijard evrov. To je ogromno denarja. Velik del obrazcev in nadzora, nad katerimi se pritožujejo kmetje, je za preprečevanje prevar in zlorab. Teh je po podatkih Evropskega računskega sodišča sicer sorazmerno malo, so pa vedno zelo odmevne. Kljub temu pa bi bilo mogoče postopke poenostaviti, predvsem za manjše kmetije.

Kritiki pogosto očitajo skupni kmetijski politiki, da na račun družinskih kmetij favorizira tiste z velikimi obdelovalnimi površinami. Tudi nezadovoljstvo kmetov nad bruseljsko birokracijo je tema, ki jo populizem spretno izkorišča za svoj suverenistični in nacionalistični diskurz. Dol z EU in evropskim diktatom! Pri tem pa cinično ignorirajo dejstvo, da se kmetje nikakor ne želijo odpovedati denarju iz evropskih virov, ki bi ga v renacionalizaciji Evrope izgubili, ampak si zgolj želijo olajšati dostop do pomoči, ki jo krvavo potrebujejo.

Ampak kdo jih šljivi. Uboga gmajna.

Poravnani časovnici

Kako se bo razpletel tokratni francoski kmečki punt, še ni jasno. Ukrepi, ki jih je v petek najavil predsednik vlade, za zdaj še niso prinesli pomiritve. GPS mi danes okrog Strasbourga kaže sliko, ki je še bolj rdeča od tiste na ljubljanski obvoznici.

Je pa dejstvo, da je to del trenda, ki bo pomembno vplival na politično prihodnost Francije in Evrope. V volilnem superletu so glavne teme okoljska problematika, migracije in vojna — v Evropi in zunaj nje. Demokratično usmerjena politika za zdaj za nobeno od njih še ni našla učinkovitih in za volilce prepričljivih rešitev. Antiliberalnim avtoritarcem in nacionalistom se vse bolj cedijo sline.

V strahu za svoje položaje si vse več politikov v Evropi poskuša reševati kožo z oponašanjem populističnega diskurza. Toda kako se to obnese, smo že večkrat videli. V izbiri med »iskrenim« populizmom in njegovimi oportunističnimi posnemovalci se volilci praviloma odločijo za original. V škodo vseh nas. Populistom je za konec meseca toliko mar kot za konec sveta. Če jim prepustimo vajeti, se bosta obe časovnici prej ali slej poravnati.